Jedro

Drugi odstavek 45. člena Zakona o davčnem postopku določa, da pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi ne odloži začetka postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Po navedeni določbi „davčni organ lahko“, kar pomeni, da je s tem organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar mora pri tem organ ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in v odločbi navesti razloge, ki so ga pripeljali do odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Ljubljana z dne 13. 6. 2001. S slednjo je bila zavrnjena vloga za odložitev prisilne izterjave davčnega dolga po sklepu o prisilni izterjavi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 11. 1. 2000, saj je prvostopni organ ocenil, da pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ne bo mogoče ugoditi, ker se pritožbeni razlogi nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna, saj je prvostopni organ ocenil, da se ugovori iz pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi nanašajo na izvršilni naslov, to je odmerno odločbo, ki se izvršuje, in da zaradi tega pritožbi verjetno ne bo mogoče ugoditi.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj je iz spisa razvidno, da en in isti organ odloča o vsem in da tožena stranka (Davčna uprava) že vnaprej zatrjuje, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je bila družba A d.o.o., na podlagi vpisa z dne 19. 4. 2007 izbrisana iz sodnega registra. Podlago za izbris družbe je predstavljal pravnomočni sklep o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod. Edini družbenik izbrisane družbe je bil C. C., ki je njen pravni naslednik. V sodni praksi je bilo namreč zavzeto stališče, da so družbeniki gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra po določbah ZFPPod, njeni pravni nasledniki. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002). Po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se postopek po zakonu prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati. Ker pa ima izbrisana družba pravnega naslednika in ker so bila v tem upravnem sporu vsa procesna dejanja opravljena preden je prišlo do pravnega nasledstva, je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP). Pooblastilo odvetniku prejšnje tožeče stranke družbe A. je prenehalo z njenim prenehanjem (prvi odstavek 101. člena ZPP).

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

9. V obravnavani zadevi je revident dne 21. 1. 2000 vložil pritožbo in predlog za odlog prisilne izterjave po sklepu o prisilni izterjavi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, z dne 11.1.2000. Drugi odstavek 45. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP določa, da pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi ne odloži začetka postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Po navedeni določbi „davčni organ lahko“ odloži, kar pomeni, da je s tem organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar mora pri tem ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in v odločbi navesti razloge, ki so ga pripeljali do odločitve. Na podlagi dejanskega stanja organ izmed obeh možnih odločitev (torej odložitve ali neodložitve začetka postopka prisilne izterjave) izbere tisto, za katero glede na okoliščine konkretnega primera in ocenjeno možnost ugoditve pritožbi s svojega stališča oceni, da je najprimernejša. Davčni organ torej v primeru svoje diskrecijske pravice odločitev sprejme in izda v mejah pooblastila ter v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano.

10. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje ocenil, da pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ne bo mogoče ugoditi, ker se pritožbeni razlogi nanašajo na samo odmero. V obrazložitvi prvostopne odločbe je organ prve stopnje tako po proučitvi pritožbenih razlogov podal oceno, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, pri čemer je navedel tudi razlog, ki je sprejeto oceno narekoval. Odločba organa je tako izdana v mejah pooblastila ter v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, vsebuje pa tudi razloge, zakaj organ ocenjuje, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi.

11. Neutemeljen je očitek revidenta, da mu je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker naj bi vedno odločal samo en organ (tožena stranka). Revident ima možnost, da uporabi vsa pravna sredstva, o katerih bo odločal tisti organ, ki je po zakonu za to pristojen. Organ, ki je v obravnavanem primeru odločal o odlogu začetka prisilne izterjave, ni tisti, ki odloča o pritožbi zoper sklep o začetku prisilne izterjave.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.