Jedro

Brezposelne osebe - tuji državljani, ki so sicer pridobili pravico do denarnega nadomestila, vendar nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, ne morejo uveljaviti pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila niti po določbi 1. odstavka 26. člena v besedilu kot je veljal do 13.1.1994 Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zaposlivost zavarovanca mora namreč obstajati ves čas prejemanja denarnega nadomestila, saj pravica do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila temelji tudi na pogoju, da zavarovancu ni mogoče zagotoviti zaposlitve. Za zavarovance - tuje državljane, ki nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, zaradi tega sploh ni moč ugotavljati, ali izpolnjujejo zakonski pogoj, da jim ni mogoče zagotoviti zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil (dokončna odločba z dne 8.5.1995, katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enoota Sevnica, z dne 21.12.1993), saj tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 26. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 5/91 do 38/94).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Opisuje svoje socialno stanje in predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi dovolj obrazložilo ter pritožbeno sodišče zaključkov prvostopnega v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa pojasnjuje in dodaja naslednje.

Za presojo upravičenosti do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev ne morejo biti relevantni socialni razlogi, saj zakon priznanja te pravice nanje ne veže, pač pa na pogoje, določene v 26. členu, ki jih je podrobno navedlo in obrazložilo že prvostopno sodišče. Teh pogojev pa tožnik ne izpolnjuje, saj je tuj državljan, ki ima neprekinjeno stalno prebivališče v tuji državi ter je imel vmes le nekaj časa začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (izpovedba na obravnavi 4.4.1996).

Očitno tudi nima dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ter osebnega dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji za nedoločen čas, saj tega ne navaja ne v postopku pred upravnim organom, ne v postopku pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče dodatno obrazlaga še, da je bil 26. člen zakona v besedilu, ki ga je navedlo in uporabilo prvostopno sodišče, uveljavljen šele s 14.1.1994 (Ur. list RS, št. 71/93, z dne 30.12.1993). Dotlej pa je veljal v besedilu, ki ga je navedel toženec v 4. odstavku obrazložitve odločbe z 8.5.1995. Torej obravnavane pravice dotlej še ni vezal na državljanstvo Republike Slovenije ter ni imel določbe 3. odstavka, ki se nanaša na tujca ter zanj določa pogoj dovoljenja za stalno prebivanje in osebnega dovoljenja za nedoločen čas. Ne glede na to pa tožnik tudi po določbah zakona, kot so veljale do 13.1.1994, ne more pridobiti obravnavane pravice, saj je že v letu 1992 stopil v veljavo Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.

list RS, št. 33/92). Ta v 2. členu določa, da lahko tujec sklene delovno razmerje v Republiki Sloveniji, če ima delovno dovoljenje, oz. izjemoma, če je tako določeno z mednarodno pogodbo, tudi brez delovnega dovoljenja. Toženec je v dokončni odločbi s tem v zvezi pravilno zaključil, da iz tega sledi, da lahko zavod posreduje zaposlitev le tistim zavarovancem - tujim državljanom, ki imajo veljavno delovno dovoljenje, ker se samo ti lahko zaposlijo v Republiki Sloveniji. To pa hkrati pomeni, da brezposelne osebe - tuji državljani, ki so sicer pridobili pravico do denarnega nadomestila, vendar nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, ne morejo uveljaviti pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila niti po določbi 1. odstavka 26. člena v besedilu kot je veljal do 13.1.1994 Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Zaposlivost zavarovanca mora namreč obstajati ves čas prejemanja denarnega nadomestila, saj pravica do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila temelji tudi na pogoju, da zavarovancu ni mogoče zagotoviti zaposlitve. Za zavarovance - tuje državljane, ki nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, zaradi tega sploh ni moč ugotavljati, ali izpolnjujejo zakonski pogoj, da jim ni mogoče zagotoviti zaposlitve.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.