Jedro

Ker je tožeča stranka zvedela za škodo in za tistega, ki jo je napravil, več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, je njena z vloženo tožbo uveljavljena odškodninska terjatev, zastarala. Ugovor zastaranja je utemeljen.

Izrek

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku (1. odst. izreka), se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka), pa se pritožbi ugodi, sodba prve stopnje se v tem izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1. 4. 2005, opr. št. I Pg 377/2000-30 izreklo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka C. S. d.d., C. je dolžna tožeči stranki Š. A. s.p., S. Z., C., plačati 2,181.501,00 SIT s pp.", zavrne kot neutemeljen (1. odst. izreka) in da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 442.642,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 1. 4. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (2. odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: "Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, zato se presoja po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).Določilo čl. 360 ZOR določa: Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev. ... (čl. 361 ZOR). Terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka je odškodninska terjatev in po določilih čl. 376 ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine od tožene stranke na podlagi sklenjene najemne pogodbe za razstavni prostor na M. o. s. na katerem je tožnica prodajala razno usnjeno konfekcijo, galanterijo, torbice in bunde (Prijava z dne 5. 5. 1997). Nesporno je, da je do požara prišlo dne 14. 9. 1997. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je ta na sejmu blago prodajala in je imela evidenco o blagu, cenik, dobavnice in vso drugo ustrezno dokumentacijo. Blago je pri zavarovalnici zavarovala dan pred sejmom in to za zavarovalno vsoto 6,000.000,00 SIT. Zavarovalnica ji je po zaključnem sporazumu izplačala 3,325.701,00 SIT. Tožnica je izjavila, da je šele po prejemu zavarovalnine in potem, ko je v mesecu decembru 1997 odprodala še nekaj robe, lahko naredila obračun škode.

Trditev tožeče stranke, da ji škoda ni bila znana pred obračunom s strani zavarovalnice in da tudi za povzročitelja škode ni vedela do podaje mnenja izvedenca v kazenski zadevi opr. št. Kpd 279/ 97 in to šele 19. 1. 1999, ni sprejemljiva.

Tožnica uveljavlja premoženjsko škodo in ta je bila znana ob škodnem dogodku.

Glede na to, da je šlo za blago, ki ga je tožnica prodajala in je vsekakor, na podlagi dokumentacije v zvezi s prodajo blaga, bila znana vrednost poškodovanega oz. uničenega blaga. Odškodninska obveznost za gmotno škodo se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (čl. 186 ZOR). Ta škoda še ni "čista" škoda, saj jo je potrebno denarno opredeliti, vendar v konkretnem primeru so posledice škode bile ugotovljene tri do štiri dni po škodnem dogodku (izpoved tožnice), ko je komisija pregledala blago in ko je tožnica dne 24. 9. 1997 vložila prijavo škode pri zavarovalnici. Delna sanacija škode s strani zavarovalnice v mesecu decembru 1997 po presoji sodišča ne vpliva na čas nastanka škode.

Škoda je torej bila znana nedvomno 24. 9. 1997, zato bi morala tožnica tožbo vložiti najkasneje 25. 9. 2000. Namreč tudi ni slediti trditvam tožeče stranke, da je za storilca izvedela šele iz mnenja izvedenca v kazenski zadevi. Kot je bilo že navedeno vtožuje tožnica odgovornost (krivdno in objektivno) od tožene stranke na podlagi pogodbe, zato za zahtevek na takšni podlagi kazenski postopek, ki je tekel zoper dve fizični osebi (bil je tudi ustavljen) ne vpliva na zatrjevano odgovornost tožene stranke. V tem smislu je torej bil povzročitelj škode znan ob nastanku škodnega dogodka.

Glede na navedeno je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Izrek o stroških temelji na določilu čl. 154 ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Toženi stranki so priznani stroški, ki so bili potrebni za pravdo. V zvezi z določilom čl. 155 ZPP je sodišče priznalo toženi stranki naslednje stroške ... .

