Jedro

Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče (pri oceni izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe) izolirano upoštevati samo njene navedbe. Predlagana začasna odredba namreč „ne visi v zraku“, ampak se mora navezovati na to, kar se je v pravdi prej dogajalo. Upnica mora svojo terjatev, če želi doseči izpolnitev prvega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, izkazati s stopnjo verjetnosti. Če tega ne stori, je treba to oceniti kot neobstoj zatrjevanega zakonskega pogoja, četudi pri tej oceni pomagajo ugovorne navedbe dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala odredbo prepovedi organizacijam za plačilni promet, da toženki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačajo denarni znesek, za katerega je bila odrejena začasna odredba, ter prepoved obremenitve in odtujitve toženkinih nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se je pritožila tožnica, in sicer nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita, da je spregledalo zakonsko možnost zavarovanja terjatve, ki šele bo nastala, to pa, meni, je dokazala s stopnjo verjetnosti, in sicer s predloženimi verodostojnimi listinami – izdanimi računi, potrjenimi začasnimi situacijami ter potrjeno končno situacijo. Če terjatev še ni zapadla, ker se pogoj še ni uresničil, še ne pomeni, da ne bo nastala, razlaga pritožnica. Nasprotuje argumentu sodišča, da je treba presoditi tudi ugovorne navedbe dolžnice. S tem, meni, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, pa tudi s tem, da je ni pozvalo na dopolnitev navedb, če je menilo, da že podane ne zadoščajo. Poudarja, da je v pogodbi, iz katere izhaja njena terjatev, določen rok in ne pogoj, saj je uporabljena beseda „ko“, in tudi, da toženka zaenkrat še ne namerava začeti z gradnjo. Kot nevzdržno zavrača razlago relevantne določbe pogodbe, po kateri bi morala v zakup vzeti tudi možnost, da se toženka sploh nikoli ne bo odločila za gradnjo trgovskega centra. Navaja, da toženka sedaj zemljišča, ki jih je sama komunalno opremila, prodaja, zato bo z njenim delom obogatena. Ker se je na ta način odločila proti gradnji, so po prepričanju pritožnice nastopili učinki razveze pogodbe, toženka pa je dolžna povrniti vrednost vloženih del. Ravno odtujevanje nepremičnine pa po tožničinem prepričanju pomeni hkrati tudi izkaz nevarnosti, da bo njena terjatev onemogočena, saj pridobitelja njuna pogodba ne bo obvezovala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne očitanih ne drugih relevantnih kršitev določb postopka, materialno pravo, in sicer določbo 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pa je tudi pravilno uporabilo.

6. Kršitve načela kontradiktornosti pritožbeno sodišče ne zaznava. Konkretiziran očitek pritožnice, v čem naj bi ta kršitev (iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) bila, je nerazumljiv oz. nesklepčen, ko se v bistvu zavzema za to, da bi moralo sodišče izolirano upoštevati samo njene navedbe. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče popolnoma pravilno pojasnilo, da predlagana začasna odredba „ne visi v zraku“, ampak se mora navezovati na to, kar se je v pravdi prej dogajalo. Upnica mora svojo terjatev, če želi doseči izpolnitev prvega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, izkazati s stopnjo verjetnosti. Če tega ne stori, je treba to oceniti kot neobstoj zatrjevanega zakonskega pogoja, četudi pri tej oceni pomagajo ugovorne navedbe dolžnika (ki pa, to je le treba poudariti, za to oceno v tem primeru niti niso bile odločilnega pomena, samo v njen prid govorijo). Tožnica je imela vse možnosti navesti, kar mora in more, da bi navedenemu pogoju zadostila, zato o kršitvi pravice do izjave že pojmovno ni možno govoriti. Ta možnost je bila zaradi toženkinega ugovora, ki je šibke točke tožničinih navedb razkrival, pravzaprav še toliko večja.

