Jedro

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, da dokaže utemeljenost in s tem zakonitost izpodbijane odpovedi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), mora dokazati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očitajo tožniku. To pa je, da je neznani osebi izplačal z osebnega računa stranke banke A. A. znesek 3.530,00 EUR, ne da bi preveril identiteto osebe, ki ji je znesek izplačal, in ne da bi pri izplačilu upošteval navodilo za blagajniško in trezorsko poslovanje. Bistveno v tem sporu zato ni le to, ali je tožnik postopal po pravilih, ki veljajo v primeru izplačevanja denarja strankam banke, ampak tudi, ali je bil denar v resnici izplačan neznani tretji osebi in ne A. A. V tej zvezi je zato odločilno dejstvo, na katerega utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, ali je A. A. ves čas (torej tudi 7. 12. 2018) razpolagal s svojo bančno kartico in osebnimi dokumenti ter ali je tožnik denar (lahko) izplačal na podlagi predložene kartice in/ali osebnega dokumenta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo ter reparacijski zahtevek. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo, da je kršil navodila tožene stranke glede blagajniškega poslovanja. Očitki iz odpovedi niso dokazani. Tožnik je navajal in izpovedal, da mu je A. A. izročil kartico bančnega računa in potni list. Brez bančne kartice tožnik računa ne bi mogel odpreti. Da je bil račun odprt s kartico, ni bilo niti sporno, ker tožena stranka drugega ni trdila. Priča B. B. je izpovedala, da se je s A. A. po telefonu pogovarjala o spornem dnevu in da ji je povedal, da je imel ves čas pri sebi tako kartico kot potni list ter da ju ni izgubil. Enako je izpovedal tudi A. A. sam. Iz vsega navedenega sledi edini logičen zaključek, da je dne 7. 12. 2018 pred tožnikom stal A. A. in ne neka tretja oseba in da je tožnik denar izplačal njemu. Tožnik ni kršil točke 9.7.1. navodil, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sprejel je plačilni nalog, preveril je istovetnost stranke na podlagi fotografije v potnem listu in v aplikaciji C., o čemer je izpovedal, ko je bil zaslišan. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik podpis spregledal oziroma da ga ni točno preveril. Izpovedal je, da je podpis preveril v programu in da se mu je zdel v redu, ker so ga na izobraževanju naučili, da se človek ne podpiše dvakrat enako. Iz izpovedi D. D. očitno izhaja, da zgolj domneva, da tožnik v program ni vpogledal. Tožena stranka tako ni uspela dokazati, da tožnik v program ni vpogledal, saj ni predložila elektronskih podatkov, iz katerih izhaja, kaj je tožnik ob spornem dvigu naredil. V navodilih za bančno poslovanje ni nikjer navedeno, da bi moral tožnik od stranke zahtevati, da razloži, zakaj se podpisa razlikujeta oziroma zahtevati, da predloži drug identifikacijski dokument. V navodilih tudi ni določeno, da bi moral tožnik izplačilo v primeru neskladnih podpisov zavrniti. Tožena stranka stranka tožniku v vlogah niti ne očita, da bi tožnik moral ugotoviti, zakaj se podpisa razlikujeta oziroma, da bi moral zahtevati od stranke, da predloži drug dokument. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi priče D. D. o tem, kakšen je postopek, če se ugotovi neskladnost podpisov, in priče B. B. o dodatnih navodilih, iz katerih ta postopek izhaja. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze za ugotovitev dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Tožnik se posledično o teh dejstvih ni mogel izjaviti in je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Nasprotuje še zaključku sodišča prve stopnje, da je izpolnjen nadaljnji pogoj iz 109. člena ZDR-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Navaja, da pritožbene navedbe, da je tožnik denar izplačal A. A., nimajo opore v dokaznem postopku, in sicer v izpovedi omenjenega in v izpovedih ostalih zaslišanih prič. Do tega je prišlo, ker je tožnik kršil postopek izplačila denarja. Tožnik je sam priznal, da na dvižnem lističu ni podpisa A. A., ampak podpis neznane tretje osebe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 2. 2019 na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. V prvotnem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (prav tako) zavrnilo. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 264/2021 z dne 21. 7. 2021 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z odločitvijo o neizvedbi dokazov), hkrati pa je opozorilo, da je na toženi stranki dokazno breme obstoja in utemeljenosti kršitev, ki so očitane v odpovedi in ki so bile hkrati tudi predmet pisne obdolžitve in vabila na zagovor.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo dejstev, ki ne bi imela opore v trditveni podlagi tožene stranke in zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. (in tudi 212.) členom ZPP. Ugotovitev o tem, kakšne so bile tožnikove obveznosti v primeru ugotovljene neskladnosti podpisov, predstavljajo konkretizacijo navedb tožene stranke, da tožnik ni preveril istovetnosti stranke, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva brez opore v trditveni podlagi in da tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o teh navedbah. Glede na navedeno nista podani niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) o enakem varstvu pravic.