Stroški zastopanja znesejo 3.085 tč., to je 339.350,00 SIT, kilometrina je 6.820,00 SIT 2 % materialni stroški so 6.787,00 SIT, DDV znaša 67.870,00 SIT in taksa za odgovor na tožbo je bila 21.815,00 SIT, skupaj torej 442.642,00 SIT." Tožeča stranka z dne 17. 5. 2005 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz "vseh pritožbenih razlogov" (iz čl. 338/I ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo čl. 376/I ZOR. Višina škode, ki jo terja od tožene stranke, ji namreč ni mogla biti znana pred dnem 3. 12. 1997. To je jasno obrazložila v več pripravljalnih spisih, sodišče prve stopnje pa do njenih navedb, zlasti pod tč. XI, ni zavzelo stališča, oz. nanje ni odgovorilo. S tem je podana bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo njenih navedb na glavni obravnavi, da so poškodovano blago prodajali na sedežu zavarovalnice po znižani ceni, in sicer še v decembru 1997. Točna višina škode se je tako lahko ugotovila šele, ko je bilo prodano tudi delno poškodovano blago. Za delno poškodovano blago ni bilo mogoče zagotovo ugotoviti, koliko je še sploh vredno, preden se ni prodalo. Skladno z določbami ZOR pa je oškodovanec upravičen do povrnitve dejanske škode. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, kako naj bi vedela za točno višino škode, ko pa je še v decembru 1997 odpravljala škodo tako, da je delno poškodovano blago prodajala. Tudi ni odgovorilo na vprašanje, kako naj bi že ob nastanku škodnega dogodka vedela, po kakšni ceni bo lahko prodala uničeno blago. Izpodbijana sodba prve stopnje torej nima razlogov o bistvenih dejstvih, kar predstavlja kršitev ZPP. Prav tako je dokazala, da tudi Z. T. d.d. pred dnem 3. 12. 1997 ni mogla ugotoviti natančne višine škode. Zato je logičen zaključek, da tudi sama ni mogla ugotoviti točne višine škode prej, preden jo je ugotovila zavarovalnica. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, zakaj dopisa Z. T. d.d. z dne 7. 12. 2004 ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na njene navedbe pod tč. XI, da je bilo treba po požaru ugotoviti, katero blago je uničeno, v kolikšni meri je uničeno, ali je še katero blago sposobno za prodajo, po kakšni ceni, itd. Ni znano, od kod sodišču prve stopnje podatek, da so bile posledice škode ugotovljene 3 do 4 dni po škodnem dogodku. Tako je sicer res izpovedala. Toda sodišče prve stopnje je spregledalo njeno nadaljnjo izpovedbo, da je to pomenilo le, da so ugotovili, katero blago ni bilo poškodovano in ga je še vedno bilo mogoče razstavljati ter prodajati na sejmu, katero pa je bilo tako poškodovano, da ga ni bilo več mogoče prodajati, oz. so ga lahko prodajali le po bistveno znižani ceni na sedežu Z. T. d.d., kot poškodovano blago. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za storilce izvedela že takoj ob požaru, ker uveljavlja krivdno in objektivno odgovornost tožene stranke na podlagi pogodbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je najprej obstajal utemeljen sum, da sta za nezgodo krivi dve fizični osebi oz. elektro podjetje, in da je zoper njih tekel kazenski postopek. Šele ko je bil kazenski postopek ustavljen, se je izkazalo, da morda obstaja tudi odgovornost tožene stranke. Če je bil povzročitelj škode znan ob nastanku škodnega dogodka, zakaj ni kazenski postopek tekel zoper toženo stranko. Nadalje ni mogoče soditi o dejstvu, kdaj je postal znan povzročitelj škode na podlagi tega, kakšen pravni temelj uveljavlja - krivdno ali objektivno odgovornost. Kdaj postane povzročitelj škode znan oz. bi moral postati znan, je odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, kdaj se je lahko seznanila z dejstvom, da obstaja sum, da je za nastali škodni dogodek odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožena stranka sploh ne priznava odgovornosti in da je njena odgovornost zelo vprašljiva. To pomeni, da tožbe ni mogla vložiti pred zaključkom kazenskega postopka, saj je ni mogla vlagati kar na srečo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da bi se tožena stranka lahko ekskulpirala odgovornosti, če bi se ugotovilo, da so osebe, zoper katere je tekel kazenski postopek, odgovorne za nastanek škode. Poudarja še, da ji višina škode ni mogla biti znana, preden ji zavarovalnica ni izplačala odškodnine za delno povrnitev škode, saj ni mogla vedeti, kolikšen znesek sploh lahko v nadaljevanju terja od odgovorne osebe. Sodišče prve stopnje ji očita, da tožbe ni vložila pravočasno. Toda obrazložiti bi ji moralo, kako bi morala ravnati in ugotoviti, kakšne možnosti je imela za dolžno ravnanje, kar se tiče ugotavljanja škode in njenega povzročitelja. Izpodbijana sodba prve stopnje tako nima razlogov tudi glede teh odločilnih dejstev, kar je bistvena kršitev ZPP. Končno se še pritožuje zoper pravdne stroške, ki so bili priznani toženi stranki. Ti so odmerjeni bistveno previsoko. Tožena stranka je upravičena največ do stroškov za odgovor na tožbo, za 1 pripravljalni spis in za glavno obravnavo. Pod tč. VIII je navedla, da je prejela dve pripravljalni vlogi tožene stranke tik pred glavno obravnavo z dne 30. 11. 2004, in je zato bila ta glavna obravnava preložena. Zahtevala je povrnitev separatnih stroškov. Sodišče prve stopnje pa o tem sploh ni odločilo, ampak je stroške v celoti prisodilo toženi stranki, čeprav glavne obravnave z dne 30. 11. 2004 ni bilo. O njeni zahtevi za povrnitev separatnih stroškov sodišče prve stopnje ni odločilo, kar je bistvena kršitev ZPP.

