Jedro

Pritrditi je treba pritožnikom, da je sorazmernost med ocenjeno vrednostjo predmeta zavarovanja in vrednostjo domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi ena od predpostavk za podaljšanje tega ukrepa. Nedopustno je namreč zavarovati več, kot bo ob morebitni obsodilni sodbi dopustno vzeti.

Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da rok (najdaljšega dopustnega trajanja ukrepa) s spremembo osebe, zoper katero je začasno zavarovanje na sicer isti nepremičnini odrejeno, začne teči znova.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom podaljšalo ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper udeleženca A. A., in sicer z odreditvijo zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v Zemljiški knjigi in z ID znakom ... (parcela št. 1, k. o. ...), ki je v celoti last A. A. Ukrep je podaljšalo za šest mesecev, tj. do dne 13. 5. 2016. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zagovorniki obtožene B. B. Predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju: SDT) za podaljšanje ukrepa zavrne, oz. da sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. SDT na pritožbo ni odgovorilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po konkretno izpostavljenih okoliščinah očitanih kaznivih dejanj oz. časovnega sosledja aktivnosti obtoženke in udeleženca A. A. pri odsvajanju sedaj zavarovane nepremičnine v času teka kazenskega postopka pravilno ocenilo, da so podane vse predpostavke dopustnega podaljšanja ukrepa iz prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s prvim odstavkom 502. člena in četrtim odstavkom 502.b člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje se pri sklepanju na obstoj utemeljenega suma kaznivih dejanj, ki se očitata obtoženi B. B., utemeljeno sklicuje na pravnomočnost obtožnice, ki je podlaga in okvir še trajajočega dokaznega postopka na glavni obravnavi. V razlogih izpodbijanega sklepa v točki 6 so citirani tudi dokazi, ki po presoji sodišča dajejo dovolj podatkov za zaključek o izkazanosti utemeljenega suma. Dodati je treba le, da vsebina številnih na glavni obravnavi že izvedenih dokazov zahtevanega dokaznega standarda ni ovrgla, kar velja tudi za v pritožbi izpostavljeno izpovedbo priče D. D, ki je v tem kazenskem postopku izpovedovala večkrat in glede določenih okoliščin različno, vendar ne v meri, ki bi obtoženko razbremenila. Ker je sodišče prve stopnje glede istih okoliščin zaslišalo tudi druge priče, je preuranjeno pričakovanje pritožnikov o (dokončni) dokazni oceni. Presojo nasprotujočih si dokazov in opredelitev do verodostojnosti izpovedb posameznih prič, zagovorov obtožencev ali drugih dokazov sme opraviti le obravnavni senat, pred katerim poteka njihova neposredna izvedba po pravilu iz drugega odstavka 355. člena ZKP. Opozorilo pritožnikov na pravilo o prekluziji dokaznega predloga SDT glede prisluhov telefonskih pogovorov med obtoženko in C. C. oz. o pravni relevantnosti teh pa je brezpredmetno, ker je to vprašanje predmet razprave za sodeči senat v okviru procesnega vodstva glavne obravnavane. Neupoštevno je sklicevanje pritožnikov na navedbe v njihovih predhodnih vlogah (ugovorih in pritožbah) zoper sklepe sodišča prve stopnje v zvezi z ukrepom začasnega zavarovanja zoper udeleženca A. A. Po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji (Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 780) pravno sredstvo ni obrazložitev, če se pritožnik samo sklicuje na kakšne prejšnje navedbe (zagovornik na svoje prejšnje vloge).

7. Res je, da sodišče prve stopnje ni na prvi pogled določno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je ukrep potreben z zavarovanjem celotne vrednosti nepremičnine, in pritrditi je treba pritožnikom, da je sorazmernost med ocenjeno vrednostjo predmeta zavarovanja in vrednostjo domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi ena od predpostavk za podaljšanje tega ukrepa. Nedopustno je namreč zavarovati več, kot bo ob morebitni obsodilni sodbi dopustno vzeti. Toda razlogi pritožnikov s tem v zvezi so neupoštevni, ker s trditvami o napačnih ugotovitvah davčnega organa v davčni odločbi z dne 1. 9. 2009, že plačanem davku po predmetni odločbi ter o kupnini, ki jo je za zemljišče izročila obtoženka, izpodbijajo višino domnevnega presežka premoženja obtoženke, ki naj bi izviralo iz očitanega kaznivega dejanja, namreč 767.810,55 €, torej očitek pravnomočne obtožnice o višini protipravno pridobljene koristi. O razlogih sorazmernosti se da zanesljivo sklepati na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje kot pomembne izpostavilo v okviru presoje o obstoju nevarnosti razpolaganja s premoženjem v smislu prvega odstavka 502. člena ZKP. Pravilne so ugotovitve v točki 10 obrazložitve, da je obseg denarnih sredstev, ki naj bi jih obtoženka pridobila z izvrševanjem očitanih kaznivih dejanj, sorazmeren s sredstvi, ki naj bi jih porabila za nakup (in gradnjo) zavarovane nepremičnine. Ob dejstvu, ki izhaja iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora, da pomeni 767.810,55 € vsoto vseh računov, obtoženki izdanih za gradnjo hiše na zavarovani nepremičnini, je povsem logičen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila s kaznivim dejanjem pridobljena sredstva investirana v gradnjo hiše, s tem pa je zadoščeno prej omenjeni sorazmernosti.

8. Pritožba je neutemeljena tudi v delu nevarnosti razpolaganja s premoženjem v smislu prvega odstavka 502. člena ZKP, ko izpodbijanemu sklepu očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje le z navedbo, da je obtoženka zavarovano nepremičnino z zakonitim pravnim poslom prodala še pred vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v Zemljiški knjigi. Glede na analizo časovnih, osebnih in pravnih razmerij med obtoženko in udeležencem v zvezi s prodajo zavarovane nepremičnine je pravilna presoja prvega sodišča, da se je omenjena nevarnost že udejanjila in je za to še nadaljnje potrebno začasno zavarovanje nepremičnine.

9. Ne drži, da je presežen rok najdaljšega dopustnega trajanja ukrepa, ki po četrtem odstavku 502.b člena ZKP ne sme presegati treh let od vložitve obtožnice. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da rok s spremembo osebe, zoper katero je začasno zavarovanje na sicer isti nepremičnini odrejeno, začne teči znova. Ta ukrep stvarne omejevalne narave namreč od odreditve dne 13. 5. 2014 dalje posega v ustavne pravice udeleženca A. A. in ne več obtoženke, zato se sodišče druge stopnje strinja z razlago, da je glede na datum njegove odreditve podaljšanje še vedno dopustno.

10. Trditev o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih iz tretjega odstavka 96. člena KZ, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da udeleženec zavarovane nepremičnine ni pridobil v dobri veri in tudi ne za za plačilo, ki bi ustrezalo njeni dejanski vrednosti, kar je prepričljivo ugotovilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obtoženo B. B. nastopila dolžnost plačila kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP), bo višino sodne takse po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.