7. Sodišče tožnice po določbi 285. čl. ZPP (v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni bilo dolžno pozivati k temu, da postavi trditve, drugačne od teh, ki jih je že bila dala. Pravzaprav niti ni smiselno(1), da bi se določbe ZPP o materialnem procesnem vodstvu uporabljale v postopkih zavarovanja, v katerih je razumljivo poudarjeno načelo hitrosti, in sicer glede pozivanja k dopolnjevanju navedb.(2) Še zlasti zato, ker je pravnomočna odločitev v postopku zavarovanja sama po sebi začasna in vezana na ponujeno dejstveno podlago, ki se v času lahko spreminja in lahko v isti zadevi pogojuje nove, kasnejše postopke zavarovanja(3).

8. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo tožničine navedbe v predlogu kot nesklepčne, torej kot take, da iz njih ne izhaja želena (predlagana) posledica. Ugotavlja, da tožnica zaradi pogoja v pogodbenem določilu(4), na katerega se sama eksplicitno sklicuje in ki nesporno še ni nastopil, svoje terjatve sedaj še ne izkazuje za verjetno. Možno bi se bilo sicer strinjati s sodiščem prve stopnje, da je nastop pogoja v časovnem smislu preveč nedorečen, da bi tožnica (brez dodatnega utemeljevanja drugih okoliščin, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje – /točka 4. stran 3/, pa to lahko ob njihovem nastopu stori še kadarkoli kasneje) že lahko zahtevala predlagano zavarovanje, in sicer zato, ker pogodba določa (relevantna točka 4.5 Pogodbe o bodočih komunalnih prispevkih oz. vodih, ki sta jo sklenili pravni prednici pravdnih strank), da ima prodajalec (tožničin pravni prednik) pravico terjati kupca (toženkinega pravnega prednika) izrecno šele tedaj, ko kupec začne z gradnjo trgovskega centra (za katero je v pogodbi prej izrecno določeno, da je kupec še ne namerava začeti).

9. Vendar ima pritožnica (bolj) prav, ko poudarja, da je pogoj verjetnosti terjatve izpolnjen tudi, če se verjetno izkaže, da terjatev šele bo nastala(5). Temu pa je pritožnica zadostila. Jezikovne formulacije v pogodbi „šele ko“, „za enkrat še ne“ govorijo proti interpretaciji, po kateri bi morala pogodbena stranka nase vzeti tudi možnost, da se to (namreč gradnja objekta, ki bi pogojevala zapadlost tožničine terjatve do toženke) nikoli ne bo zgodilo.

10. Ne oziraje se na zgoraj navedeno pa je tožnico usodna pravilna ocena sodišča prve stopnje o odsotnosti drugega zakonskega pogoja za zavarovanje denarne terjatev, to je subjektivne nevarnosti, da bo uveljavitev sporne terjatve onemogočena oz. otežena. Temu se pritožnica zgolj skopo zoperstavlja z vztrajanjem pri tem, da na subjektivno nevarnost otežene realizacije njene terjatve kaže že dejstvo, da toženka nepremičnino, na kateri so bila opravljena dela, ki so temelj njeni terjatvi, prodaja. Njeno vztrajanje je neutemeljeno iz razloga, ki ga je že sodišče prve stopnje lepo pojasnilo: tožnica iztožuje denar, ne pa konkretne nepremičnine, zato bo v primeru njene prodaje nepremičnino pač zamenjala kupnina; premoženje dolžnika bo na ta način le zamenjalo obliko. Pritožbeno sodišče k temu nima česa dodati.

11. Po povedanem je bi treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

(1) V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. čl. ZIZ).

(2) Drugačen je bil denimo primer tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 681/2014, ko je bila prvostopenjska odločitev o izdaji več predhodnih odredb razveljavljena, ker je bilo treba opraviti razjasnjevalno dolžnost, katere od predlaganih odredb so potrebne.

(3) Primerjaj odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2654/2009, I Cp 1167/2014, I Cp 2788/2013. (4) Vsebinsko gre za pogoj in ne rok, kljub temu, da je uporabljena beseda „ko“, ne pa „če“, vendar ta ocena nima nobenih ugodnih ali neugodnih posledic za tožnico, saj se po določbi 63. čl. OZ tudi za roke uporabljajo določbe o pogojih (bodisi odložnem bodisi razveznem).

(5) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 270. čl. ZIZ).