Jedro

Tožena stranka je bila dolžna plačevati 3 % provizijo v času veljavnosti Dogovora in Aneksa, kar je tudi storila. Če ni zahtevala vrnitve iz naslova jamstva in je bila pripravljena tožniku še eno leto plačevati 1 % provizijo, je to stvar njene poslovne odločitve in ne more predstavljati priznanja tožene stranke, da je tožnik upravičen zahtevati provizijo tudi po prenehanju veljavnosti Dogovora, ki po vsebini predstavlja pogodbo o trgovskem zastopanju v smislu določb 790. člena in naslednjih ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 32.685,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2004 do plačila. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 5.057,96 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Po mnenju pritožnika ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je po mnenju pritožnika protispisna ter sprejeta po postopku, v katerem ji ni bila dana možnost obravnavanja. Podan je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14., in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnika pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil v delovnem razmerju v T. K., pogodbo in aneks pa je sklenil s H. d.d.. Ker mu je delovno razmerje prenehalo pri drugi pravni osebi, to dejstvo ne more imeti za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in aneksa kot meni prvostopno sodišče. Določila dogovora o njegovi veljavnosti niso jasna, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi nejasnih pogodbenih določil upoštevati določbe 99. do 101. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), česar pa sodišče ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo, zakaj šteje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z eno pravno osebo in dogovor o načinu opravljanja dela kot obligacijsko pogodbo, sklenjeno z drugo pravno osebo, kot nedeljivo celoto. Da so določila pogodbe nejasna in sporna, dokazuje tudi izjava direktorja tožene stranke, da je dogovor podpisal po pooblastilu vodstva družbe, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju, čeprav to iz dogovora ne izhaja, pa tudi pisno pooblastilo ni bilo predloženo. Določila dogovora o delovnem razmerju je zato šteti kot nezapisana, saj niso bila realizirana, ker tožnik nikoli ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tega odločilnega dejstva sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izjav, stališč in dokazov tožnika, zlasti glede trditve, da mu je tožena stranka tudi po prenehanju delovnega razmerja še eno leto ponujala plačevanje 1 % kontrolne provizije, da tožena stranka ni nikoli zahtevala vračila razlike provizije iz naslova jamstva in da je 3 % provizijo plačevala do prenehanja delovnega razmerja. S tem je kršena tožnikova pravica do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo verodostojnosti prič, ki jih je upoštevalo pri odločitvi. Obrazložitev ne vsebuje dokazne ocene. Sodišče se ni opredelilo do izjav in dokazov tožnika, zato je posledično dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno povzelo določb aneksa, saj je prezrlo IV. točko, iz katere izhaja, da je naloga tožnika pomoč in skrb za realizacijo poslov, sklenjenih med toženo stranko in T.. Tožnik je bil namreč po aneksu izključen iz področja sklepanja poslov. Če bi sodišče pravilno upoštevalo IV. točko aneksa, bi bili zaključki sodišča drugačni. Po mnenju pritožnika sodba ne vsebuje niti razlogov, da je dogovor prenehal veljati, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke in njenimi interesi ali celo v njeno škodo in da je upravičeno enostransko odstopila od pogodbe. Zato odločitev, da ni podana odškodninska odgovornost, ni obrazložena in tudi ne utemeljena. Tožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča je pravilna. