Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za priznanje statusa begunca ni dovolj, da prosilcu grozijo dejanja preganjanja in da ima prosilec lastnost oziroma značilnost (rasno, versko, nacionalno, družbeno ali politično), ki se preganja, ali pa mu je ta pripisana, pač pa mora med nevarnostjo preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite pred dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstajati povezava.
Če bi se izkazalo, da obstaja dovolj resna nevarnost, da bo tožnik priprt oziroma obsojen na zaporno kazen in tam nato celo mučen ali izpostavljen drugim dejanjem preganjanja zgolj ali pa tudi zato, ker je obtožen oziroma obsojen za kaznivo dejanje delovanja proti oblasti (če bi bil obsojen za kakšno drugo dejanje pa ne), in če bi bilo verjetno, da akterjem mučenja in slabega ravnanja v priporih in zaporih niti ne bo očitno ali znano, da je tožnik obtožen/obsojen zgolj zaradi korupcije in ne zaradi tega, ker bi organi pregona dejansko menili, da tožnik nasprotuje državni oblasti, potem je mogoče tudi priznanje statusa begunca na podlagi pripisanega političnega prepričanja.
Sodišče ocenjuje, da so bili novi dokazi dovolj konkretni in predloženi dovolj zgodaj, predvsem pa so za končno odločitev lahko relevantni, zato je dokazovanje z njimi dopustilo in ni uporabilo določbe o prekluziji iz 52. člena ZUS-1.38 To pomeni, da sodišče ni zavrnilo izvedbe tega dokaza zgolj zato, ker tožnik po oceni sodišča ni navedel upravičenih razlogov, zakaj jih ni predložil že v upravnem postopku, ima pa lahko večja ali manjša prepričljivost tožnikovih trditev v zvezi s tem, vpliv na oceno verodostojnosti tožnika v povezavi s tem dokazom.
Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2975/2019/25 (122-17) z dne 11. 11. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.
2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik ob vložitvi prošnje povedal, da je v Iranu opravljal delo kurirja v podjetju, kjer je bil njegov nadrejeni sunit, on sam pa je šiit. Nadrejeni se je grdo obnašal tudi do drugih fantov, ki so bili šiiti. Delodajalec njemu in še nekaterim zaposlenim ni izplačal plače za 3 mesece. Imel je tudi veze na policiji in je nekaj zaposlenih prijavil, da jih je policija odpeljala. Tožnik zatrjuje, da se je ustrašil zase, ker je tudi on zahteval svoj denar, zato se je odločil, da zapusti državo. Delodajalec mu 3 mesece ni plačal plačila, tega pa sicer ni prijavil na policijo. Ko je bil tožnik že na meji med Iranom in Turčijo, je poklical mamo in ta mu je povedala, da ga je iskala policija.
3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na obeh osebnih razgovorih. Na prvem je povedal, da je bil zaposlen kot kurir. Zvedel je, da je šef goljufal tako, da je ponarejal dokumente in s temi dvigoval denar na banki. Delavce je goljufal pri izplačilu plače tako, da je namesto, da bi jim nakazal plačo, dal plačilne čeke štirih ali petih delavcev tožniku, s katerimi je moral na banki dvigniti denar in ga nakazati na račun direktorjevih družinskih članov. Tožnik je imel tudi dekle, s katero sta bila skupaj že nekaj let. Ko je nekega dne odšel do šefa in mu povedal, da potrebuje denar, mu je ta začel groziti, češ da ve, da ima dekle in da jo mora pripeljati, da bo on spal z njo, v nasprotnem primeru pa ga bo prijavil policiji in Sepah. Ko se je vračal domov, se je poleg njega ustavil avtomobil, iz katerega so izstopili ljudje. Ugrabili so ga, ga odpeljali na neznan kraj in ga pretepli. Tam so ga zadrževali 3 ali 4 ure. Nato se je odločil, da zapusti državo. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik med drugim povedal, da se ne spomni številke točnega naslova, kjer je bilo podjetje, kjer je delal. Ne spomni se imena direktorja podjetja. Ugrabitve nikoli ni prijavil na policijo, saj ima direktor moč in je vpliven, prav tako pa pozna veliko ljudi.
4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje zaradi strahu pred nadrejenim, ki mu grozi in posledično tudi zaradi strahu pred zaporom, ker ga iščejo varnostni organi. Kot dokaz svojim trditvam je predložil zgolj poziv sodišča z dne 31. 5. 2020. Nacionalni forenzični laboratorij je v poročilu o preiskavi zapisal, da je sporni dokument nedokazljiv. Tožena stranka dvomi v pristnost tega dokumenta. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so bili tožnikovi odgovori glede direktorjevih groženj in zakaj ga ni mogel prijaviti na policijo, neprepričljivi. Tožnik ni predloži niti enega dokaza glede razloga za zapustitev države, ki izhaja iz njegovih težav, ki naj bi jih imel z direktorjem družbe. Ni podal utemeljenega razloga, zakaj tega do odločbe ni storil. Ni se mogel spomniti niti številke naslova, kamor je šest mesecev hodil na delo, prav tako ni bil prepričan o imenu direktorja, za katerega trdi, da mu je povzročil težave in zaradi katerega je moral zapustiti državo, kar se zdi toženi stranki povsem neverjetno. Nadalje je pri podaji prošnje na vprašanje, ali je bil kdaj fizično ogrožen, odgovoril zgolj, da ga je direktor enkrat porinil, medtem ko je na prvem osebnem razgovoru povedal, da je bil ugrabljen in pretepen. Tožena stranka je zbrala tudi več informacij o stanju v izvorni državi. Tožnik je namreč tekom postopka zatrjeval, da je bil njegov direktor sunit in pomemben član Sepah in je zato zelo vpliven in ima veliko poznanstev, zaradi česar si tožnik nezakonitih dejanj ni upal prijaviti policiji. Sepah je iranska vladna agencija, ki je zadolžena za obrambo režima pred notranjimi in zunanjimi grožnjami. Iz več virov glede položaja sunitov izhaja, da so suniti v Iranu diskriminirani. Iranski suniti so po zakonu in v praksi izključeni iz številnih ključnih sektorjev iranske politike. Sunitskim Irancem preti aretacija, ker se udeležujejo verskih zborovanj in delijo versko gradivo, ter mučenje in pretepanje v priporu s strani šiitskih paznikov. Sepah je iranska vladna agencija, ki ščiti Iran pred grožnjami. Čeprav so člani Sepah v državi zelo pomembni, pa to še ne pomeni, da v primeru storitve kaznivega dejanja ne bodo kaznovani. Pomembni člani Sepah so bili obsojeni tudi zaradi korupcije, bančnih dolgov ter vohunjenja za Izrael in ZDA. Slednje pa ne potrjuje strahu tožnika, da se je direktorja, ki naj bi goljufal in denar za plače jemal zase, bal prijaviti policiji, ker je bil pomemben član Sepah in imel tudi močne veze. Poleg tega noben sunit še ni bil imenovan za vladnega ministra po revoluciji leta 1979 niti bil izvoljen za guvernerja province ali župana. Glede na to tožena stranka prav tako ne verjame trditvam tožnika, da je bil direktor, ki je sunit, pomemben član Sepah, ki je vladna agencija, kjer odkrito diskriminirajo sunite in posledično tako ne verjame, da ga policija v primeru ugotovljenih nepravilnosti in kaznivih dejanj ne bi kaznovala. Proučene informacije navajajo prav nasprotno.
5. Kot dokaz je tožnik predložil elektronski poziv revolucionarnega sodišča, iz katerega izhaja, da je obtožen propagande v korist skupini in organizaciji, ki nasprotujejo Islamski republiki Iran, in pozivanje k združevanju prebivalstva z namenom strmoglavljenja islamske republike. Poziv je tožena stranka dala v preveritev pristnosti na Nacionalni forenzični laboratorij, ki je ugotovil, da je pristnost dokumenta nedokazljiva. Podpis ob štampiljčnem odtisu ni dejanski, ampak natisnjen z laserskim tiskalnikom. Ravno natisnjeni podpis uradne osebe poraja dvom v avtentičnost poziva. Tožnik očitanega mu v pozivu sodišča dejansko nikoli ni počel, kar izhaja iz njegovih izjav. Iz zbranih informacij o izvorni državi izhaja, da je sorazmerno preprosto ponarediti iranski dokument. Zato tožena stranka sodnega poziva ne more upoštevati kot posebej relevantnega pri odločitvi o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.
