Jedro

V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost mora davčni zavezanec davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke potrebne za izračun davka. Davčni zavezanec mora v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZDDV-1 obračunati davčno obveznost v davčnem obdobju, ki je praviloma koledarski mesec. Na podlagi petega odstavka 89. člena ZDDV-1 se za davčnega zavezanca, nad katerim se začne stečajni postopek, davčno obdobje konča na dan pred začetkom stečajnega postopka. Obračun je dolžan zavezanec v takem primeru predložiti v 60 dneh po začetku davčnega obdobja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje vlogo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) zavrnil in navedel, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Tožnik je 30.11. 2010 pri Davčnemu uradu Velenje vložil zahtevek za vračilo DDV. Tožnik je z 4. 11. 2010 v stečajnem postopku. Davčni organ je ugotovil, da se izkazani presežek iz obračuna DDV nanaša na obdobje pred uvedbo stečajnega postopka zoper tožnika (avgust, september in oktober 2010) ter da je tožnik izkazoval dolg iz naslova davkov in prispevkov, ki se je prav tako nanašal na obdobje pred uvedbo stečaja. Zato je bil tožniku v skladu s šestim odstavkom 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 261. členom Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izkazani presežek DDV vrnjen oziroma pobotan.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in kot podlago navedel določbo prvega in drugega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja. V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) mora davčni zavezanec davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke potrebne za izračun davka. Davčni zavezanec mora v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZDDV-1 obračunati davčno obveznost v davčnem obdobju, ki je praviloma koledarski mesec. Na podlagi petega odstavka 89. člena ZDDV-1 se za davčnega zavezanca, nad katerim se začne stečajni postopek, davčno obdobje konča na dan pred začetkom stečajnega postopka. Obračun je dolžan zavezanec v takem primeru predložiti v 60 dneh po začetku davčnega obdobja (sedmi odstavek 88. člena ZDDV-1).

Zoper tožnika se je 4. 11. 2010 začel stečajni postopek. Tožnik je z vlogo 30. 11. 2010 zahteval vračilo presežka DDV. Prvostopenjski organ je izvedel pobot s presežki DDV za obveznosti, ki so razvidne iz obvestil z dne 13. 1. 2011 (davki in prispevki) in z dne 14. 2. 2011 (davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 3. 11. 2010), o čemer je bil tožnik obveščen. Tožnik ugovarja pobotu, ker naj bi davčni organ terjatev davčnega zavezanca za DDV pobotal s terjatvijo, ki jo imata do tožnika - stečajnega dolžnika Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, ne oporeka pa obstoju in višini obveznosti. V skladu s 5. členom Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) je davčna uprava zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna skupnosti in proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti. Davčna služba je zadolžena za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek državnega proračuna in za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega organa ni razlogov, da v skladu z zakonsko določeno obveznostjo pobiranja obveznih dajatev, prvostopenjski davčni organ ne bi smel pobotati preplačila DDV z obveznostjo davčnega zavezanca iz naslova dolga za obvezne prispevke.

