Jedro

Tožena stranka delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšani obseg dela na vseh proizvodnih programih zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih, kar je privedlo do odpuščanja delavcev. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Obseg dela se je bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, zato je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.

Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011 nezakonita in da se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 20. 11. 2011 in še traja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji za obdobje od 20. 11. 2011 do ponovne zaposlitve vzpostaviti delovno razmerje, obračunati vse zapadle bruto plače v znesku 643,87 EUR, dodatek za delovno dobo v višini 0,6 za vsako leto skupne delovne dobe, regres za letni dopust v višini minimalne plače in odvesti od bruto plače pripadajoče davke in prispevke in nato tožnici izplačati neto plačo, dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust ter za čas od 20. 11. 2011 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače, dodatka za delovno dobo in regres za letni dopust, vse v roku po pravnomočnosti, tožnici vpisati v matično evidenco delovno dobo od 20. 11. 2011 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja ter, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (I izreka). Odločilo je, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka (II izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno zavrnilni del) se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki prišlo do upada naročil in posledično do zmanjšanja obsega proizvodnje, saj se obseg proizvodnje pri toženi stranki ni zmanjšal in je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izključno delavcem, ki so bili k njej prevzeti na delo iz družbe A. d.o.o.. S tem je tožena stranka delavce, ki jih je prevzela od družbe A. d.o.o., obravnavala neenako v primerjavi s svojimi delavci in je ravnala v nasprotju s 4. odstavkom 81. člena ZDR. Tožena stranka je od družbe A. d.o.o. očitno želela prevzeti samo poslovne zveze in stroje, delavcev pa ne. Sodna praksa je že poudarila, da ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, kot je predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je delodajalec pri izbiri omejen z določbo 4. odstavka 81. člena ZDR. Ta namreč določa, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga iz 6. člena neveljavna. Tožnica meni, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izključno zaradi njene bolniške odsotnosti v zadnjem letu, kar pa je nezakonito. Tožnica je v pritožbi še navajala, da ji ni znan kriterij, na podlagi katerega jo je tožena stranka odpustila, saj je tožnica bila usposobljena tudi za delo na drugih delih in glede na način dela v proizvodnji je nelogično, da delodajalec odpusti delavca, ki je usposobljen za opravljanje večjega števila del. Prav tako po mnenju tožnice ni bilo nobenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je tožena stranka v spornem času sklepala nove pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavci. Tožnica je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je tožnica uveljavljala s pritožbo, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno očitane kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, sodba vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil podan, ker je poslovni partner B d.o.o. sprejel odločitev, da seli proizvodnjo iz Slovenije v tujino D. in zaradi selitve proizvodnje se je obseg naročil dušilcev, ki jih je tožena stranka izdelovala za navedeno podjetje zmanjšal, prav tako pa se je pri toženi stranki zmanjšal obseg naročil tudi na ostalih programih, zmanjšanje obsega proizvodnje pa je tožena stranka tudi ustrezno dokazala.

Tožena stranka je tekom postopka dokazala, da je zaradi zmanjšanja proizvodnje prišlo tudi do zmanjšanja prihodkov v letu 2011 v primerjavi z letom 2010 za dobrih 500.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala zmanjšanje obsega proizvodnje v spornem času in so zato na strani tožene stranke, obstajali razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki šlo za individualne odpuste, zato toženo stranko niso obvezovali nobeni kriteriji za izbiro presežnih delavcev. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo trditev tožnice, da je tožena stranka v spornem času zaposlovala nove delavce. V zvezi s tem je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče E.E. ter vpogledalo v njeno pogodbo o zaposlitvi in sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter ugotovilo, da ob sklenitvi navedene pogodbe tožena stranka še ni vedela za selitev proizvodnje družbe B. d.o.o. v tujino D. ter, da je delavki E.E. delovno razmerje prenehalo dne 8. 11. 2011, torej pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, tožena stranka pa namesto delavke E.E. ni zaposlila nobenega delavca.

Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Obstoj teh razlogov mora dokazati delodajalec (1. odstavek 82. člena ZDR), pri tem pa mu ni treba opravičevati sprememb načina poslovanja in organizacij dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da zaradi navedenih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oz. način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011, VIII Ips 265/2008 z dne 8. 6. 2010, VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013, VIII Ips 225/2012 z dne 14. 1. 2013. Tožena stranka je tekom postopka dokazala, da delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšan obseg dela na vseh proizvodnih programih, zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih. Navedeno pa je privedlo do odpuščanja delavcev in sicer je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika pravilno zaključilo, da ker se je obseg dela bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.

Brez pravne podlage je zatrjevanje tožnice, da bi ji bila dolžna tožena stranka ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vsakršno delovno mesto ne glede na to, ali je imela na razpolago prosto delovno mesto za ustrezno zaposlitev. Določba 3. odstavka 88. člena ZDR je jasna. Delodajalec je dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih. To ni mogoče, če delodajalec nima prostih delovnih mest oz. potreb po njihovi zasedbi. Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR jasno definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pa tudi ni navedla, katero konkretno delovno mesto bi ji tožena stranka lahko ponudila. Trditveno breme glede možnih zaposlitev, ki bi jih tožena stranka lahko ponudila tožnici je na strani tožnice (sodba vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 192/2012 z dne 2. 9. 2013).

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov iz 6. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odsotnosti iz zdravstvenih razlogov in prav tako je tožena stranka dokazala, da tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi izključno zato, ker je bila prevzeta od družbe A. d.o.o., zato se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je bila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi neenako obravnavana v primerjavi z delavci tožene stranke, ki so bili pri toženi stranki ves čas zaposleni.

Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).