6. V komentarjih tožnikovih pooblaščencev na informacije o izvorni državi je navedeno, da je tožnika tajna policija ob prijetju obtoževala zunajzakonske zveze, kar pa vsekakor ne drži. Tožnik nikoli ni trdil, da ga je ugrabila tajna policija, ampak meni, da so bile te osebe poslane s strani direktorja, ker se je to zgodilo isti dan, ko sta se z direktorjem sporekla. Na prvem osebnem razgovoru je zatrjeval, da so ga ugrabitelji spraševali po imenu dekleta, vendar jim tega ni želel povedati, na drugem osebnem razgovoru pa je trdil, da so ga spraševali po dokumentih in dokazilih, za katere je trdil, da jih ima in ki naj bi bremenili direktorja koruptivnih dejanj. Da bi ga spraševali po dekletu pa niti ni omenil. Poleg tega tožena stranka podjetja s takim nazivom, kot ga je navedel tožnik, na spletu ni našla, prav tako o obstoju tega podjetja ni nobenih dokazil predložil niti tožnik. Neverjetno je, da bi tožnik 6 mesecev vsakodnevno hodil na delo in opravljal delo kurirja, ni pa vedel številke naslova, kjer se je podjetje nahajalo. Neverjetno je, da bi imel hude težave z direktorjem, tako da je moral celo zapustiti državo, ni pa prepričan o direktorjevem imenu. Za delo v navedenem podjetju ni predložil niti enega dokaza. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ugrabitve ni omenil. Čeprav tožnik trdi, da je dobil plačo v podjetju za 3 mesece, je kljub temu vztrajal še peti in šesti mesec, čeprav že za četrti mesec ni dobil plačila. V kolikor bi direktorjeve grožnje resnično obstajale, pa bi tožnik vsekakor lahko pridobil zaščito s strani države, kar izkazujejo proučene informacije. Tožena stranka sklepa, da iz ničesar ne izhaja, da bi tožnik lahko bil kakorkoli ogrožen s strani države oziroma da bi lahko v Iranu imel zaradi političnega prepričanja težave. Zato mu ne grozi niti prihodnje preganjanje. Tožena stranka ugotavlja, da ni podana splošna verodostojnost tožnika. Glede na to, da je tožnik sam navedel, da je očitano v pozivu zgolj posledica direktorjevega vpliva in nikoli ni navajal, da bi kakorkoli deloval proti državi, tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče obravnavati kot razloge preganjanja zaradi političnega prepričanja. Direktorjeve grožnje so neverjetne in zatrjevana ogroženost ni podprta s splošno dostopnimi informacijami. Tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.
7. Tožnik v tožbi navaja, da poškodbe, ki jih je omenjal v upravnem postopku, sicer niso listinski dokaz, vendar pa je ta dokaz pomemben v azilnem postopku, saj dokazuje, da je bil izpostavljen nasilnemu dejanju. S tem v zvezi se med drugim sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da je država dolžna ugotoviti ustrezna dejstva zlasti v okoliščinah, ko obstaja močan znak, da bi lahko bila prosilčeva poškodba povzročena z mučenjem. Dolžnost uradne osebe je, da pridobi izvedensko mnenje o verjetnem vzroku brazgotin ali drugih znakov. Tožena stranka bi morala pridobiti izvedeniško mnenje o tem, kolikšna je stopnja verjetnosti, da so poškodbe nastale na način, kot jih zatrjuje tožnik. Glede zaposlitve v podjetju tožnik pripominja, da ga tožena stranka ni nikoli vprašala, zakaj ne more predložiti kakšnega dokazila, da je delal v tem podjetju. Vprašala ga je le, ali ima kakšen dokaz, na kar je odgovoril nikalno, ni ga pa vprašala po točno konkretnih dokazih. Tožnik v tožbi prilaga nov dokaz in sicer potrdilo podjetja A. o tem, da so prejeli ček, ki ga je izročil tožnik, zaposlen v podjetju B. Gre za tožbeno novoto, saj je imel potrdilo že prej, vendar ga med postopkom ni predložil, ker ni vedel, da je lahko to dokaz, da je bil zaposlen v tem podjetju. Tožnik k tožbi prilaga tudi SMS sporočila, s katerimi dokazuje, da mu je direktor dejansko grozil, da bo zoper njega sprožil sodni postopek. Tožnik se zaveda, da bi moral te dokaze predložiti že prej, vendar tega ni storil, ker se ni zavedal, da bi bilo to pomembno za postopek. Prilaga tudi SMS sporočilo očetu. Tožnikov oče je 31. 10. 2020 prejel poročilo o tem, kateri sodni podružnici je dodeljen tožnikov primer in oče je prepričan, da je to v zvezi s primerom zoper njegovega sina. Tožniku je oče preposlal sporočilo šele po izdaji odločbe. Ni nenavadno, da tožnik ni vedel točnega naslova podjetja, v katerem je delal, saj se je tudi pooblaščenki že zgodilo, da je pozabila številko ulice delovnega mesta. Glede imena direktorja podjetja tožnik ni vedel le njegovega osebnega imena, vedel pa je za njegov priimek. Tožnik ugrabitve pri podaji prošnje ni omenil zaradi tega, ker je prošnjo podal iz zapora, kjer je bil pod stresom, ker ni imel zdravil. Ker ga je bilo resnično strah pred vrnitvijo, je padel v zelo močno depresijo. Tožnik pri podaji prošnje tudi ni omenil brazgotin na hrbtu, ki so dejansko obstajale že v času podaje prošnje. To kaže na to, da tožnik zaradi zgoraj navedenih razlogov enostavno ni mogel izpovedati prav vsega. Toženi stranki se zdi neprepričljivo, da je tožnik na delu vztrajal 6 mesecev kljub temu, da ni dobil plače. Ne gre za to, da bi tožnik dobil plačo samo prve 3 mesece, nato pa ne, ampak je dobil del plače vsake toliko časa, nato spet del plače ipd. Glede bojazni direktorja, da bi tožnik razširil domnevne posnetke, hkrati pa naj bi se bal prijaviti direktorja policiji, tožnik v tožbi pojasnjuje, da kljub vplivu, ki ga je direktor imel, je popolnoma logično, da si ni želel težav in si ni želel, da bi se policija začela ukvarjati z njegovimi goljufijami. Glede kazenskega pregona članov Sepah tožnik v tožbi pojasnjuje, da nikakor ne more biti pokazatelj tega, da so prav vsi člani Sepah, ki storijo kaznivo dejanje, obravnavani s strani organov pregona. Tožnikov šef namreč ne bi bil obtožen zares zelo hudih kaznivih dejanj. Ker je bil zelo bogat in vpliven mož s poznanstvi v policiji, ne more biti neverjetno, da bi v primeru prijave na policijo šef uporabil veze in bi se tožniku maščeval, njemu pa se nič ne bi zgodilo. Dejstvo, da suniti ne zasedajo ministrskih mest v vladi, še ne pomeni, da določeni posamezniki, ki so zelo bogati, ne morejo imeti pomembnega vpliva pri določenih državnih organih. Vpliv njegovega šefa je v tem, da je bil bogat, iz predloženih informacij pa ne izhaja, da suniti ne bi mogli biti člani Sepah. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da v pravosodnem sistemu prihaja do podkupovanja, še posebno na prvi stopnji, in da podkupnina lahko vpliva na sodnikovo sodbo. Tožnik vztraja pri tem, da poziv sodišča, ki ga je dobil, ni ponarejen. Iz posredovanih informacij je razvidno, da je ponarejeni pravni dokument v Iranu težko pridobiti. Na sodnem pozivu so tožnikovi osebni dokumenti, torej ne gre za lažne podatke. Tožnik meni, da gre za preganjanje na podlagi pripisanega političnega prepričanja, torej da mu drugi pripisuje določeno politično prepričanje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podeli status begunca oziroma status subsidiarne zaščite, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.
