Jedro

Tožnica se nima pravice udeleževati predmetnega postopka, saj v njem ne varuje kakšne svoje pravice ali na zakon oprte pravne koristi. Pri pravni koristi namreč ne gre zgolj za neko splošno korist, temveč gre za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. V predmetnem postopku izdaja pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze ne posega v tožničino pravno korist. Tožnica torej v tem upravnem sporu varuje le svoj dejanski interes, ki pa ga v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom pod 1. točko izreka odločil, da se zahteve Univerze v A., Univerze v B., Univerze C. in Univerze D. za vročitev odločbe Senata za akreditacijo (Senat) pri Svetu RS za visoko šolstvo o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze Č. (Nova univerza) št. 0141-15/2007/12 z dne 6. 10. 2008 zavržejo in pod 2. točko izreka odločil, da se ugovor navedenih (štirih) univerz zoper navedeno odločbo Senata o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze zavrže. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila zahteva navedenih univerz za vstop v postopek presoje izpolnjevanja pogojev za ustanovitev Nove univerze in ugovor zoper akt o soglasju k ustanovitvi Nove univerze z dne 7. 10. 2008 odstopljena Senatu, ki jo je obravnaval na 12. seji dne 22. 12. 2008. Na podlagi tajnega glasovanja so člani Senata odločili, da se navedenim univerzam ne prizna pravni interes za vstop v postopek. Zato je Senat na podlagi drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 43. členom ZUP zahteve štirih univerz za vročitev odločbe o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze zavrgel, ugovor zoper to odločbo pa zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP.

2. Zoper takšno odločitev sta se pritožili Univerza C. in Univerza v A. 3. Drugostopenjski organ je (v ponovljenem postopku) ponovno odločil, da se njuni pritožbi zavrneta. Tudi po oceni drugostopenjskega organa pritožnici nista izkazali pravnega interesa za vstop v postopek. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da dejstvo, da pritožnici opravljata isto dejavnost kot Nova univerza, še ne utemeljuje njunega pravnega interesa za sodelovanje v postopku, v katerem se odloča o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev tretje osebe. Tudi ni mogoče pritrditi pritožnicama, da ima vsaka univerza pravico, da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku akreditacije novega visokošolskega zavoda. Pravni interes mora biti individualen in ne splošen in abstrakten. Pravnega interesa ni mogoče enačiti z javno koristjo na področju visokega šolstva. Javno korist na področju visokega šolstva (torej tudi na področju ustanavljanja visokošolskih zavodov) varuje Svet kot neodvisen in samostojen organ. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz avtonomije univerz in dejstva, da univerze oblikujejo rektorsko konferenco, izhaja, da univerze samostojno opredeljujejo kriterije in merila za akreditiranje novih univerz in visokih šol, organ odgovarja, da delovanje rektorske konference ne more enostransko in samovoljno posegati na področje akreditacijskih meril, za sprejem katerih je po zakonu pooblaščen Svet, saj bi sicer z upoštevanjem meril nepristojnega organa akreditacijski Senat kršil ustavno načelo ustavnosti in zakonitosti iz 153. člena Ustave RS. Glede razdelitve finančnih sredstev, ki se bodo verjetno razdelila tudi na novonastalo univerzo, sledi utemeljitvi prvostopenjskega organa. Pojasnjuje še, da iz določb 58. člena Ustave, katerega razlago je dalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, izhaja, da državne univerze ne morejo imeti državnih pristojnosti, ki so bile z ZViS podeljene resornemu ministrstvu in Svetu. Ker pravni interes pritožnic torej ni podan, organ ni presojal njunih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo Senata o pozitivnem mnenju k ustanovitvi Nove univerze.

4. Univerza v A. - sedaj tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni izkazala pravnega interesa. Sklicuje se na določbe 58. člena Ustave RS in na določbe Zakona o visokem šolstvu (ZViS). Meni, da imajo vse že obstoječe univerze neposredni pravni interes za sodelovanje v postopku, na področju visokega šolstva pa varujejo tudi javni interes. Neposredni pravni interes tožnice izhaja že iz dejstva, da opravlja enako dejavnost kot Nova univerza. Vendar tožnica izpolnjuje bistveno višje v ZViS določene akademske standarde in druge pogoje za opravljanje te dejavnosti, zato odločba o izpolnjevanju pogojev v primeru Nove univerze v bistvu diskriminira že delujoče univerze, ki izpolnjujejo višje pogoje. Razen tega morajo univerze v skladu z 29. členu ZViS za obravnavanje in usklajevanje vprašanj skupnega pomena oblikovati rektorsko konferenco. Ob upoštevanju ustavnega načela avtonomije univerz le-te v okviru zakonskih določb samostojno oblikujejo merila in pogoje za ustanavljanje univerz. Katera so vprašanja skupnega pomena, zakon sicer ne opredeljuje, ker to, kot rečeno, sodi v okvir avtonomije univerz in visokih šol. Visoke šole pa so odločile, da so vprašanja skupnega pomena tudi merila za akreditacijo novih univerz in visokih šol. Tožnica še opozarja, da ji je Upravno sodišče s sodbo I U 805/2009 z dne 25. 5. 2011 že priznalo pravni interes za sodelovanje v postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo Pritožbene komisije Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu z dne 4. 4. 2013, sklep Senata za akreditacijo pri Svetu RS za visoko šolstvo z dne 22. 12. 2008 in odločbo Senata za akreditacijo o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze Č. z dne 6. 10. 2008 odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