8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je 7. 12. 2018 na delu informatorja v poslovalnici E. neznani osebi izplačal z osebnega računa stranke banke A. A. znesek 3.530,00 EUR, ne da bi preveril identiteto osebe, ki ji je znesek izplačal, in ne da bi pri izplačilu upošteval Navodila za blagajniško in trezorsko poslovanje, s čimer je namerno oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 5. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, prvega odstavka 33. člena, prvega odstavka 34. člena in iz 37. člena ZDR-1, s tem pa je delodajalcu povzročil materialno škodo v višini 3.530,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da denarja z računa ni dvignil A. A., ampak neznana oseba, ki za to ni imela njegovega pooblastila, in na podlagi ugotovitve, da tožnik ni preveril verodostojnosti podpisa osebe, ki je tega dne želela dvigniti denar z računa, zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga.

10. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev dokazana kršitev, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, da dokaže utemeljenost in s tem zakonitost izpodbijane odpovedi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), mora dokazati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očitajo tožniku. To pa je, da je neznani osebi izplačal z osebnega računa stranke banke A. A. znesek 3.530,00 EUR, ne da bi preveril identiteto osebe, ki ji je znesek izplačal, in ne da bi pri izplačilu upošteval navodilo za blagajniško in trezorsko poslovanje. Bistveno v tem sporu zato ni le to, ali je tožnik postopal po pravilih, ki veljajo v primeru izplačevanja denarja strankam banke, ampak tudi, ali je bil denar v resnici izplačan neznani tretji osebi in ne A. A. V tej zvezi je zato odločilno dejstvo, na katerega utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, ali je A. A. ves čas (torej tudi 7. 12. 2018) razpolagal s svojo bančno kartico in osebnimi dokumenti ter ali je tožnik denar (lahko) izplačal na podlagi predložene kartice in/ali osebnega dokumenta. Na odločilnost teh dejstev je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 264/2021. Tožnik je v tem sporu trdil, da je denar izplačal na podlagi prejete kartice in osebnega dokumenta. Tožena stranka je prerekala tožnikovo navedbo, da denarja ni mogoče dvigniti brez kartice, in navedla, da je to mogoče, če se uslužbencu pove številka bančnega računa in če se predloži osebni dokument; navedla je tudi, da se je to najverjetneje v konkretnem primeru zgodilo1. Med strankama je bilo torej sporno, na podlagi katerih dokumentov je (lahko) prišlo do dviga denarja, kar pa bi bilo v tem sporu glede na vsebino kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko odločilno. Vprašljiv je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da denar ni bil izplačan A. A., če ta (in enako priča B. B.) izpoveduje, da je ves čas razpolagal s svojo bančno kartico in osebnimi dokumenti, tožnik pa nasprotno trdi in izpoveduje, da je izplačilo opravil na podlagi prejema teh dokumentov. Obstoja vseh teh navedenih odločilnih dejstev pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo in se do navedb strank v zvezi s tem ni opredeljevalo.

11. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da iz Navodil za blagajniško in trezorsko poslovanje ne izhaja, da bi moral tožnik izplačilo denarja zavrniti, če se podpis osebe, ki zahteva izplačilo, ne ujema s podpisom na osebnem dokumentu oziroma v informacijskem sistemu banke (aplikaciji C.). Glede na to, da navodila v točki 9.7. določajo, da mora blagajnik pri izplačilu gotovine preveriti istovetnost stranke, to logično po nasprotnem razlogovanju pomeni, da izplačila brez preverjanja istovetnosti stranke ali v primeru neizkazane istovetnosti stranke (katere del je gotovo tudi podpis) blagajnik ne sme izvesti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zaradi neobstoja trditvene podlage ne bi smelo upoštevati izpovedi prič D. D. in B. B. o tem, kakšne obveznosti je imel tožnik v primeru ugotovljene neskladnosti podpisov, saj te izpovedi predstavljajo konkretizacijo navedb tožene stranke, da tožnik ni preveril istovetnosti podpisa osebe, ki ji je izplačal denar.

12. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o dokazanosti v odpovedi navedenega razloga je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi z dejstvi, ali je A. A. ves čas razpolagal s svojo bančno kartico in osebnimi dokumenti ter ali je tožnik denar (lahko) izplačal na podlagi predložene kartice in/ali osebnega dokumenta. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker bo moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotavljati več dejstev in v ta namen (ponovno) izvesti dokaze, hkrati pa delna razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravilo samo. Namen inštančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

13. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti dokaze (zlasti z zaslišanjem prič) za popolno ugotovitev dejanskega stanja tudi v nakazani smeri in nato ponovno presoditi, ali je tožena stranka uspela dokazati v izredni odpovedi očitano kršitev tožnika.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glede na takšno trditveno podlago tožene stranke je neutemeljena pritožbena navedba, da je ostala neprerekana navedba, da je bil račun odprt s kartico.