8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z brazgotinami na hrbtu navaja, da strokovnjak vsekakor ne bi mogel mogel ugotoviti, kdo je povzročitelj brazgotin. Glede na to, da tožnik ni dostavil dokaza o tem, da je bil nadlegovan s strani direktorja oziroma da je dejansko bil zaposlen v podjetju oziroma si njegove izjave glede slednjega nasprotujejo, pa tožena stranka poudarja, da četudi bi strokovnjak ugotovil, da so brazgotine posledica izvijača, slednje ne potrjuje, da so le-te nastale s strani tožnikovega direktorja. Povezava med poškodbami in domnevnimi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito ni mogoča. Tožnik je glede zaposlitve v podjetju sam odgovoril, da dokazil za to nima in jih ne more dostaviti. Imel je tudi ves čas postopka na prvi stopnji pooblaščenca, ki bi lahko tožniku obrazložil, kateri dokazi so relevantni. Predložena dokazila niso dovoljena, saj so obstajala že pred izdajo odločbe in so tožbena novota. Iz SMS sporočil, ki naj bi jih poslal direktor tožniku in so prav tako tožbena novota, pa ne izhaja, da bi direktor protizakonito grozil, saj grožnja s tožbo ni nedopustna, še manj pa nezakonita. Iz dokazil izhaja, da je tožnik določena dejanja delal v podjetju, ki so po direktorjevem mnenju nezakonita in so bila posneta in ga želi direktor prijaviti policiji, kar pa je dopustno oziroma zakonito dejanje. Iz SMS sporočila tožnikovemu očetu, ki je prav tako nov dokaz, pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz prevoda nikakor ne izhaja, da bi se dopis nanašal na isto zadevo, kot izhaja iz elektronskega poziva, ki ga je predložil tožnik v dokaz, da je vabljen na sodišče. Tudi številka zadeve in arhivske številke iz samega elektronskega poziva s strani sodišča so namreč različne. Iz dopisa izhaja, da gre za primer, ki se navezuje na C. C. in ne na tožnika. Ker je bil tožnik v podjetju zaposlen kot kurir, bi vsekakor moral poznati številko ulice podjetja. Neverjetno je, da se ni spomnil imena direktorja podjetja. Glede kazenskega pregona članov Sepah tožena stranka ponovno poudarja, da informacije kažejo, da so ti v primeru kazensko pregonljivih kaznivih dejanj tudi dejansko preganjani in obsojeni. Kot izhaja iz tožnikovih izjav, je bil direktor koruptiven, iz česar je nedvomno mogoče sklepati, da je oškodoval tudi državo in ne samo delavce. Informacije o izvorni državi kažejo, da so suniti v Iranu diskriminirani in so jim kršene človekove pravice in ne morejo dosegati visokih in vplivnih položajev v Iranu. Tožena stranka dvomi v pristnost predloženega elektronskega poziva sodišča, saj je tožnik dejansko že posedoval ponarejene dokumente, zaradi česar je bil v Sloveniji tudi obsojen na zaporno kazen. Pristnost poziva je nedokazljiva zaradi nedostopnosti primerjalnih podatkov. Glede na to, da so tožnikove izjave neverodostojne in celo v nasprotju s pridobljenimi informacijami, ni mogoče verjeti predloženemu pozivu. Tožena stranka predlaga, naj se tožba zavrne.
9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da lahko strokovnjak ugotovi, na kakšen način je bila brazgotina povzročena. Država ima obveznost odrediti strokovno mnenje in glede na sodno prakso ESČP obveznost ugotoviti vsa dejstva, še posebej, če prosilec zatrjuje mučenje. Dejstvo, da tožena stranka smatra tožnika za neverodostojnega, je ne oprosti avtomatično dolžnosti odreditve strokovnega pregleda. Tožena stranka tožnika nikoli ni vprašala, zakaj ne more predložiti nakazila plače, slike podjetja ali spletne povezave, vprašala ga je zgolj, ali ima dokazila, da je delal v tem podjetju. Glede novih dokazov pa tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da gre v primeru SMS sporočil za grožnjo s tožbo zoper tožnikovega očeta, ki z direktorjem ni imel nikakršne zveze. V primeru tretjega dokaza, ki je tožbena novota, pa gre za sporočilo, ki ga je prejel tožnikov oče in gre za primer zoper tožnikovega očeta. Tožnik je želel povedati to, da je policija začela primer tudi zoper njegovega očeta zaradi tožnika samega. Oče je bil že zaslišan v zvezi s tožnikom.
10. V nadaljnji pripravljalni vlogi je tožnik še izpostavil spletno stran, na kateri naj bi iranski kurdski suniti objavljali podatke kurdskih izdajalcev, ki sodelujejo z iransko vlado, kar potrjuje, da obstajajo suniti, ki z iranskim sistemom sodelujejo in imajo veliko moč. Tožnik je uspel pridobiti tudi osebno izkaznico, kopijo vlaga v sodni spis, original pa da bo prinesel na glavno obravnavo. Izkaznico mu je posredoval prijatelj, ki sicer živi v Nemčiji, vendar je obiskal Iran, kjer mu je tožnikova družina lahko izročila dokument. 11. Na obe zadnje navedeni pripravljalni vlogi je tožena stranka odgovorila in se sklicevala, da tožnik ni bil vprašan, zakaj dokazil o zaposlitvi v podjetju ne more pridobiti zato, ker je navedel, da dokazil nima, ni pa navedel, da jih ima, a ne pri sebi. Prijatelj iz Nemčije bi sedaj tožniku lahko prinesel dokaze o zaposlitvi v podjetju (npr. plačilne liste ali pogodbo ali pa samo sliko podjetja). Tožena stranka je tudi našla spletno stran, iz katere izhaja, da se podjetje B. ne ukvarja s telekomunikacijami, pač pa z avtomobilsko industrijo.
12. V zadnji pripravljalni vlogi je tožnik navedel, da če je že tožena stranka menila, da je bilo nesmiselno vprašanje, zakaj določenih konkretnih dokazov v zvezi z zaposlitvijo v podjetju ne more predložiti, mu kasneje ne sme očitati, da ni podal utemeljenega razloga, zakaj določenega konkretnega dokaza ni predložil. Tožnikov prijatelj iz Nemčije plačilnih list ne bi mogel pridobiti, ker bi se moral tožnik osebno zglasiti na banki, da bi jih pridobil. Poleg tega je v Iranu mogoče dobiti plačilo tudi brez pogodbe o zaposlitvi.
13. Sodišče je dne 24. 1. 2022 opravilo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v upravni spis ter priloge sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.
14. Tožba je utemeljena.
15. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.