Na pritožbenih stroških ("katerih plačilo naj pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe pritožbenega sodišča dalje do plačila") tožeča stranka priglaša: "03. 05. 2005 poročilo tožnici o prejeti sodbi I Pg 377/2000 20 točk"; "17. 05. 2005 pritožba 500 točk"; "17. 05. 2005 poročilo tožnici o vloženi pritožbi 20 točk"; "poročilo tožnici o uspehu pritožbe 20 točk"; "Skupaj: 405 točk"; "405 točk po 110,00 SIT 61.600,00 SIT"; "stroški za poštnino za korespondenco s tožnico 690,00 SIT"; "Skupaj: 62.290,00 SIT"; "20 % DDV od 62.290,00 SIT 12.458,00 SIT"; "SKUPAJ: 74.748,00 SIT"; "+ taksa za pritožbo 43.630,00 SIT".

Tožena stranka v dne 27. 5. 2005 vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo ob sedaj prisojenih pravdnih stroških še stroškov pritožbenega postopka.

Na stroških odgovora na pritožbo tožena stranka priglaša: "konferenca s stranko 50 o. t."; "pregled listin in dokumentacije 50 o. t."; "sestava odgovora na pritožbo 500 o. t."; "materialni stroški 2 % vseh priznanih stroškov"; "taksa po odmeri sodišča"; "+ vse povečano za 20 % DDV".

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku (1. odst. izreka), pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 (in 14) ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank in na izpovedbi tožeče stranke, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnika o cit. izpovedbi, ter med samimi temi listinami oz. zapisnikom, zato primerno obrazložena obravnavana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se v tem izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti.

