Jedro

Razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, ter vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka nista pomembna za izpodbijano stroškovno odločitev kot tudi ni relevanten kasneje odpadel pravni interes tožeče stranke za vodenje pravde.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se stroški drugo tožene stranke znižajo na 3.070,00 EUR.

II. Tožeča stranka in drugo tožena stranka sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora prvo toženi stranki povrniti 912,80 EUR stroškov pravdnega postopka in drugo toženi stranki 3.700,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve tega sklepa dalje (II. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu (odločitvi o stroških postopka v 2. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da je na podlagi napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. In 1983/2007 vložila tožbo na vknjižbo lastninske pravice na ime drugo tožene stranke v skladu z določbami petega odstavka 168. člena ZIZ. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka razpolagala le z listinami, iz katerih je bilo razvidno, da je bila prvo tožena stranka edina kupovalka in tako izključna lastnica predmetne nepremičnine. Drugo toženo stranko je navedla v skladu z uradnimi podatki, tako glede priimka kot glede naslova. Drugo tožena stranka je imela še v letu 2009 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu P. 35, tožeča stranka pa z dejanskim prebivališčem toženke ni razpolagala. V času trajanja predmetnega postopka je drugo tožena stranka ni obvestila o spremembi prebivališča, kar bi glede na njuno razmerje in sklenjeno pogodbo o upravljanju moralo storiti. Tožeča stranka se je zanašala na uradne podatke in v zvezi s tem ravnala skrbno. Ker je tožena stranka med pravdnim postopkom izpolnila tožbeni zahtevek, bi sodišče moralo tožeči stranki priznati potrebne pravdne stroške, o teh pa ni zavzelo stališča. Sodišče se je neutemeljeno postavilo v stališče, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške od 21. 10. 2009, ni pa utemeljilo, kaj je s stroški, ki jih je tožeča priglasila in so ji nastali pred tem dnem. Tožbeni zahtevek je bil izpolnjen šele s pravnomočnostjo vpisa lastninske pravice na ime drugo tožene stranke, to je z dnem 25. 1. 2011. Drugo tožena stranka bi lahko do nepravnomočnega vpisa lastninske pravice svoj zemljiškoknjižni predlog umaknila in če bi tožeča stranka pred pravnomočnim vpisom lastninske pravice umaknila tožbo v predmetnem postopku, bi izgubila pravico do ponovne vložitve tožbe, razen če bi ponovno predlagala izvršbo na dolžnikovo nepremičnino in nato čakala na napotitveni sklep izvršilnega postopka po določbah 168. člena ZIZ. S takšnim ravnanjem pa bi tožeča stranka izgubila zavarovani vrstni red za poplačilo svoje terjatve. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe 155. člena ZPP. Tožeči stranki so do vpisa lastninske pravice na ime drugo tožene stranke nastali stroški, o povračilu katerih bi sodišče moralo odločiti.

3. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožeče stranke in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe je, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik, ter vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka nista pomembna za izpodbijano stroškovno odločitev kot tudi ni relevanten kasneje odpadel pravni interes tožeče stranke za vodenje pravde. Edina izjema, ki k povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe upravičuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka (smiselno se šteje, da je tožena stranka v takem primeru tožbeni zahtevek pripoznala). V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo. S tožbenim zahtevkom v tej zadevi je tožeča stranka zahtevala, da se na stanovanju št. 6 v prvem nadstropju stavbe na naslovu X vknjiži lastninska pravica v korist in na ime drugo tožene stranke. Do vknjižbe drugo tožene stranke (do ½) je res prišlo, vendar ne zaradi izpolnitve predmetnega tožbenega zahtevka oziroma na podlagi 168. člena ZIZ, ampak po končanem nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja med drugo toženo stranko in I. K. (N 65/98), v zvezi z vknjižbenim dovoljenjem MOL, od katere je drugo tožena stranka odkupila sporno stanovanje po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona.

6. Ker torej ni prišlo do izpolnitve zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, je tožeča stranka dolžna povrniti drugo toženi stranki njene pravdne stroške in ne gre za izjemo. Glede na to so pravno nepomembne pritožbene navedbe o skrbnosti tožeče stranke pri vlaganju predmetne tožbe.

7. Na podlagi stroškovnikov drugo tožene stranke, predvsem zadnjega na list. št. 153, je stroškovno odločitev mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je priznalo drugo toženi stranki 5574 točk po OT za sestavo pritožbe, odgovora na tožbo, dveh pripravljalnih vlog in pisarniške manipulativne stroške v skupni višini 2.558,46 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 3.070,00 EUR in ne 3.700,00, kot je navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

8. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (in še to le glede višine stroškov) le zaradi očitne pisne pomote sodišče prve stopnje, ki bi jo bilo mogoče kadarkoli popraviti tudi po uradni dolžnosti (328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP), višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka. Stroški odgovora na tožbo drugo tožene stranke pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).