Jedro

Tožena stranka je tožnika zaposlila za določen čas iz razloga povečanega obsega dela, do katerega je prišlo zaradi prevzema varovanja objektov K.. Pogodba s K. je bila sklenjena za pet let, zato ni šlo le za začasno povečan obseg dela, ampak za dolgoletno pogodbeno razmerje in dolgoletno obveznost tožene stranke.

Izrek

>tekst : Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo kot nezakonit sklep tožene stranke z dne 8.4.2002, odločilo, da je tožena stranka s tožnikom sklenila dne 1.10.2001 delovno razmerje za nedoločen čas, da delovno razmerje še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je sodba brez razlogov oziroma so razlogi sodbe nejasni. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zakonsko besedilo uporabiti glede na sklenitve pogodbe za določen čas. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obravnavano sodbo sodišča druge stopnje je v celoti možno preizkusiti, zaključki sodbe so logični in v skladu z izvedenimi dokazi, zato revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Delovno razmerje se praviloma sklene za čas, ki ni vnaprej določen, torej za nedoločen čas. Po določbi drugega odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se je sicer delovno razmerje lahko sklenilo tudi za v naprej določen čas, za dela, ki so bila v zakonu primeroma našteta. Zakonska določba je bila nato v celoti realizirana v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), kjer so bili taksativno našteti primeri, kdaj se je delovno razmerje lahko sklepalo za določen čas. Eden od možnih primerov je bil tako tudi začasno povečan obseg dela.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnika zaposlila zaradi povečanega obsega dela, do katerega je prišlo zaradi prevzema v varovanje objektov K. (pogodba s K. je bila sklenjena 1.10.2001), da je bila pogodba sklenjena za pet let, ni šlo le za začasno povečan obseg dela, ampak za dolgoletno pogodbeno razmerje in dolgoletno obveznost tožene stranke. Zato pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili prav tako 1.10.2001, ni bila sklenjena v skladu z zakonskimi določili, ker pač ni šlo samo za začasno povečan obseg dela. Posledica pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom pa je bila določena v prvem odstavku 18. člena ZDR/90, kjer je bilo določeno, da se v takem primeru šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Zaradi povedanega sta nižji sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno razsodili, da je bilo delovno razmerje sklenjeno med strankama za nedoločen čas, to pa pomeni, da tožniku delovno razmerje 31.3.2002 ni prenehalo, zato mu mora tožena stranka za nazaj priznati in izplačati vse pravice iz tega delovnega razmerja, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodna praksa je ves čas sporne člene uporabljala na povsem enak način in v vrsti primerov razsojala enako, kot v tem sporu (samo primeroma VIII Ips 15/2005 z dne 27.9.2005, VIII Ips 322/2002 z dne 7.10.2003, VIII Ips 260/2005 z dne 25.4.2006, VIII Ips 92/2005 z dne 11.10.2005, VIII Ips 74/2006 z dne 11.4.2006, VIII Ips 97/2006 z dne 9.5.2006).

Vsi ostali revizijski očitki se po vsebini nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in jih zato revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.