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista sodba ali postopek na prvi stopnji obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij kot tudi ne z listinami v spisu, zato ni utemeljen očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za zatrjevano kršitev določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nobenih razlogov za očitek, da pritožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi dogovora s predsednikom uprave H. d.d., U. S. dne 10.4.1996 sprejet v delovno razmerje za določen čas v gospodarsko družbo T. K. kot komercialni predstavnik. Delovno razmerje je bilo večkrat podaljšano na podlagi pridobljenih delovnih dovoljenj, saj je bil tožnik tujec. Kmalu po sklenitvi delovnega razmerja sta tožnik in H. d.d. sklenila Dogovor o načinu opravljanja dela (v nadaljevanju Dogovor), v katerem sta sporazumno ugotovila, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje v podjetju na podlagi delovnega dovoljenja za delovno mesto komercialni predstavnik. S tem dogovorom sta stranki natančneje določili obveznosti ter področje in način opravljanja nalog, ki izhajajo iz delovnega razmerja. V točki IX sta pogodbeni stranki dogovorili prenehanje veljavnosti tega Dogovora v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tudi Aneks št. 1 k Dogovoru o načinu opravljanja dela (v nadaljevanju Aneks) sta v letu 1999 sklenili isti stranki. Pogodba o zaposlitvi je bila torej sklenjena z drugo pravno osebo kot dogovor in Aneks, ki predstavljata pogodbi obligacijskega prava, čeprav je veljavnost obligacijske pogodbe vezana na trajanje pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopnega sodišča, da je potrebno obe pogodbi obravnavati celovito. Za tožnika ni bilo bistveno, pri kateri pravni osebi je bil v delovnem razmerju, saj je povedal, da on ni izbiral, pri kateri gospodarski družbi bo zaposlen. Ves čas je prejemal plačo, po letu 1999 tudi dogovorjeno provizijo. O vsem se je dogovarjal s predsednikom uprave S. In komercialistko P., ki je bila tudi zaposlena v H. d.d. Tožnik je v navedbah in ob zaslišanju pojasnil, da mu je z Aneksom dogovorjeno provizijo plačevala T. K., čeprav ni bila podpisnica Dogovora in Aneksa. Tožnik sam je povedal, da sta T. K. in H. d.d. povezani osebi in sta usklajeno delovali zaradi doseganja istega cilja. V spornem primeru ni šlo za običajno delovno razmerje, pač pa za drugo obliko posla, saj je sklenitev delovnega razmerja le omogočala realizacijo dogovora med strankami za dogovorjen način plačila. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in dejstev, ki izhajajo iz pričevanja S., da je bil H. d.d. 100 % lastnik T. K., da je bila ta tovarna dobavitelj proizvodov, ki jih je tožnik sprva sam, nato pa preko družbe T. plasiral na Kazahstanskem trgu, zunanjetrgovinsko poslovanje pa je zanjo opravljala H. d.d., pa ni sprejemljiva trditev pritožnika, da zaradi prenehanja delovnega razmerja v T. K. nista prenehala veljati Dogovor in Aneks. Tožnik sam je namreč v vlogah in ob zaslišanju trdil drugače in je takšen dogovor, kot ga zatrjuje tožena stranka, tudi priznaval in spoštoval vse do prenehanja delovnega razmerja. Odpoved je prejel od H. d.d. in ne od T. K., odpoved je spoštoval, saj zoper odločitev ni vložil nobenih dopustnih pravnih sredstev. To pa pomeni, da mu je bilo tedaj povsem jasno, da sta delovno razmerje in sklenjeni Dogovor z Aneksom medsebojno povezana. Zato so očitki o tem, da so določila Dogovora nejasna, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje razlagati ob upoštevanju določb 99 do 101. člena ZOR, neutemeljeni. Določila sklenjenih pogodb kot so zapisana, so namreč jasna, iz izvedenih dokazov pa izhaja skupen namen pogodbenikov, ki je bil v tem, da je tožnik zaposlen v okviru družb v lasti H. d.d. z namenom, da uvede prodajo njihovih proizvodov na Kazahstanskem trgu. Dogovorjeno je bilo, da bo delovno razmerje in posledično Dogovor ter Aneks, ki predstavljata konkretizacijo delovnih obveznosti tožnika in dogovor o posebnem plačilu, trajalo dotlej, dokler bo tožnik izvrševal prevzete obveznosti. Ker jih očitno ni izpolnjeval v skladu s pričakovanji druge pogodbene stranke, mu je bilo delovno razmerje odpovedano, kar je brez ugovorov sprejel, posledično pa sta prenehala veljati tudi Dogovor in Aneks. To dejstvo je tožnik očitno spoštoval glede njegovih obveznosti iz Dogovora, saj po prenehanju delovnega razmerja ni več opravljal poslov za H. d.d. Zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe pa ni več podlage niti za njegov zahtevek za plačilo provizije. Vse navedene pomembne okoliščine za presojo veljavnosti Dogovora in Aneksa izhajajo ne le iz trditev tožene stranke, pač pa predloženih listin in tudi trditev ter izpovedi tožnika. Zato so očitki pritožnika, da sodišče prve stopnje njegovih navedb, izjav in dokazov ni upoštevalo, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do izjave, neutemeljeni.