Tudi če sodišče prve stopnje "Še posebej ni zavzelo stališča do navedb pod točko XI. ... ." in če "... ni dokazno ocenilo navedb tožnice na obravnavi ... da so poškodovano blago prodajali na sedežu zavarovalnice po znižani ceni, in sicer še v mesecu decembru 1997.", ta njegova opustitev ne "... predstavlja bistveno(e) kršitev(ve) ZPP." Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo "... kako bi morala tožnica ravnati, in ugotoviti, kakšne možnosti je imela za zahtevano dolžno ravnanje, kar se tiče ugotavljanja višine škode in povzročitelja škode.", ima izpodbijana sodba prve stopnje razloge tudi "... glede navedenih odločilnih dejstev." Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno (čl. 8 ZPP); na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožeče stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti (v odločbi sodišča druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Res je, da je "Tožnica ... jasno obrazložila v večih pripravljalnih spisih ... .", da ji "... višina škode, katero terja od tožene stranke, ni mogla biti znana pred 03. 12. 1997." Toda ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje "... do njenih navedb ... zavzelo stališče." Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da "Trditev tožeče stranke, da ji škoda ni bila znana pred obračunom s strani zavarovalnice ... ni sprejemljiva." Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo: "Tožnica uveljavlja premoženjsko škodo in ta je bila znana ob škodnem dogodku. Glede na to, da je šlo za blago, ki ga je tožnica prodajala in je vsekakor, na podlagi dokumentacije v zvezi s prodajo blaga, bila znana vrednost poškodovanega oz. uničenega blaga. Odškodninska obveznost za gmotno škodo se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (čl. 186 ZOR). Ta škoda še ni "čista" škoda, saj jo je potrebno denarno opredeliti, vendar v konkretnem primeru so posledice škode bile ugotovljene tri do štiri dni po škodnem dogodku (izpoved tožnice), ko je komisija pregledala blago in ko je tožnica dne 24. 9. 1997 vložila prijavo škode pri zavarovalnici. ... Škoda je torej bila znana nedvomno 24. 9. 1997, zato bi morala tožnica tožbo vložiti najkasneje 25. 9. 2000." Morebitne drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje pa ne bi bile pravilne, saj je tožeča stranka sama v dne 7. 1. 2002 vloženem pripravljalnem spisu (med drugim) navedla (tč. VII): "Neutemeljena so navajanja tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, v katerem prereka višino materialne škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi požara. V času M. o. s. je materialno škodo utrpelo več razstavljalcev v hali številka ..., med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Zato so zavarovalnice, med katerimi je bila tudi Z. T. d.d., oblikovale posebne cenitvene komisije, in so neposredno na terenu ugotavljale višino škode. Tako je Komisija Z. T., ki so jo sestavljali vodja premoženjskega oddelka, terenski instruktor ter cenilec premoženjskih škod, ogledalo poškodovano blago, izločilo uničene komade, pri čemer je tudi upoštevalo znižano vrednost poškodovanih komadov. Po ugotovitvah ustrezne zavarovalniške komisije je znašala škoda: 1. za povsem uničeno zalogo 3,795.930,00 SIT, 2. za delno poškodovana oblačila 1,193.624,00 SIT, 3. za stroške čiščenja, sušenja, pranja 132.000,00 SIT, Skupaj škoda: 5,121.554,00 SIT, izplačana zavarovalnina od Z. T. 3,325.701,00 SIT, preostala škoda, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka 1,795.853,00 SIT, k temu je prišteti še izgubo čistega dohodka zaradi manjše prodaje od 15. 9. 1997 do 21. 9. 1997 385.648,00 SIT, Skupaj tožbeni zahtevek tožnice: 2,181.501,00 SIT. Materialna škoda, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka je tako v celoti izkazana s cenilnimi zapisniki Z. T. ter z vsemi ostalimi, doslej v spis predloženi- mi pisnimi dokazili. Zato je vsakršno ugovarjanje tožbenemu zahtevku glede njegove višine povsem neutemeljeno." Kot dokaze za cit. navedbe je tožeča stranka pripravljalnem spisu priložila: "cenilni zapisnik Z. T. d.d." in "zapisnik Komisije Z. T. d.d. z izračunom dejanskih vrednosti" (A 25-28).

