Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o ničnosti prodajne pogodbe sklenjene po določbi 117. člena SZ, potem, ko sta tožnika pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo hiše v kateri se nahaja sporno stanovanje. Za oceno ničnosti pogodbe po 88. členu Zden zadostuje že možnost, da bo nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe denacionalizirana. Dolžnost vrnitve premoženja je potrebno upoštevati abstraktno in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila prvo toženec in drugo toženka z dne 19.10.1993 in dadatek k tej pogodbi z dne 19.10.1993, nična. Tožencema je nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikoma v višini 232.532,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da za oceno ničnosti sporne pogodbe ni dovolj, da obstaja možnost, da bo sporna nepremičnina denacionalizirana. Samo zaradi vložitve zahteve za denacionalizacijo, še ne obstaja dolžnost vrnitve. V konkretnem primeru ni dolžnosti vrnitve nepremičnine. Stanovanjska hiša v kateri se nahaja sporno stanovanje, je bila namreč denacionalizacijskima upravičencema J. in F. zaplenjena na podlagi sodbe vojaškega sodišča. Ker je bilo premoženje upravičencema odvzeto v korist države, je država zavezana za njegovo vrnitev. Premoženje je kasneje s pravnim poslom prešlo na drugo osebo, kar je ovira za vrnitev v naravi. Zaradi navedenga toženca menita, da je kot oblika denacionalizacije možna le odškodnina, za plačilo katere je zavezanec država. Kot dodatni argument, da tožnika z zahtevkom za vrnitev v naravi ne bosta mogla uspeti, toženca omenjata dejstvo, da do 7.6.1993 tožnika nista vložila zahtevka za izdajo začasne odredbe. Po mnenju tožencev je sodišče tudi napačno ugotovilo, da sta tožnika denacionalizacijska upravičenca. Nadalje toženca očitata sodišču, da so stališča izražena v sodbi, ki se nanašajo na meritorno odločanje o zahtevku oziroma obliki denacionalizacije izven njegove pristojnosti. Menita, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je kletno stanovanje obstajalo že v času nacionalizacije. V dokaz svojim trditvam se toženca sklicujeta na komisijski zapisnik z dne 17.1.1948 in poudarjata, da je bilo dokazovanje s cenilcem in izvedencem gradbene stroke neuspešno. Sodišče izvedencu ni jasno določilo nalog, zaradi česar le ta ni določno odgovoril na vprašanje, ali je sporno stanovanje ob nacionalizaciji obstajalo, ali ne. Sodišče je predlog za popravo, dopolnitev in zaslišanje izvedenca neutemeljeno zavrnilo. Ob vsem navedenem toženca poudarjata, da Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) predvideva ničnostno sankcijo le v skrajni sili, tako da je v obravnavanem primeru le ta neprimerna.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožnikoma, vendar nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zgrešilo nobenih procesnih kršitev, ki jih pritožnik zgolj pavšalno uveljavlja, niti ne tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Za presojo dopustnostnosti razpolaganja s stanovanjem v večstanovanjski hiši na G. 64 v Ljubljani, je odločilna okoliščina ali je nepremičnina sploh bila podržavljena. Zaradi tega je bistveno vprašanje ali je sporno stanovanje v času podržavljenja že obstajalo in ali so bila morda prisotna takšna investicijska vlaganja, da ne gre več za isto stvar. Če spornega stanovanja še ne bi bilo, ne bila podana vrnitvena dolžnost po določilih Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju Zden) in se prepoved iz 88. člena Zden nanj ne bi mogla nanašati. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporno stanovanje obstajalo že v času nacionalizacije stanovanjske hiše na G. 64. Iz komisijskega zapisnika na katerega se sklicujeta toženca, je namreč razvidno, da je bila v času podržavljenja sicer nedokončno zgrajena stanovanjska hiša popolnoma podkletena. Če so se kasneje kletni prostori z izdelavo predelnih sten in mnogimi drugimi izboljšavami predelali v kletna stanovanja, gre po oceni pritožbenega sodišča zgolj za spremembo funcionalnosti že obstoječih prostorov in ne za ustvaritev povsem nove stvari. Ne glede na vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo izvedencu gradbene stroke, je pomembna ugotovitev izvedenskega mnenja, da novozgrajeno stanovanje predstavlja izboljšavo kletnih