Za odločitev ni odločilna izjava priče S., da naj bi Dogovor in Aneks podpisal po pooblastilu uprave T. K., saj ostali izvedeni dokazi in preostala njegova izpoved izkazujejo takšno dejansko stanje, kot je bilo zapisano v začetku te sodbe. Zato okoliščina, da se prvostopno sodišče do navedene izpovedi ni posebej opredelilo, ne predstavlja takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Isto velja glede očitka, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev, da mu je tožena stranka tudi po prenehanju delovnega razmerja ponujala plačevanje 1 % provizije v trajanju enega leta, da tožena stranka ni nikoli iz naslova jamstva zahtevala vrnitve dela provizije, tožena stranka pa mu je plačevala 3 % provizijo do prenehanja delovnega razmerja, kar vse naj bi dokazovalo, da tožnik ni kršil pogodbe, tožena stranka pa se je zavedala, da je provizijo glede na sklenjen Dogovor dolžna plačevati tudi po prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je bila dolžna plačevati 3 % provizijo v času veljavnosti Dogovora in Aneksa, kar je tudi storila. Če ni zahtevala vrnitve iz naslova jamstva in je bila pripravljena tožniku še eno leto plačevati 1 % provizijo, je to stvar njene poslovne odločitve in ne more predstavljati priznanja tožene stranke, da je tožnik upravičen zahtevati provizijo tudi po prenehanju veljavnosti Dogovora, ki po vsebini predstavlja pogodbo o trgovskem zastopanju v smislu določb 790. člena in naslednjih ZOR.

Sodišče prve stopnje se je v dokazni oceni opredelilo do vseh tistih izvedenih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Poleg listinskih dokazov je sledilo tudi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in pričevanju priče M. P., saj sta le onadva tudi po izjavi tožnika sodelovala z njim in spremljala njegovo delo ter izpolnjevanje obveznosti po Dogovoru. Tožnik niti v pritožbi ne trdi, da izpovedi S. in P. ne bi bili verodostojni. Zato so njegovi očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo zakaj in v katerem delu posamezni priči verjame, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v skladu s členom 8 ZPP opravilo celovito dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, zato so drugačni zaključki pritožnika neutemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče povsem pravilno povzelo vsebino sklenjenega Dogovora in Aneksa. Zaradi poslovanja preko družbe T. sta pogodbeni stranki z Aneksom dodatno opredelili obveznosti tožnika, za kar je bil posebej nagrajevan s priznanjem 3 % provizije od realiziranih in plačanih poslov. To pa pomeni, da njegove obveznosti, dogovorjene v letu 1996 z Dogovorom, niso prenehale s sklenitvijo Aneksa in jih je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotovilo, saj izhajajo iz sklenjenih pravnih poslov in tudi izpovedi strank in priče. Tožnik ni trdil, da v času veljavnosti Dogovora z Aneksom, tožena stranka ne bi izpolnjevala obveznosti. Jasno pa je, da ga po prenehanju delovnega razmerja in posledično prenehanju veljavnosti Dogovora, ni več obveščala o svojih poslih na Kazahstanskem trgu. Glede na navedene ugotovitve pa je pravilna materialnopravna presoja, da ni podlage za plačevanje 3 % provizije v naslednjih treh letih po prenehanju delovnega razmerja in veljavnosti Dogovora z aneksom niti v določbah navedenih pravnih poslov, niti v določbah ZOR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin ter izpovedi S. in P. ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval svojih obveznosti po Dogovoru in Aneksu. Pravilnosti takšne presoje ne more izpodbiti pavšalno zanikanje tožnika, saj drugih dokazov, s katerimi bi potrdil svoje trditve, ni predlagal. Tudi okoliščina, da je brez ugovorov sprejel odpoved delovnega razmerja, ki je bila posledica slabih rezultatov njegovega dela v Kazahstanu, ki jih je ugotovila P. ob poslovnem obisku, kaže na to, da so bile ugotovitve delodajalca točne. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval (glej str. 7 sodbe), zato so nasprotne pritožbene trditve protispisne. Ob takšni presoji pa je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da odpoved delovnega razmerja in posledično prenehanje veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju ni bila neutemeljena, zato tožnik ni upravičen do plačila odškodnine niti po določbi 3. odstavka 811. člena ZOR, niti po določbi 1. odstavka 154. člena ZOR v zvezi s členom 269 ZOR, saj tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke kot prvega od štirih pogojev za krivdno odškodninsko odgovornost, ki morajo biti kumulativno izkazani. Očitek, da odločitev sodišča o tem, da tožniku ne gre odškodnina, ni obrazložena in utemeljena, je glede na navedeno neutemeljen.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosi te stroške sam, saj s pritožbo ni uspel. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 155. člena ZPP mora stranka povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo ponovila svoja stališča do spornega razmerja in ugovore iz pripravljalnih vlog, ki jih je podala v teku postopka in za katere je že prejela plačilo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stroški, ki so ji z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj niso prispevali k odločitvi o pritožbi, zato te stroške nosi nosi tožena stranka sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.