Iz teh predloženih listinskih dokazov (ki so sicer brez datuma) pa sta razvidna tudi zneska, ki ju je v tč. VII cit. pripravljalnega spisa navedla tožeča stranka: škoda: 5,121.554,00 SIT in Z = 3,325.701,00 SIT. Zato je nedvomno, da je bila "preostala škoda, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka 1,795.853,00 SIT", tožeči stranki znana že takrat, ko je "Komisija Z. T." "neposredno na terenu ugotavljala višino škode". To pa je po izpovedbi tožeče stranke bilo 3 do 4 dni po škodnem dogodku. Tako ugotovljena škoda je bila tudi dokončna in zato za ugotovitev njene "točne višine" ni bilo treba počakati do trenutka, ko "... je bilo v celoti prodano tudi delno poškodovano blago." Ker zato pritožbena izvajanja tožeče stranke o prodaji poškodovanega blaga, o njegovi vrednosti, o času njegove prodaje, o tem, "... kako bi naj tožnica že ob nastanku škodnega dogodka vedela, po kakšni ceni bo lahko prodala delno uničeno blago.", da se je vrednost poškodovanega blaga lahko ugotovila šele ob njegovi prodaji, itd., niso za cit. izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje niti pomembna, se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.

Ker je po povedanem neutemeljena tudi pritožbena trditev tožeče stranke, da "... tudi Z. T. d.d. pred 03. 12. 1997 ni mogla ugotoviti natančne višine škode; logičen zaključek je, da tudi tožnica, ki ni vešča ugotavljanja višine škode, ni mogla ugotoviti točne višine škode prej, preden je ni zavarovalnica.", sodišču prve stopnje ni bilo treba izrecno odgovoriti na vprašanje, "... zakaj dopisa Z. T. d.d. z dne 07. 12. 2004 ni upoštevalo, in zakaj meni, da kljub temu, da višine škode ni mogla ugotoviti niti zavarovalnica, bi točno višino kljub temu lahko ugotovila tožnica že pred 03. 12. 1997." Ob že navedeni pravilni presoji sodišča prve stopnje o času ugotovitve vi- šine škode, je zato pravilna tudi njegova nadaljnja ugotovitev, da "Delna sanacija škode s strani zavarovalnice v mesecu decembru 1997 po (njegovi) presoji ... ne vpliva na čas nastanka škode." Tako pa je sodišče prve stopnje smiselno vendarle odgovorilo tudi na cit. vprašanji tožeče stranke.

Ker je bila tožeči stranki višina škode znana že tri do štiri dni po škodnem dogodku oz. dne 24. 9. 1997 (tožeča stranka je namreč tudi izgubo čistega dohodka mogla ugotoviti na podlagi svojih blagajniških prejemkov takoj po končanem M.), je že takrat vedela, "... kolikšen znesek sploh lahko terja v nadaljevanju od odgovorne osebe." Zato pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da ji višina škode "... ni mogla biti znana preden ji zavarovalnica ni izplačala odškodnine za delno povrnitev škode ... .", ni utemeljeno.

