U-I-78/04 - 7

7. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Tanje Konda – Škof na seji dne 7. julija 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 242. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02) in 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94, 69/98 in 67/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica izpodbija 242. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in 18. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB). Navaja okoliščine konkretnega primera, ko naj bi bila po več kot tridesetih letih dela nezakonito odpuščena iz krivdnih razlogov po šesti alineji 111. člena ZDR. Na podlagi določb ZDR in ZZZPB je ostala brez pravice do odpravnine, odpovednega roka in denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zatrjuje, da je možnost izgube pravic za primer brezposelnosti, ki jo določata navedena zakona, v neskladju z Ustavo, ker so prispevek za zavarovanje za primer brezposelnosti dolžni plačevati vsi zaposleni ne glede na to, ali bodo kdaj kasneje v luči aktualnega delodajalca česa domnevno zares krivi ali ne. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s členi 1., 2., 5., 14., 15., 18., 21., 22., 27., 29., 34., 35., 49., 50. in 66. Ustave. Meni tudi, da je 18. člen ZZZPB v neskladju z določbama 14. in 17. člena istega zakona.

B.

Prvi odstavek 18. člena ZZZPB določa, da lahko pravico do denarnega nadomestila ob izpolnjevanju splošnih pogojev iz 17.a člena tega zakona uveljavi zavarovanec, katerega delovno razmerje pred prenehanjem pri enem ali več delodajalcih je trajalo vsaj 12 mesecev v zadnjih 18 mesecih. Po drugem odstavku 18. člena ZZZPB ima zavarovanec, ki je po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravljal sezonsko delo, pravico do denarnega nadomestila, če ima po preračunu ur v delovne dni s polnim delovnim časom najmanj 12 mesecev zavarovalne dobe v zadnjih 18 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Pobudnica izpodbija tudi določbo 242. člena ZDR. Člen 242 ZDR določa:

"Do uskladitve določb 19. člena zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94 in 69/98) s tem zakonom, pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi v primerih iz: - petega odstavka 73. člena tega zakona, - 79. člena tega zakona, - prvega odstavka 81. člena tega zakona, tretje alineje prvega odstavka 88. člena tega zakona, - 90. člena tega zakona, če delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali primerno delo, - 94. člen tega zakona za obdobje, za katerega se je z delodajalcem dogovoril za odškodnino namesto odpovednega roka, - 111. člena tega zakona, - 118. člena tega zakona, če delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, ter - v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 89., 113., 115., 116. in 117. členom tega zakona, če delavec ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva."

To je prehodna določba, ki do uskladitve določb 19. člena ZZZPB z ZDR določa primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila.

Pobudnica trdi, da sta izpodbijani določbi v neskladju s številnimi določbami Ustave, ker kljub obveznemu plačevanju prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti v določenih primerih izključujeta oziroma pogojujeta pridobitev pravic iz tega zavarovanja. Pobudnica pa z ničimer ne utemelji, zakaj naj bi bila takšna ureditev v neskladju z zgoraj navedenimi določbami Ustave, zato Ustavno sodišče njenih očitkov ni moglo preizkusiti. Zgolj z navedbami, s katerimi opisuje okoliščine, zaradi katerih ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, in posledice, ki jih je zaradi odpovedi utrpela, pobudnica namreč ne more utemeljevati neskladja izpodbijanih določb z Ustavo.

Kolikor je pobudničine navedbe razumeti tudi v smislu, da izpodbijana ureditev pomeni poseg v pridobljene pravice (2. člen Ustave), je treba upoštevati 50. člen Ustave, kjer je med drugim določeno, da imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, ki jih določa zakon. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti, kamor sodijo tudi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Pogoje za pridobitev pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti določa ZZZPB (17.a, 18., 19.a, 19.b člen), delno pa tudi izpodbijana določba ZDR. Iz navedenih določb je razvidno, da je plačevanje prispevka le eden od pogojev za pridobitev pravic iz zavarovanja. Zato zavarovanci samo s plačevanjem prispevka še ne pridobijo pravic iz tega zavarovanja, temveč morajo izpolnjevati vse pogoje. Glede na navedeno je očitno neutemeljen očitek, da izpodbijana ureditev pomeni poseg v pridobljene pravice.

Ustavno sodišče ne more presojati skladnosti izpodbijane določbe 18. člena ZZZPB z določbama 14. in 17. člena istega zakona, saj Ustavno sodišče ni pristojno za presojo medsebojne skladnosti več določb istega zakona. Ustavno sodišče presoja medsebojno skladnost določb nekega zakona le takrat, ko bi nastala takšna nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Za to pa ne gre.

Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

zanj

Podpredsednica

dr. Mirjam Škrk