6. Odgovor na tožbo je podala tudi Č.–sedaj stranka z interesom v smislu tretje alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Senat za akreditacijo (Senat) pri Svetu RS za visoko šolstvo z odločbo z dne 6. 10. 2008 predlagateljem za ustanovitev Nove univerze Č. izdal pozitivno strokovno mnenje k ustanovitvi Nove univerze.

9. Po izdaji v predhodnem odstavku navedene odločbe so zgoraj navedene štiri univerze podale zahtevo za vstop v postopek presoje izpolnjevanja pogojev za ustanovitev Nove univerze in ugovor zoper akt o soglasju k ustanovitvi Nove univerze. Prvostopenjski organ je zahtevo univerz za vstop v postopek zavrgel, prav tako je zavrgel njihov ugovor zoper odločbo Senata o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze. Drugostopenjski organ je pritožbi pritožnic, Univerze v B. in Univerze v A., zavrnil. Pritožnici sta nato vložili tožbo pri Upravnem sodišču RS. Upravno sodišče je s sodbama opr. št. II U 180/2009 z dne 21. 6. 2011 in opr. št. I U 805/2009 z dne 25. 5. 2011 njunima tožbama ugodilo, izpodbijano odločbo Sveta RS za visoko šolstvo z dne 8. 4. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu (z ZViS-G predvideni Pritožbeni komisiji Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu) v ponoven postopek. Sodišče je tožbama ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ker je pritožbeni postopek vodila oseba, ki bi morala biti izločena, ker je odločala v postopku na prvi stopnji. V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ pritožbama obeh navedenih tožnic ponovno zavrnil. 10. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev Nove univerze.

11. Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi. V postopku za ustanovitev nove univerze je relevanten materialni predpis Zakon o visokem šolstvu (ZViS), na katerega se izdano pozitivno strokovno mnenje k ustanovitvi Nove univerze tudi opira. Slednji pa ne določa, kdo je stranka v tem postopku.

12. Zato je bilo treba v konkretnem primeru uporabiti tudi določbe ZUP. Po določbi 42. člena ZUP je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. V smislu določbe prvega odstavka 43. člena ZUS-1 se postopka lahko udeležuje tudi tisti, ki izkaže svoj pravni interes. Pravni interes izkaže tisti, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, torej v postopku ne more varovati javne koristi, niti ne svoje dejanske koristi, ki nimajo opore v zakonu ali podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe.

13. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se predmetni postopek ni začel na zahtevo tožnice, niti ni zoper njo tekel. Iz spisovnih podatkov tudi ni razvidno, da bi bilo v tem postopku poseženo v kakšne pravice tožnice. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica nima pravice udeleževati se predmetnega postopka, saj v njem ne varuje kakšne svoje pravice ali na zakon oprte pravne koristi. Pri pravni koristi namreč ne gre zgolj za neko splošno korist, temveč gre za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Kot je že zgoraj navedeno, je korist pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. V predmetnem postopku tako izdaja pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze ne posega v tožničino pravno korist. Tožnica torej v tem upravnem sporu varuje le svoj dejanski interes, ki pa ga v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati.

14. Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje tudi sklicuje in jih ne bo ponavljalo. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je sodišče tožnici že s sodbo I U 805/2009 pravni interes priznalo, sodišče pojasnjuje, da je sodišče s to sodbo tožbi tožnice ugodilo zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka in se v tej sodbi z vprašanjem pravnega interesa tožnice ni ukvarjalo.

15. Ker je glede na vse navedeno po presoji sodišča izpodbijani akt pravilen in zakonit, je odločitev tožene stranke (v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 805/2009 z dne 25. 5. 2011) pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. Ker tožnica v tožbenem zahtevku sodišču predlaga tudi, da odpravi tudi odločbo Senata o izdaji pozitivnega strokovnega mnenja k ustanovitvi Nove univerze na Č. z dne 6. 10. 2008, sodišče pojasnjuje, da je, glede na to, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zakonita tudi odločba o izdaji pozitivnega mnenja.