16. Glede tožbenih ugovorov v zvezi z razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja, sodišče ugotavlja, da je tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca neutemeljena že zaradi tega, ker med zatrjevanimi dejanji preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite pred njimi in razlogi za preganjanje ni vzročne zveze (t.i. nexus). Zahteva po vzročni zvezi izrecno izhaja iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-11 in tretjega odstavka 9. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva 2011/95). Pogoj temelji na besedni zvezi »for reasons of« iz definicije begunca v določbi člena 1(A)2 Konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 v zvezi s Protokolom o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija).2 To pomeni, da za priznanje statusa begunca ni dovolj, da prosilcu grozijo dejanja preganjanja in da ima prosilec lastnost oziroma značilnost (rasno, versko, nacionalno, družbeno ali politično), ki se preganja, ali pa mu je ta pripisana,3 pač pa mora med nevarnostjo preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite pred dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstajati povezava.4
17. Te povezave tožnik ni izkazal. Uveljavljal je sicer, da naj bi bil njegov šef zelo veren sunit, ki sovraži šiite (šef naj bi se grdo obnašal do tožnika in ostalih sodelavcev, ki so bili šiiti), vendar v lastnoročni izjavi tožnik ni omenil razloga, zaradi katerega naj bi bil preganjan, navedel je le, da je njegov šef vpliven človek,5 pri podaji prošnje pa je sicer omenil, da je imel težave, ker je bil njegov šef sunit, vendar je istočasno dejal, da to ni bil razlog, da je zapustil državo, in kasneje navedel, da so se njegove težave s šefom pričele po treh mesecih, ko ga je prosil za plačilo. V zvezi z vero je tožnik navedel le to, da ima težave tudi zaradi svoje vere, da ta določa pravila, ki jih on ne mara, in da ne more sam izbirati vere, kasneje pa je na izrecno vprašanje, ali je bil preganjan zaradi svoje vere, odgovoril, da, kot je že dejal, je njegova vera zaprta in v njej nima svobode.6 Že iz teh izjav pri podaji prošnje ne izhaja, da bi bil vzrok za zapustitev države povezan z dejstvom, da je tožnikov šef sunit, on pa šiit. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da so se zatrjevane težave začele šele, ko je šefa soočil s tem, da ne želi več delati zanj nezakonitih stvari,7 dogodek, ko ga je šef porinil iz pisane, pa je bila posledica tožnikove zahteve po plačilu in grožnje, da ima na telefonu »slike njegovih goljufij«. Ker mu je tožnik zagrozil, je bil šef zelo jezen,8 zahteval je tudi, da mu pripelje svojo partnerko, s katero ni bil poročen, da bi z njo spal.9 Iz teh izjav torej ne izhaja, da bi bile njegove težave povezane s šefovo oziroma tožnikovo vero. Šele, ko ga je uradna oseba izrecno vprašala, ali je bil vzrok njunih sporov ta, da je bil šef sunit in on šiit, je tožnik navedel, da je bil malo zmeden, ker tega ni omenil, da mu je šef, takrat ko ga je porinil ven iz pisarne, tudi rekel, da bi bilo treba vse šiite ubiti, ker niso pravi muslimani.10 Tudi če drži, da šef ni maral tožnika, ker je bil šiit in ker naj ne bi dovolj spoštoval muslimanske vere, sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bil to vzrok za to, da tožnik in nekateri drugi sodelavci niso dobili plačila, niti za šefovo jezo, saj se je ta razjezil, ker je tožnik od njega zahteval plačilo in ker mu je zagrozil,11 da bo dokaze o njegovih goljufijah objavil na internetu in predal novinarjem.12 Tožnik je tudi navajal, da naj bi šef spravil v zapor nekaj sodelavcev, vendar tožnik ni navedel, da zato, ker bi bili šiiti, pač pa zato, ker so zahtevali plačilo.13 Tudi za moške, ki naj bi tožnika ugrabili, je tožnik navajal, da so ga spraševali, kje ima dokumente, slike in posnetke, in da naj pove, kdo je njegovo dekle, kar ne kaže na preganjanje zaradi vere, pač pa zgolj na to, da je šef želel na vsak način preprečiti, da bi tožnik dokaze, ki naj bi jih imel, predal naprej. Kot rečeno, je tožnik šele na izrecno vprašanje, ali je bil vzrok sporov med njim in šefom ta, da je bil šef sunit in on šiit, odgovoril, da mu je šef takrat, ko ga je porinil ven iz pisarne, tudi rekel, da bi bilo treba vse šiite ubiti, ker niso pravi muslimani. Zgolj ta izjava sama zase ne more spremeniti ocene vseh ostalih posameznih tožnikovih izjav in njihove celote, iz katerih ne izhaja, da bi bilo dejstvo, da je tožnik šiit, njegov šef pa sunit, kakorkoli relevantno za to, da tožniku grozijo zatrjevana dejanja preganjanja. Predvsem pa tožnik ni niti zatrjeval, da bi mu policija odrekla zaščito pred dejanji preganjanja (bodisi pred samim kazenskim pregonom tako, da ga kljub pritisku šefa, ne bi preganjala, bodisi pred napadi s strani neznancev, ki naj bi jih najel tožnikov šef) zato, ker je šiit, pač pa je zatrjeval, da zgolj zato, ker ima tožnikov šef tam (pre)velik vpliv, ta vpliv pa prav tako ni posledica šefove vere.
18. V zvezi z vero je tožnik še zelo pavšalno zatrjeval, da naj bi imel v Iranu težave zaradi svoje vere, ker ta določa pravila, ki jih on ne mara, da ne more sam izbirati vere, da bi ga, če bi spremenil vero, obesili, na izrecno vprašanje, ali je bil preganjan zaradi svoje vere, pa je zgolj odgovoril, da je njegova vera zaprta in v njej nima svobode.14 Iz navedenega ne izhaja kakršen koli strah pred dejanji preganjanja, ki bi ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tožnik je sicer omenil, da bi ga obesili, če bi spremenil vero, vendar v treh osebnih razgovorih ni navedel niti tega, da bi sploh želel spremeniti vero, niti česarkoli drugega, kar bi preseglo zgolj posplošeno nezadovoljstvo s svojo vero oziroma versko(ne)svobodo v Iranu.
19. Glede na navedeno, sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v izvorni državi zaradi njegove vere grozilo preganjanje.
20. V tožbi tožnik izpostavlja tudi, da je predložil poziv sodišča, iz katerega izhaja, da ga išče država zaradi obtožbe delovanja proti državi, kar naj bi očitno pomenilo, da je tožnik zatrjeval preganjanje tudi na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Kazenski pregon sicer je lahko dejanje preganjanja (2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), vendar mora biti tudi v tem primeru vzpostavljena podlaga za preganjanje. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan zaradi svojega političnega prepričanja niti da bi bil preganjan, ker bi mu bilo določeno politično prepričanje pripisano, pač pa, da naj bi ga država preganjala zaradi osebnega motiva njegovega šefa - nekdanjega člana varnostno obveščevalne službe in njegove lažne prijave policiji. Prav tako iz tožnikovih in tožbenih navedb ni mogoče razbrati, da obstajajo kakršnekoli druge okoliščine ali kontekst, na podlagi katerega bi oblast tožniku pripisala nasprotno politično prepričanje in ga zato kazensko preganjala. Nasprotno, tožnik je navajal, da je šef delavce, ki so zahtevali denar, obtožil kraje in jih spravil v zapor,15 in da naj bi enako naredil tudi njemu,16 kar spet kaže zgolj na šefovo osebno zamero do zaposlenih, ki so zahtevali plačilo, in zatrjevani vpliv, ki naj bi ga imel šef pri policiji oziroma pravosodnih organih, ne pa na preganjanje, ker bi šef in/ali oblast dejansko mislili, da imajo ti zaposleni nasprotna politična prepričanja.
21. Ker torej tožnik ni uspel niti zatrjevati niti izkazati, da bi bila zatrjevana dejanja preganjanja povezana z razlogi za preganjanje, se sodišče že iz tega razloga strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožniku glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče priznati statusa begunca.
22. Vendar sodišče istočasno opozarja, da tožena stranka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dejanskega stanja v postopku ni pravilno in popolno ugotovila, zato je mogoče, da se ob dopolnitvi dejanskega stanja v ponovnem postopku izkaže, da tožnik morebiti vseeno izpolnjuje pogoje tudi za priznanje statusa begunca.
23. Tožena stranka je torej zavrnila tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.
24. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).
25. Glede subsidiarne oblike zaščite se sodišče lahko strinja s toženo stranko, da tožnik ni uveljavljal nastanka resne škode iz razloga po 3. al. 28. člena ZMZ-1 (resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih), je pa tožnik izrecno omenil, da ga je ob vrnitvi v Iran strah, da ga bodo odpeljali in zaprli, tam pa mučili, in da je ogroženo njegovo življenje17 (razlogi iz 1. in 2. al. 28. člena ZMZ-1). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožena stranka tožnikovim izjavam in listinam, s katerimi je dokazoval, da mu v Iranu grozi zapor ter mučenje, ne verjame, in v zvezi s tem izpostavlja številne nekonsistentnosti in neprepričljivosti v njegovih izjavah, tožnik pa jih v upravnem sporu prereka.
26. Med drugim tožena stranka dvomi v pristnost dokumenta - poziv Revolucionarnega sodišča št. ... z dne ..., iz katerega izhaja, da je tožnik obtožen propagande v korist skupin ali organizacij, ki nasprotujejo Islamski republiki Iran in pozivanj k združevanju prebivalstva z namenom strmoglavljenja Islamske republike. Gre za zelo pomemben dokaz, saj z njim tožnik zatrjuje, da se je (zaradi šefa) znašel v kazenskem postopku, obtožen kaznivih dejanj proti iranski oblasti.
27. Po naročilu tožene stranke je Nacionalni forenzični laboratorij (v nadaljevanju NFL) izdelal poročilo o preiskavi tega poziva, v katerem je ugotovil, da ni mogoče ugotoviti, ali je poziv pristen ali ni. Iz poročila izhaja, da je poziv natisnjen na nezaščiten papir A4 z laserskim tiskalnikom, kar da je zelo preprost način tiska (NFL dodaja, da so tovrstni tiskalniki na trgu lahko dostopni in cenovno ugodni ter v državah EU pogosta oprema domače pisarne), na dokumentu sta prstni in štampiljčni odtis, ki sta dejansko odtisa in ne reprodukciji (pristnosti štampiljčnega odstisa NFL ni mogel ugotavljati, ker nima podatkov o pristnih štampiljkah), podpis ob štampiljčnem odtisu pa ni dejanski, ampak natisnjen z laserskim tiskalnikom. In ravno slednji po mnenju tožene stranke poraja "dodaten" dvom v avtentičnost poziva.
28. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke v tem delu izrazito pomanjkljiva in nepravilna. Tudi tožnik v tožbi vztraja, da je poziv pristen, da NFL ni ugotovil znakov prenarejanja in da je ponarejen pravni dokument v Iranu težko pridobiti.
29. Najprej sodišče pripominja, da tudi sámo svojih vabil in pisanj ne tiska na zaščiten papir in nič drugače kot z laserskim tiskalnikom, zato sodišče ocenjuje, da argument tožene stranke o nezaščitenem papirju in laserskem tisku za tovrstno sodno pisanje (poziv) ne more imeti posebne teže. Sodišče se strinja, da je gotovo lahko znak ponarejanja dejstvo, da je podpis uradne osebe natisnjen, vendar je treba hkrati upoštevati tudi to, da so preostale rubrike v dokumentu, ki se nanašajo na vročanje, izpolnjene in podpisane (celo s prstnim odtisom) z različnimi pisali, torej niso natisnjene, zaradi česar je precej nelogično, da bi ponarejevalec ostale podpise napisal z različnimi pisali in celo odtisnil prstni odtis, le podpis uradne osebe pa natisnil. Predvsem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je štampiljčni odtis ob podpisu uradne osebe dejanski odtis in ne reprodukcija. Vse navedene okoliščine po oceni sodišča kvečjemu kažejo bolj v smeri pristnosti dokumenta.
30. Pri tem sodišče še poudarja, da se tožena stranka sploh ni opredelila do same vsebine dokumenta, kar pa bi glede na nezadostnost zunanjih znakov, ki naj bi kazali na nepristnost pisanja, vsekakor morala storiti in tudi v tej luči napraviti oceno o verjetnosti pristnosti dokumenta. V tej zvezi sodišče še dodaja, da je iz sodnega poziva (spodaj levo) razvidno, da dokument vsebuje dve strani, pri čemer je druga stran po vsej verjetnosti tisti dokument, ki vsebuje seznam vprašanj oziroma trditev z okenci za označevanje, vendar ta druga stran ni bila prevedena. Za popolno in pravilno vsebinsko presojo poziva bi bilo treba prevesti tudi ta del poziva.
31. Tožena stranka se je glede vprašanja pristnosti poziva sicer pravilno oprla tudi na informacije o izvorni državi, vendar sodišče ugotavlja, da te niso bile povsem pravilno in v celoti uporabljene. To ugovarja tudi tožnik v tožbi, ko pravi, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je ponarejeni pravni dokument v Iranu težko pridobiti.
32. Tožena stranka se je pri oceni oprla na dve poročili,18 in sicer _Skupno poročilo danske službe za priseljevanje in danskega sveta za begunce_ iz februarja 2018 (v nadaljevanju Skupno poročilo danske službe) ter poročilo Kanadskega direktorata za raziskave, priseljevanje in begunce z naslovom _Iran: sodni pozivi in nalogi za aretacijo, vključno s postopkom izdaje; opis dokumentov, vključno z varnostnimi značilnostmi; je mogoče dobiti izvod iz tujine ali od tretje osebe; pogostost lažnih sodnih dokumentov_ iz marca 2020 (v nadaljevanju Poročilo kanadskega direktorata). Gre za časovno in vsebinsko zelo relevantni poročili, izdani s strani specializiranih organov za pridobivanje oziroma pripravo informacij o izvornih državah.
33. Iz prvega poročila izhajajo v bistvenem tri stvari, in sicer, da v pravosodnem sistemu prihaja do podkupovanja, da je težko dobiti pravni dokument s pomočjo podkupnine, spet neki drugi vir pa je navedel, da je najbrž mogoče pridobiti pravni dokument s pomočjo lažnih podatkov. Glede slednje informacije se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da ni indicov, da bi bil dokument pridobljen z lažnimi podatki (tožena stranka ni ugotovila, da na pozivu ne bi bili zapisani tožnikovi pravi podatki), in da je zato ta informacija nerelevantna. Tudi glede druge informacije, da je težko dobiti pravni dokument s pomočjo podkupnine, sodišče ne vidi relevantnosti, saj tožena stranka tožniku ne očita, da je pridobil pristen dokument s pomočjo podkupnine, pač pa, da je dokument ponarejen. Prva informacija, tj., da v pravosodnem sistemu prihaja do podkupovanj, pa je relevantna, vendar ne glede pristnosti samega dokumenta, kot pravkar pojasnjeno, pač pa v zvezi s tožnikovimi navedbami o vplivu njegovega šefa v pravosodju (iz poročila celo izhaja, da je vpliv bolj pomemben kot denar), do česar se bo sodišče opredelilo kasneje.
34. Iz drugega poročila, ki se nanaša prav na ugotavljanje pristnosti sodnih pozivov, in je zato še posebej relevantno, je tožena stranka povzela le izjavo organizacije Middle East Consultancy Services, ki je, ne da bi navedla več podrobnosti, izjavila, da je »_sorazmerno_« preprosto ponarediti sodni dokument.19 Sodišče ocenjuje, da se tožena stranka ne bi smela opreti le na to izjavo, ker je njena dokazna vrednost šibka zaradi pomanjkanja informacij glede kredibilnosti vira in še bolj glede okoliščin, iz katerih vir sklepa, da je sodne dokumente »_sorazmerno_« preprosto ponarediti. Pač pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi druge okoliščine, ki bi jih bilo mogoče preveriti v zvezi s pozivom in ki izhajajo iz omenjenega poročila, npr. informacije, ali so pozivi elektronski ali ročno napisani, kdo vroča in komu se pozivi vročajo, kakšna je njihova vsebina, ali obstajajo razlike, če gre za Revolucionarno sodišče ipd. Še posebej pa je relevantno, da so del poročila tudi vzorci dejanskih pozivov iranskih sodišč, ki bi jih tožena stranka morala (poskusiti) pridobiti in primerjati z dokumentom, ki ga je v spis predložil tožnik.
35. Zadnji argument tožene stranke glede pristnosti poziva je bil, da naj bi tožnik v preteklosti v Republiki Sloveniji že prestal zaporno kazen zaradi ponarejanja20 oziroma posedovanja21 ponarejenih dokumentov. Sodišče pripominja, da se v upravnem spisu ne nahaja obsodilna sodba ali kakršenkoli drug dokument, iz katerega bi lahko tožena stranka ugotovila, zakaj je bil tožnik v zaporu oziroma zaradi česa je bil obsojen. Nasprotno, iz listin, ki so v spisu, celo izhaja, da je bil tožnik v priporu in ne na prestajanju kazni zapora,22 zato je dejansko stanje glede same obsodbe očitno nepopolno ugotovljeno. Ne glede na to, pa gre tudi sicer za precej šibek argument tožene stranke, saj veliko prosilcev za mednarodno zaščito uporabi ponarejene osebne dokumente (v konkretnem primeru jih je priskrbel sprovajalec) zato, da lahko prečkajo meje in zaprosijo za mednarodno zaščito, zgolj to pa po oceni sodišča ne more imeti odločujočega vpliva na oceno njihove siceršnje verodostojnosti in verodostojnosti predloženih dokumentov.
36. Glede na vse navedeno je torej treba ugotoviti, da je dejansko stanje glede zelo pomembnega dokaza, tj. poziva na sodišče, ugotovljeno izredno pomanjkljivo in mestoma napačno, zato je treba izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti v ponovno odločanje že iz tega razloga. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti v presoji in če bo nato ocenila, da je mogoče sprejeti, da je poziv pristen, bo morala nadalje ugotoviti med drugim, ali obstajajo kakšne informacije o izvorni državi o tem, da so kaznivih dejanj delovanja proti državi obtožene tudi osebe zgolj na podlagi zasebnih zamer vplivnih ljudi, povezanih z varnostnimi službami (in tukaj so relevantne tudi informacije o stopnji korupcije v policiji in sodstvu, kot je sodišče opozorilo že zgoraj), in o tem, kaj se zgodi z osumljenimi delovanja proti državi (še posebej, ker so tožnikovi pooblaščenci v upravnem postopku predložili informacije o mučenjih v iranskih zaporih), ki so poleg tega še vrnjeni iz tujine. Če bi se izkazalo, da obstaja dovolj resna nevarnost, da bo tožnik priprt oziroma obsojen na zaporno kazen in tam nato celo mučen ali izpostavljen drugim dejanjem preganjanja zgolj ali pa tudi zato, ker je obtožen oziroma obsojen za kaznivo dejanje delovanja proti oblasti (če bi bil obsojen za kakšno drugo dejanje pa ne), in če bi bilo verjetno, da akterjem mučenja in slabega ravnanja v priporih in zaporih niti ne bo očitno ali znano, da je tožnik obtožen/obsojen zgolj zaradi korupcije in ne zaradi tega, ker bi organi pregona dejansko menili, da tožnik nasprotuje državni oblasti, potem je mogoče tudi priznanje statusa begunca na podlagi pripisanega političnega prepričanja, kot je sodišče že opozorilo zgoraj. V tem primeru bi namreč lahko šlo za dejanja preganjanja s strani akterjev države zaradi pripisanega političnega prepričanja.