Tožnik se z odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja in ugovarja pobotu terjatev tožnika iz naslova vračila DDV s terjatvami iz naslova dolga tožnika za plačilo prispevkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Iz obvestila o pobotu št. DT 4290-81/2011-2138-(UC160029) dne 13. 1. 2011 in št. DT 4290-81/2011-2137-(UC160029) z dne 13. 1. 2011, ki ju je namesto vračila preplačanega DDV prejel tožnik izhaja, da so bile med drugim pobotane terjatve do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije v skupni višini 75.955,39 EUR. Navaja določbo 261. člena in 263. člena ZFPPIPP. Meni, da ZFPPIPP prepoveduje privilegiranje upnikov stečajnega dolžnika. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije nedvomno nista isti subjekt kot Republika Slovenija, zaradi česar Republika Slovenija ne more pobotati svojih obveznosti z njunimi terjatvami do tožnika. Oba zavoda sta samostojna pravna subjekta oziroma samostojni pravni osebi. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ v odločbi nista ustrezno argumentirala zakaj sta pobotala terjatve, ki niso vzajemne. Res je davčna služba zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna občin in za pobiranje prispevkov za socialno varnost, vendar to ne spremeni dejstva, da gre v osnovi za materialnopravna upravičenja obeh zavodov in ne države. Iz zadolžitve davčne službe izhaja zgolj to, da je za pobiranje in izterjavo prispevkov zadolžena davčna služba. Po mnenju tožnika si s pobotanjem skuša država oziroma davčna uprava neupravičeno pridobiti privilegiran položaj nasproti ostalim upnikom stečajnega dolžnika. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek ter tožniku presodi tudi odmerjene stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je davčna služba v skladu s 5. členom ZDS-1 zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna skupnosti in proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti, za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek državnega proračuna in za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnik se sklicuje na določbo 263. člena ZFPPIPP, ki ureja prepoved pobota terjatev, zapadlih pred uvedbo stečajnega postopka, s terjatvami pridobljenimi po začetku stečajnega postopka. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, ki jo ZFPPIPP določa kot izjemo. Ob tem tožena stranka še pojasni, da so bile v pobotu (obvestilo z dne 13. 1. 2011 – pobot presežka DDV za obračunsko obdobje oktober 2010 v višini 47.395,00 EUR), poleg obveznih prispevkov upoštevane tudi obveznosti za davek od osebnih prejemkov za plače v znesku 10.328,38 EUR. Tožena stranka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito pobotal terjatev, ki izhaja iz naslova vračila davkov (vračila DDV) s terjatvijo, ki izhaja iz naslova plačila obveznih prispevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije. Med strankama pa ni sporen sam obstoj in višina terjatev, ki izhaja iz obvestila davčnega organa o pobotu št. DT 4290-81/2011-2138-(UC160029) z dne 13. 1. 2011 in št. DT 4290-81/2011-2137-(UC160029) z dne 13. 1. 2011, ki ju je tožnik tudi prejel. Nesporno je tudi, da gre v danem primeru za pobot terjatev, zapadlih pred uvedbo stečajnega postopka, ki se je zoper dolžnika začel 4. 11. 2010. Davčni organ je ugotovil, da se izkazani presežek iz obračuna DDV nanaša na obdobje pred uvedbo stečajnega postopka zoper tožnika (avgust, september in oktober 2010) ter da je tožnik izkazoval dolg iz naslova davkov in prispevkov, ki se je prav tako nanašal na obdobje pred uvedbo stečaja. Tožnik pa je z vlogo 30. 11. 2010 zahteval vrnitev presežka plačila DDV. Na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, razen če v 263. členu ZFPPIPP ni drugače določena. V danem primeru pa ne gre za primer, ki ga določa 263. člen ZFPPIPP (ne gre za izjemo iz 261. člena ZFPPIPP). Tožnik pa ugovarja pobotu davčnega organa, ki je terjatev tožnika iz naslova vračila DDV pobotal s terjatvijo iz naslova dolga – obveznosti plačila obveznih prispevkov tožnika, ki jo ima tožnik do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, ker meni, da gre za samostojni pravni osebi, ki nista isti subjekt kot Republika Slovenija.

Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ prve stopnje izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2, da določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, če ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo tudi za prispevke, uvedene v skladu z zakonom. Na podlagi 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zamudnih, obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva in drugih vprašanj postopka, uporabljajo določbe tega zakona, Zakona o davčnem postopku in drugih zakonov. Obveznost pobiranja obveznih dajatev je za davčno upravo z zakonom določena tako za davke kot za zakonsko uvedene prispevke. V skladu s 5. členom ZDS-1 je ta zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna skupnosti in proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti, za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek državnega proračuna in za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ki so prihodek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (ki ureja postopek vračila davka), se ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem organu, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2. O tem davčni organ obvesti zavezanca za davek v 15 dneh od vračila. Kot izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, če ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo tudi za prispevke, uvedene v skladu z zakonom. Obveznost plačevanja obveznih prispevkov Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije pa je nedvomno bila uvedena z zakonom. Tako se tudi po presoji sodišča zakonsko uvedeni prispevek na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 obravnava enako kot davek. Tudi po mnenju sodišča tako ni razlogov, da se terjatev iz naslova vračila DDV ne bi smela pobotati z dolgom iz naslova zakonsko uvedenih prispevkov.

Ugovor tožnika, da oba davčna organ nista ustrezno argumentirala pobotala terjatev, ki po mnenju tožnika niso vzajemne, ni utemeljen. Oba davčna organa sta po presoji sodišča obsežno obrazložila razloge za pobot obeh terjatev ter tudi navedla pravilno pravno podlago. Tudi ugovor tožnika, da si s takšnim pobotanjem, kot je bil v danem primeru, skuša država oziroma davčna uprava neupravičeno pridobiti privilegiran položaj nasproti ostalim upnikom stečajnega dolžnika, ni utemeljen. Kot je pravilno navedel že davčni organ je iz listin upravnega spisa razvidno, da so v predmetni zadevi vse obveznosti iz naslova davkov od osebnih prejemkov in davka od dohodkov pravnih oseb nastale pred uvedbo stečajnega postopka (4. 11. 2010) in vse niso še bile poravnane. Tako je imela država kot upnik tožnika kot stečajnega dolžnika enak status v stečajnem postopku zoper tožnika kot vsi ostali upniki in ni bila v priviligiranem položaju.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je upravni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem upravnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.