prostorov, zaradi česar se je povečala vrednost celotne zgradbe. Na podlagi tega, po oceni pritožbenega sodišča bistvenega elementa izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporno stanovanje obstajalo že v času nacionalizacije stanovanjske hiše. Zaradi navedenega je pritožbeni očitek , da spornega stanovanja tedaj še ni bilo, neutemeljen. V obravnavanem primeru je sporno stanovanje z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ), 19.10.1991, prešlo v last prvo toženca. Le ta je bil po določilu 117. člena SZ res dolžan stanovanje prodati imetnici stanovanjske pravice in ga je drugo toženki prodal 19.10.1993. Določilo 117. člena SZ ne predpisuje splošne obveznosti prodaje, ki bi veljala vselej brez izjeme. Določba 88. člena Zden v razmerju do 117. člena SZ določa nedopustnost predmeta prodaje. Vložena zahteva za denacionalizacijo in še nedokončan postopek pred upravnim organom pa sta ovira za prodajo spornega stanovanja, za kršitev katere Zden v drugem odstavku 88. člena določa ničnostno sankcijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ogotovilo, da za oceno ničnosti sporne prodajne pogodbe in dodatka z dne 19.10.1993, zadostuje že možnost, da bo nepremičnina, ki je bila predmet obravnavane pogodbe in dodatka, denacionalizirana. Dolžnost vrnitve premoženja je potrebno upoštevati abstraktno in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve. Namen 88. člena Zden je, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, v tem, da se začasno do preteka roka za uveljavljenje zahtevkov za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena Zden), oziroma do odločitve o njih, kadar so zahtevki vloženi, ustavi promet s premoženjem , ki je lahko predmet denacionalizacije. Za oceno ničnosti sporne pogodbe je tako pomembna ugotovitev, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno (po podatkih spisa 13.11.1992 in 10.11.1993), da je upravni oragan prekinil denacionalizacijski postopek do odločitve v tej pravdi in ugotovitev, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena 19.10.1993, torej po vloženi zahtevi za denacionalizacijo in po dnevu uveljavitve Zden (7.12.1991). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obširno tolmačenje, zakaj v konkretnen primeru ni dolžnosti vrnitve premoženja, ampak je možna le odškodnina, za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena. Primarno načelo Zden-a je vrnitev v naravi. Vprašanje oblike denacionalizacije v konkretnem primeru bo reševal za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku pristojen upravni organ. Za odločitev v tej pravdi pa zadostuje zgolj abstraktna možnost vrnitve premoženja. Neutemeljeno toženca opozarjata, da tožnika nista vložila začasne odredbe do 7.6.1993. Z začasnimi odredbami po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pa tudi pravice upravičencev do vrnitve premoženja. V obravnavanem primeru tožnika ne zahtevata vračila podjetja ali kapitala, ampak v denacionalizacijskem postopku zahtevata vrnitev stanovanja. Za vračanje stanovanja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in tudi ne določila o zavarovanju z začasno odredbo. Kar se tiče pritožbenega očitka o prejudiciranju zadeve, sodišče prve stopnje res ni imelo podlage za uporabo 51. člena Zden, ki določa zavezance za vrnitev denacionalizacijskega premoženja. Kot omenjeno zgoraj, bo o obliki denacionalizacije in zavezancih za vrnitev odločal pristojni upravni organ. Vendar obrazložitev sodbe ne postane pravnomočna in upravni organ na takšno ugotovitev v obrazložitvi ni vezan, zaradi česar sodišče ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Toženca sicer pravilno poudarjata, da je sankcija ničnosti pravnega posla skrajna sankcija in je v skladu z načelom 17. člena ZOR potrebno obdržati pravni posel v veljavi, če je to le mogoče. Vendar v konkretnem primeru Zden v drugem odstavku 88. člena predpisuje ničnost pravnih poslov sklenjenih v nasprotju s prvim odstavkom 88. člena istega zakona. Pravni posel katerega predmet je nedopusten (ki nasprotuje prisilnim predpisom), je ničen tudi po določilu 47. člena ZOR. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni učitki niso utemeljeni. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavk 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).