37. Za potrebe pravilnejšega in učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka se sodišče opredeljuje še do ostalih pomembnejših vprašanj, ki so med strankama sporna.
38. Glede dogodka, ko naj bi tožnika ugrabili štirje moški in ga pretepli, mu razbili telefon in od njega zahtevali dokaze, ki naj bi jih imel zoper svojega šefa, in ime njegovega dekleta, se sodišče strinja s toženo stranko, da pojasnila tožnika, zakaj je ta dogodek, ki je bil poleg prepira s šefom direktni povod za zapustitev države, ni omenil že pri podaji prošnje, niso prepričljiva. Pri podaji prošnje je tožnik na vprašanje, ali se dobro počuti, da bo lahko odgovarjal na vprašanja, odgovoril pritrdilno,23 nato pa je opisal okoliščine svoje zaposlitve in navedel, da je, ko je videl, da je policija odpeljala nekaj delavcev, ki so zahtevali od šefa plačilo, in ker je tudi sam zahteval plačilo, odšel domov in se odločil zapustiti državo.24 Na izrecno vprašanje, ali je bil kdaj konkretno fizično ogrožen v Iranu, je tožnik odgovoril, da zadnji dan, ko ga je šef odrinil iz pisarne. Na nadaljnje izrecno vprašanje, ali je bil kakšen poseben dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel, da ga je bilo strah, da ga bodo odpeljali in zaprli, tam pa bi ga mučili.25 Na vprašanje, če ima še kakšne druge razloge, zaradi katerih zaproša za zaščito in ali bi še kaj dodal, je tožnik navedel, da je to vse, da v Iranu ne more spremeniti svoje vere in da če bi jo spremenil, bi ga obesili. Tožnik je imel torej več priložnosti, ko bi lahko povsem logično nadaljeval svojo izpovedbo o razlogih za zapustitev države in omenil enega od ključnih dogodkov, ki so se zgodili tistega dne, pa tega ni storil. Tožnik se je na osebnem razgovoru, ko ga je tožena stranka s tem soočila, skliceval, da je bil v zaporu in da je bil pod stresom, ker mu je prevajalec rekel, da ga bodo zaprli za pet let, ter da se je bal, da ga bodo vračali nazaj v Iran. Na njegov spomin pa so vplivale tudi njegove težave s ščitnico, za katere v zaporu ni imel zdravil.26 V tožbi je še navedel, da je padel v zelo močno depresijo, da je občutil tesnobo in zmedo in psihično ni bil pripravljen na intervju. S tem v zvezi tožnik ni podal dokaznih predlogov oziroma dokazov, s katerimi bi bilo moč ugotoviti njegovo stanje v času podaje prošnje ali izkazati, da imajo lahko nezdravljene težave s ščitnico zatrjevane učinke na tožnikovo psihično stanje. Nadalje ni jasno, na kakšni podlagi se je tožnik bal vrnitve v Iran, zato so tudi neprepričljive navedbe, da je bil prav zaradi tega strahu v zelo močni depresiji. Poleg tega ne gre za to, da bi tožniku nagajal spomin ali koncentracija glede podrobnosti, pač pa je povsem izpustil dogodek ugrabitve in pretepanja s strani štirih moških, ki je bil neposredni povod za zapustitev države, in po intenziteti gotovo večjega pomena, kot to, da ga je šef porinil, kar pa je tožnik omenil. V tožbi se tožnik še sklicuje na to, da pri podaji prošnje ni omenil brazgotin, ki so takrat zagotovo že obstajale, s čimer želi dokazati, da tudi drugih pomembnih in zagotovo resničnih stvari ni omenil, vendar so te brazgotine povezane prav s tem dogodkom, zato tudi ta argument ni posebej prepričljiv. Ob dejstvu, da je tožnik izpovedal o drugih, po intenzivnosti manj pomembnih dogodkih, in da je potrdil, da se dobro počuti in da lahko odgovarja na vprašanja, sodišče presoja, da tožnik z vsemi omenjenimi navedbami ni uspel izkazati prepričljivih razlogov, zakaj tega dogodka ni omenil že pri podaji prošnje.
39. Glede omenjenih brazgotin oziroma sledov poškodb se v tožbi sklicuje na to, da je na osebnem razgovoru pokazal brazgotine, ki so mu bile povzročene, ko so ga pretepli neznanci, in zatrjuje, da bi morala tožena stranka postaviti izvedenca, da bi se dokazalo, da so brazgotine res nastale tako, kot zatrjuje tožnik, torej z nasilnimi dejanji. Pri tem se sklicuje na člen 18(1) Procesne direktive II, ki določa, da države članice poskrbijo za zdravniški pregled prosilca glede znakov, ki bi lahko kazali na preganjanje ali hude poškodbe v preteklosti. Sodišče presoja, da tudi, če bi izvedenec potrdil, da so poškodbe nastale tako kot trdi tožnik, z udarci z debelim železnim kablom, in bi torej tožnik s tem dokazom v celoti uspel,27 to ne bi imelo odločujočega niti bistvenega vpliva na presojo njegove verodostojnosti oziroma utemeljenosti njegove prošnje. Kot pravkar pojasnjeno, tožnik ni zmogel zadovoljivo pojasniti, zakaj tega dogodka ni omenil že pri podaji prošnje, zato tudi sledovi poškodb, za katere bi se izkazalo, da so obstajali že v času podaje prošnje, ne morejo sami zase že dovolj prepričljivo dokazati, da se je dogodek zgodil oziroma zgodil tako, kot ga je opisal tožnik. V obravnavani zadevi je bistveno tudi, da tožnik ne zatrjuje, da mu je poškodbe povzročil državni subjekt (1. alineja 24. člena ZMZ-1), za kar je šlo v primeru ESČP _R.C. v. Sweden_28 z dne 9. 3. 2010, na katerega se tudi sklicuje, pač neznani moški, ki naj bi jih nadenj poslal njegov šef, vse to pa so nedržavni subjekti (3. alineja 24. člena ZMZ-1), ki so lahko subjekti preganjanja oziroma resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem (za kar v konkretnem primeru, kot že pojasnjeno, ne gre) ali resno škodo. Glede slednjega se je tožnik sicer skliceval, da si dogodka ni upal prijaviti policiji zaradi vpliva svojega šefa, vendar je ravno dejanski vpliv šefa na policijo oziroma pravosodje eden od ključnih vprašanj, ki jih je treba najprej ugotoviti, saj če bi se izkazalo, da vpliva ni ali pa ni tolikšen, da bi bila tožniku onemogočena zaščita v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1, potem pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, kljub temu, da bi npr. tožnik dokazal, da so poškodbe nastale z železnim kablom.
40. Med strankama je tudi sporno vprašanje, ali oziroma koliko je verjetno, da je nekdo, ki je sunit, lahko član tajne policije Sepah. Tožena stranka navaja informacije o izvorni državi, da so suniti diskriminirani, da noben sunit še ni bil imenovan za vladnega ministra ali izvoljen za guvernerja province ali župana, in da je v Teheranu približno 1 milijon sunitov, vendar jih le malo dela za vlado. Iz teh informacij res izhaja prevlada šiitov med političnimi funkcijami in uslužbenci vlade, vendar sodišče ocenjuje, da zgolj na podlagi teh informacij ni mogoče povsem izključiti možnost, da so člani tajnih služb, kot je Sepah, tudi suniti, še posebej ob pomanjkanju specifičnih informacij glede sunitov v tajnih službah, kot je npr. Sepah. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2022 celo navedel informacije, iz katerih naj bi izhajalo, da so kurdi oziroma suniti tudi člani tajnih služb, na kar tožena stranka (še) ni odgovorila.
41. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je njegov šef tako vpliven v Sepah, da se mu ne bi nič zgodilo, čeprav bi njegova dejanja prijavil policiji, se je tožena stranka sklicevala na tri članke, iz katerih naj bi izhajal kazenski pregon (vplivnih) članov Sepah, kar naj bi kazalo na to, da so tudi oni v primeru storitve kaznivih dejanj lahko kaznovani.29 Prvi članek se nanaša na aretacijo nekdanjega člana Sepah, ki je imel v tej organizaciji in drugih številne funkcije, in sicer zaradi korupcije, drugi članek Uradne tiskovne agencije Islamske republike pa se nanaša aretacijo bivšega člana Sepah zaradi velikega dolga banki, vendar iz članka ni razvidno, kakšno funkcijo je oseba imela v Sepah. Sodišče najprej ugotavlja, da gre zgolj za poročila o aretacijah in da ni znano, ali so bile osebe tudi kaznovane, in se nadalje strinja s tožbenim ugovorom, da gre lahko tudi za notranje obračunavanje ali politično preganjanje članov, ki so za oblast postali moteči. Obtožbe korupcije (kot v prvem omenjenem primeru) so v takšnih primerih posebej pogoste, kot tudi obtožbe o vohunjenju in sodelovanju s tujimi državami, zaradi katerih je bil npr. s strani iranskih oblasti usmrčen Mahmoud Mousavi Majd (tretji primer, ki ga omenja tožena stranka). V slednjem primeru članek celo poroča o tem, da sta tako usmrčeni sodelavec Sepah, kakor njegov oče, zatrjevala, da gre za ščitenje osebnih interesov oziroma zasebno poravnavo močne skupine v Siriji, in da je usmrčeni poročal o številnih zlorabah v Sepah. Slednje torej resničnost obtožb o vohunjenju usmrčenega še toliko bolj postavlja pod vprašaj in ne podpira tega, kar želi dokazati tožena stranka, da so torej tudi (vidnejši) člani Sepah, če storijo kaznivo dejanje, zanje tudi obsojeni, in da sta torej v tem smislu zagotovljeni enakost pred zakonom in pravna država.
42. V tožbi je tožnik predložil še tri nove dokaze, in sicer fotografijo listine podjetja A. (priloga A1), fotografijo mobilnega aparata z sms sporočili z dne 11. 10. 2019 (A2) ter fotografijo mobilnega aparat z sms sporočili z dne 31. oktobra (A3).30 Glede slednjega tožnik navaja, da ga je prejel šele po izdaji odločbe, kar bi bilo povsem verjetno glede na to, da je bilo sporočilo na fotografiji prejeto v »Sat, 31 Oct«, saj je 31. oktober na soboto prišel leta 2020 (izpodbijana odločba je bila izdana 11. 11. 2020),31 zato sodišče navedeni dokaz dopušča v skladu z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), za preostala dva dokaza pa je tožnik navedel, da ju je imel že v času trajanja postopka, vendar ni vedel, da bi lahko bila pomembna oziroma, da bi tudi to lahko bil dokaz.
43. Glede dokaza A3 (fotografijo mobilnega aparat z sms sporočili tožnikovemu očetu) sodišče pritrjuje ugovoru tožene stranke, da se niti številka primera niti arhivska številka ne ujemata s številkami navedenimi na pozivu, sms se nanaša na podružnico št. 4, poziv na prvo podružnico, iz sporočila pa izhaja, da se navezuje na očetov primer, in ne na tožnikovega. V pripravljalni vlogi se je tožnik strinjal, da se zadeva nanaša na očeta, trdil pa je, da je policija začela primer proti njegovemu očetu, ker njega ni mogla najti, tako kot mu je v sms sporočilu zagrozil šef. Glede tega sodišče ugotavlja, da iz grožnje iz sms sporočila pod A2 ne izhaja, da bi šef grozil s kazenskim pregonom (»vložil bom tožbo proti tvojemu očetu in bom sprožil sodni postopek«), da gre za kazenski postopek proti očetu pa ni razvidno niti iz sms sporočila pod A3. Glede na vse navedeno zgolj ta dokaz ne more v zadostni meri vzpostaviti povezave s tožnikovim zatrjevanim sodnim preganjanjem.
44. Tudi prva dva listinska dokaza (A1 in A2) sodišče dopušča, kljub temu, da gre za dokaza, ki sta obstajala že v času odločanja na prvi stopnji. Glede na določbo tretjega odstavka 46. člena32 Procesne direktive 2013/32/EU33, katere namen je varstvo načela nevračanja34 ter pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah35, in v skladu s ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah C-585/16 (veliki senat) z dne 25. 7. 2018, _Alheto_ in predvsem C-652/16 z dne 4. 10. 2018, _Ahmedbekova_, mora namreč sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, kar vključuje tudi naknadne navedbe glede dejanskih elementov, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem odločbe o zavrnitvi ali celo pred vložitvijo prošnje.36 Tega sodišče ne bi bilo dolžno storiti le, če bi ugotovilo, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno preučiti, ali – kadar gre za dejanske elemente – če bi ugotovilo, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.37 Sodišče ocenjuje, da so bili novi dokazi dovolj konkretni in predloženi dovolj zgodaj, predvsem pa so za končno odločitev lahko relevantni, zato je dokazovanje z njimi dopustilo in ni uporabilo določbe o prekluziji iz 52. člena ZUS-1.38 To pomeni, da sodišče ni zavrnilo izvedbe tega dokaza zgolj zato, ker tožnik po oceni sodišča ni navedel upravičenih razlogov, zakaj jih ni predložil že v upravnem postopku, ima pa lahko večja ali manjša prepričljivost tožnikovih trditev v zvezi s tem, vpliv na oceno verodostojnosti tožnika v povezavi s tem dokazom.
45. S prvim dokazom, tj. listino podjetja A. (priloga A1), tožnik želi dokazati, da je bil zares zaposlen v podjetju B., tega dokaza pa ni predložil že prej, ker ni vedel, da je to lahko dokaz, da je bil zaposlen v podjetju, oziroma, da se je šele, ko ga je pooblaščenka pozvala, naj poizkuša pridobiti kakšen dokument, izdan v zvezi z njegovim delom v podjetju, »_spomnil, da ima to potrdilo_«. Glede na to, da tožena stranka tožniku ne verjame, da je bil sploh zaposlen v tem podjetju, je predloženi dokaz lahko pomemben. Še posebej, ker se tudi sodišče strinja s toženo stranko, da je do določene mere neprepričljivo, da bi tožnik, ki je delal kot kurir pol leta za podjetje, pozabil hišno številko naslova podjetja, in da ne bi vedel za ime svojega šefa. Slednje je sicer tožnik v tožbi do določene mere prepričljivo pojasnil, ko je rekel, da so vsi šefa vedno klicali le po priimku, ni pa prepričljivo posplošeno sklicevanje, da se vsakomur lahko zgodi, da pozabi številko naslova službe, ker ko hodiš v službo, ne gledaš številk, pač pa si zapomniš samo zgradbo. Tožnik je bil namreč kurir in je imel opravka s pošto podjetja, zaradi česar se bolj utemeljeno pričakuje, da bo poznal polni naslov podjetja, ki ga tudi sicer tožnik vse do sedaj ni navedel. Tožnik se tudi ni odzval na zatrjevanja tožene stranke, da naj bi bilo na neki spletni strani navedeno, da se to podjetje ne ukvarja s telekomunikacijami, ampak je del avtomobilske industrije.