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek tožeče stranke, da je "... zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica za storilca izvedela že takoj ob požaru, zato ker uveljavlja krivdno in objektivno odgovornost tožene stranke na podlagi pogodbe.", da je "Sodišče I. stopnje ... spregledalo, da je najprej obstajal utemeljen sum, da sta za nezgodo krivi dve fizični osebi, oz. elektro podjetje, in da je zoper njih tekel kazenski postopek.", da "Šele ko je bil kazenski postopek ustavljen, se je izkazalo, da morda obstoja tudi odgovornost tožene stranke.", da "... ni mogoče soditi o dejstvu, kdaj je postal znan povzročitelj škode na podlagi tega, kakšen pravni temelj uveljavlja tožnica - ali krivdno odgovornost ali objektivno odgovornost.", da "... tožena stranka sploh ne priznava odgovornosti, in da je njena odgovornost vprašljiva ... ." ter da "To ... pomeni, da tožnica ni mogla tožbe vložiti pred zaključkom kazenskega postopka, saj ni mogla tožbe vlagati kar na srečo ... ." Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo in tudi ugotovilo, "... kdaj se je tožnica lahko seznanila z dejstvom, da obstaja sum, da je za škodni dogodek odgovorna tožena stranka." Tako je pravilno ugotovilo oz. presodilo, da "... ni slediti trditvam tožeče stranke, da je za storilca izvedela šele iz mnenja izvedenca v kazenski zadevi. Kot je že bilo navedeno vtožuje tožnica odgovornost (krivdno in objektivno) od tožene stranke na podlagi pogodbe, zato za zahtevek na takšni podlagi kazenski postopek, ki je tekel zoper dve fizični osebi (bil je tudi ustavljen), ne vpliva na zatrjevano odgovornost tožene stranke. V tem smislu je torej bil povzročitelj škode znan ob nastanku škodnega dogodka." Ker je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o nastopanju na sejmu, je brez dvoma povsem jasno vedela, kdo je organizator sejma. Zato je tudi za odgovorno osebo vedela že takoj ob škodnem dogodku. Podlaga tožbenega zahtevka je (krivdna in objektivna) odgovornost tožene stranke zaradi napake na električni napeljavi. Za vzrok požara pa tožeča stranka ni izvedela šele iz mnenja izvedenca v kazenski zadevi. Že v prijavi škode Z. T. d.d. z dne 24. 9. 1997 je kot vzrok škode navedla požar. Z enakim razlogom pa je tudi v postopku na prvi stopnji utemeljevala odgovornost tožene stranke. Ker so bila vsa zatrjevana dejstva o odgovornosti tožene stranke tožeči stranki znana že ob škodnem dogodku, zato ni mogoče sprejeti njenih pritožbenih navedb, kdaj naj bi lahko bila v zadostni meri seznanjena s storilcem.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka (1. odst. izreka) materialno pravo (cit. določbe ZOR) pravilno uporabilo. Ob pravilnem "upoštevanju" tudi čl. 376 ZOR, "... ki določa, da škoda zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil.", je pravilno "... presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen." Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka), pa je pritožba utemeljena.

Sodba prve stopnje je glede izpodbijane odločbe o pravdnih stroških dejansko neobrazložena. Tožeča stranka je v dne 8. 12. 2004 vloženem pripravljalnem spisu res zahtevala povrnitev separatnih pravdnih stroškov. Toda sodišče prve stopnje o tej njeni zahtevi ni odločilo, ampak je pravdne stroške odmerilo le toženi stranki. Ker pa za to svojo (ne)odločitev ni navedlo nobenih razlogov, ima sodba prve stopnje pomanjkljivost, zaradi katere se v navedenem izpodbijanem delu ne more preizkusiti. Tako je podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 366 v zv. s čl. 339/II, tč. 14 ZPP (čl. 128/V ZPP).

Zato je bilo treba pritožbo delno zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem izreku (1. odst. izreka) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP), delno pa pritožbi ugoditi, sodbo prve stopnje v izpodbijani odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 365/tč. 3, 366 in 354/I ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (čl. 165/IV v zv. s III ZPP).

Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo za ta gospodarski spor ni bil potreben (čl. 165/IV v zv. s čl. 155/I ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo ob ponovni odločitvi o pravdnih stroških tožene stranke odločilo tudi o zahtevi tožeče stranke za povrnitev separatnih pravdnih stroškov, in da bo za svojo odločitev navedlo tudi vse razloge.