46. V zvezi s tem je med strankama tudi sporno, ali bi tožnik že v upravnem postopku moral navesti, zakaj nima nobenih dokazov o zaposlitvi v podjetju. Sodišče se lahko strinja s tožbenimi navedbami, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020 res ne izhaja, da bi ga tožena stranka vprašala, zakaj teh dokazov nima, zato je neutemeljen njen očitek v izpodbijani odločbi, da bi tožnik lahko predložil vsaj plačilno listo ali bančni izpisek o nakazilih plače. Tožnik je v tožbi in na glavni obravnavi tudi navedel, da je menil, da lahko kot dokaz predloži le nekaj, kar je »_uradno_«, in da se je šele kasneje, ko ga je pooblaščenka pozvala, da naj poskuša pridobiti »_kakršen koli dokument izdan v zvezi z njegovim delom v podjetju_«, spomnil, da ima to potrdilo. Takšna razlaga bi sicer sama po sebi lahko bila prepričljiva, vendar je v luči tožnikove izjave, da je naredil posnetke svojega telefona s prejetimi sms sporočili (ki jih je predložil v tem upravnem sporu, A2) in si jih spravil v galerijo prav z namenom dokaza,39 nelogična in zato neprepričljiva. Prav tako je bil tožnik neprepričljiv na glavni obravnavi, ko je na vprašanja sodišča, zakaj originala tega dokumenta ne more pridobiti iz Irana (da bi npr. lahko tožena stranka preverila pristnost štampiljčnega odtisa in podpisa, kot je to storila glede sodnega poziva), vedno znova odgovoril nekaj drugega in ni znal razumljivo pojasniti, zakaj je sodni poziv, ki je po vsebini gotovo bolj občutljiv od dokumenta A1, in nazadnje celo osebno izkaznico, lahko pridobil iz Irana, tega dokumenta pa ne. Glede na vse izpostavljene okoliščine, sodišče presoja, da je dokazna vrednost tega dokumenta šibka, in da bi bil tožnik tudi sicer glede svoje zaposlitve v tem podjetju lahko bolj prepričljiv, kot je sodišče pojasnilo zgoraj.
47. Prav tako je šibka tožnikova razlaga glede drugega dokaza, tj. fotografije sms sporočil z dne 11. 10. 2019 (A2). Tožnik je namreč v upravnem postopku izrecno zatrjeval, da mu je šef grozil, sms sporočil z grožnjami pa da ni predložil kot dokaz, ker se »_ni zavedal, da bi bilo to pomembno za postopek_«. To je v luči njegove izjave na glavni obravnavi, da je naredil to fotografijo in jo spravil v svojo galerijo prav z namenom dokaza,40 nelogično in zato neprepričljivo. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da iz vsebine sms sporočil, tj. »_kjerkoli boš, te bodo zasledovali in nekega dne te bodo aretirali; vložil bom tožbo proti tvojemu očetu in bom sprožil sodni postopek; vaša slika je bila posneta na vseh skritih kamerah podjetja in jo bom predal policiji_«, ne izhajajo nedopustne grožnje, pač pa gre za legitimne grožnje s prijavo policiji. Res je, da tožnik trdi, da ima šef veze pri policiji in da naj bi torej preko policije dosegel svoje (tožnika spravil v zapor tako kot druga dva sodelavca), vendar potem ni jasno, kaj je želel s temi sms grožnjami doseči, še posebej, ker so glede na to, da je tožnik zatrjeval, da mu je šef ustno grozil, da mu bo uničil življenje, da mu bo naredil nekaj, da bo želel ubiti samega sebe in da naj bi nadenj poslal celo štiri moške, ki so ga pretepli, navedene grožnje nenavadno mile in, kot rečeno, legitimne. Tudi sicer dogodek, ko naj bi šef nadenj poslal štiri moške, ki so ga pretepali in spraševali, kje ima posnetke in kako je ime njegovemu dekletu, ni v skladu z zatrjevanim načinom delovanja (da šef moteče delavce prijavi policiji, ta pa poskrbi, da končajo v zaporu). Iz vsebine je sicer mogoče razbrati, da je med tožnikom in šefom obstajal določen spor (logičen je tudi čas prejema sporočil, saj tožnika takrat že nekaj dni ni bilo v službo), vendar nedopustne grožnje iz teh sporočil ne izhajajo niti jih ne dokazujejo.
48. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega dostavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
1 Ta pravi: Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji mora obstajati vzročna zveza. Enako tudi tretji odstavek 9. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. 2 Ta se glasi: »As a result of events occurring before 1 January 1951 and owing to wellfounded fear of being persecuted for reasons of race, religion, nationality, membership of a particular social group or political opinion, is outside the country of his nationality and is unable or, owing to such fear, is unwilling to avail himself of the protection of that country; or who, not having a nationality and being outside the country of his former habitual residence as a result of such events, is unable or, owing to such fear, is unwilling to return to it.« 3 Drugi odstavek 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. 4 J. C. Hathaway, M. Foster: The Law of Refugee Status, druga izdaja, Cambridge University Press, 2014, str. 363. Enako tudi SEU v zadevi C-238/19 z dne 19. 11. 2020, EZ, odst. 41 -44. 5 Izjava z dne 19. 10. 2019. 6 Prošnja z dne 6. 11. 2019. 7 Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 12. 2019. 8 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020. 9 Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 12. 2019. 10 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 12. 2019. 11 _Ibidem._ 12 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020. 13 Str. 5 prošnje z dne 6. 11. 2019. 14 Prošnja z dne 6. 11. 2019. 15 Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 12. 2019, str. 5 prošnje z dne 6. 11. 2019. 16 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020. 17 Str. 5 in 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020, str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 12. 2019 in str. 5 prošnje z dne 6. 11. 2019. 18 V odločbi je na tem mestu (str. 11) tožena stranka omenila tudi članek iz spletne strani Iran press o napovedi vodje iranskega sodstva, da bodo skorumpirane uradnike kazensko preganjali, kar pa glede na to, da tožena stranka ne trdi, da je tožnik uradnike podkupil, da bi dobil pristen poziv, ni relevantna informacija. 19 Str. 11 izpodbijane odločbe. 20 Str. 10 izpodbijane odločbe. 21 Str. 11 izpodbijane odločbe. 22 Dovolilnica I K 55292/2019 z dne 25. 10. 2019 in zapisnik o podaji vloge - prošnje za azil, str. 6. 23 Str. 4 prošnje z dne 6. 11. 2019. 24 Str. 5 prošnje z dne 6. 11. 2019. 25 Str. 6 prošnje z dne 6. 11. 2019. 26 Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2020. 27 V tem smislu gre za primer, ki ga omenja priročnik za sodnike European Asylum Support Office, _Judicial analysis : asylum procedures and the principle of non-refoulement_, Publications Office, 2019, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi, in sicer, da lahko organ sprejme prosilčeve izjave glede povzročitve škode oziroma dejanj preganjanja (tj., da so sledovi poškodb nastali s tepežem s kovinskim kablom) (str. 96 Priročnika). 28 Sodišče pripominja, da je v tej zadevi ESČP ugotovilo, da je pritožnik v upravnem postopku z zdravniškim potrdilom (ki sicer ni bilo izvedensko mnenje) že "_prima facie_" oziroma močno nakazal (angl. "_strong indication_", odst. 53 sodbe), da so bile njegove poškodbe povzročene s slabim ravnanjem oziroma mučenjem, in sicer s strani državnih akterjev. Tožnik v konkretnem primeru glede na neprepričljivost navedb v zvezi z dogodkom in odsotnostjo drugih dokaznih sredstev takšne močne indikacije ni izkazal. 29 Str. 7, 8 in 10 izpodbijane odločbe. 30 Kasneje v upravnem sporu je tožnik predložil tudi fotografijo svoje osebne izkaznice, vendar sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi tožnikove identitete ni posebej problematizirala, prav tako se ni opredelila do predložene osebne izkaznice, zato sodišče šteje, da to vprašanje med strankama ni sporno. 31 Na glavni obravnavi je pooblaščenka glede tega sicer navedla, da gre za pomoto, in da je bilo sporočilo prejeto leta 2019, vendar ni jasno, kako bi to lahko bilo glede na podatke sms sporočila. 32 Ta določa: Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 33 Direktiva 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 34 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019, odst. 25 in opomba 14. Slednja se glasi: »_Načelo nevračanja posamezniku zagotavlja pravico do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali z izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Prosilcu mora biti pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zagotovljen postopek, ki ne ovira realnih možnosti, da dokaže utemeljenost svoje prošnje. Zagotovljena mu mora biti podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju_ _(Prim. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015)_«. 35 Tudi priročnik za sodnike European Asylum Support Office, _Judicial analysis : asylum procedures and the principle of non-refoulemen_t, Publications Office, 2019, str. 147 in 148, navaja, da zahteva iz 46(3) člena Procesne direktive II izhaja iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP (npr. sodba _NA v United Kingdom_, z dne 17. 7. 2008, app no. 25904/07, odst. 112). Prav tako je tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019 potrebo po ex nunc obravnavi kasneje predloženih dokazov v postopkih s pritožbo po ZMZ-1 utemeljevalo z varstvom pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, tj. prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. 36 C -652/16 z dne 4. 10. 2018, _Ahmedbekova_, odst. 103. 37 _Ibidem._ 38 Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 39 Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi. Tožnik je glede fotografij sms sporočil navedel: »Kot dokaz sem želel imeti«. 40 Ibidem.