Jedro

S trditvijo iz pritožbe tožene stranke, da naj bi se sporna skupščina presojala po Zakonu o podjetjih (ZP) in ne po ZGD, sodišče druge stopnje ne soglaša. Tožena stranka ne sodi med subjekte, o katerih govori drugi odstavek 578. člena ZGD. Že obseg subjektov, ki so omenjeni v cit. določbi zakona kaže na to, da so zajeti le tisti, katerih statusna organiziranost je povsem izven kategorij, za katere je pravni režim določen z ZGD. Gre za družbena podjetja iz časa "nelastninske koncepcije družbene lastnine", ki kapitala nimajo razdeljenega na delnice oz. poslovne deleže, zato tudi nimajo skupščin delničarjev oz. družbenikov. Če bi se določba nanašala tudi na delniške družbe, potem bi bil velik del njihove statusne organiziranosti ter njenih posledic pravno neurejen ali pa bi tako razumljeni drugi odstavek 578. člena ZGD vodil v pravno ureditev teh delniških družb po dveh različnih režimih. To pa bi vodilo v pravno negotovost, ki je zakonodajalec prav gotovo ni predvideval. ZP namreč marsičesa, kar je nujno za pravno ureditev delniške družbe, sploh ne ureja. Povsem izpuščeno je npr. področje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe. Tudi če bi sicer držala teza tožene stranke, da v delniške družbe organizirani subjekti sodijo med tiste iz drugega odstavka 578. člena ZGD, pa ne bi moglo držati, da bi bil v tem primeru ZP edini predpis, ki bi statusno organiziranost tožene stranke urejal. Kadar so bile vsem delničarjem (ne sicer preko objave, ampak drugače) dane vse informacije, ki bi jim jih dalo obveščanje po 285. do 287. členu ZGD, potem o ničnosti skupščinskih sklepov po 3. točki drugega odstavka 359. člena ZGD ni mogoče govoriti.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zatrjuje, da sta odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 26. 1. 1996 ter sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 15. 3. 1996 imela za posledico veljavno glasovanje na skupščini dne 29. 7. 1996 glede na skupno število 312.370 delnic. Prvostopno sodišče s tem ni soglašalo, pridružuje pa se mu tudi sodišče druge stopnje. Zmotno je že stališče, da je bila cit. odločba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15. 3. 1996 sploh izvršena. Ta sklep je toženi stranki le naložil, da mora ravnati skladno z odločbo z dne 26. 1. 1996. Šlo je za t.i. "izvršbo nenadomestnega dejanja", na kar kaže že izvršilno sredstvo, ki je po 3. točki sklepa denarna kazen 100.000 SIT, ki naj bi bila ponovljena toliko časa, dokler zavezanec obveznosti po sklepu ne bo izvršil. Dokler zavezanec naloženega ne izvrši, se to ne more šteti za izvršeno. Edino, kar se je s tem sklepom v smeri realizacije odločbe z dne 26. 1. 1996 zgodilo, je bil izrek denarne kazni, ki naj bi zavezanca v smer prostovoljne izvršitve prisiljevala.

Pregled odločbe z dne 26. 1. 1996 pokaže, da odločba kakšne drugačne poti izvrševanja niti ne omogoča. Naslovljena je namreč na toženo stranko, ki se jo zavezuje, da (sama) poveča svoj družbeni kapital in ustrezno zmanjša delniškega. V sami odločbi ni sledu o njeni kakršnikoli konstitutivnosti - npr., da bi se na njeni podlagi brez delovanja tožene stranke v strukturi kapitala lahko kaj spremenilo. Vendar pa tudi če bi se odločbo razumelo kot konstitutivni pravni akt, to še ne bi dalo drugačne strukture glasovanja na skupščini tožene stranke. Odločba sicer na začetku govori o uskladitvi "lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj", vendar so nato konkretno omenjene le bilančne kategorije - kot so povečanje terjatev, družbenega kapitala, rezervnega sklada, stanovanjskega sklada oz. zmanjšanje delniškega kapitala in nerazporejenega dobička. Edino, kar bi se na podlagi te odločbe (če bi seveda bila konstitutivnega značaja) lahko zgodilo, so posegi v toženkino bilanco. Tudi če bi se na podlagi cit. odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe štelo, da so posegi v bilanco tožene stranke opravljeni, to samo po sebi še ne bi pomenilo niti spremembe osnovnega kapitala in niti spremembe nominalne vrednosti delnic.

Če odločba ni konstitutivna in števila ter nominalnih zneskov delnic in njihovega števila ne zadeva, potem se je APPNI pri svojih ukrepih pač omejila. Vse to velja še zlasti zato, ker so organi postopka revizije lastninskega preoblikovanja imeli možnost, da bi tako v število delnic kot tudi v njihove nominalne zneske učinkovito posegli tako, da bi se to lahko odražalo tudi pri glasovanju na sporni skupščini tožene stranke. Postopek, kot bi v konkretnem primeru lahko bil sprožen, je omenjen med pooblastili Družbenega pravobranilca iz drugega odstavka 50. člena ZLPP.

Glede na vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju delniške strukture tožene stranke, sklepi skupščine z dne 29. 7. 1996 niso bili izglasovani z večino glasov iz 296. člena ZGD. Vendar pa v posledici ne bi smela biti izdana sodba z izrekom, kot ga vsebuje izpodbijana sodba. V postopku na podlagi tožbenega zahtevka na ničnost oz. podrejeno na razveljavitev sklepov skupščine namreč odločitev, da so isti sklepi neobstoječi, ne pomeni odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Javni red po ZGD se ne omejuje na odnos družbe navzven. Ena izmed (sicer številnih) definicij javnega reda ga opredeljuje kot skupek predpisov, s katerimi se zagotavlja družbeni mir oziroma izključuje uporaba sile. Struktura odločanja v d.d., ki predvideva odločanje na podlagi za posamezne situacije vnaprej predvidenih kapitalskih večin, je namenjena tudi preprečevanju samovolje znotraj družbe. Poseganje v princip, da je za pravni učinek skupščinskih sklepov potrebna z zakonom predpisana večina, zato ni zgolj kršitev 296. člena ZGD. Gre za poseg v vnaprej določeno (ali dogovorjeno) demokratičnost odločanja znotraj družbe, ki nedvomno sodi v temeljna načela prava družb.

Izrek

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 1/1. in 1/2. spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da so sklepi skupščine delniške družbe M. d.d. iz Ljubljane, sprejeti na skupščini dne 29.7.1996, od vključno točke 1 do vključno točke 7, ki so zapisani v notarskem zapisniku notarja B. L. z dne 29.7.1996, opr.št. Sv 445/96, nični."

2. Pritožba tožene stranke zoper točko 1/3. izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sklepi skupščine tožene stranke z dne 29.7.1996 pravno neobstoječi (točka l/l.), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti teh sklepov in tožbeni zahtevek na razveljavitev teh sklepov zavrnilo (točka 1/2.) Toženi stranki je prvostopno sodišče naložilo plačilo 582.500,00 SIT stroškov postopka.

Zoper točko 1/2. sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sicer uspela v sporu, vendar meni, da bi sodišče moralo ugotoviti ničnost spornih sklepov skupščine. Tožeča stranka vztraja, da skupščina z dne 29.7.1996 ni bila sklicana v skladu z določili 281. do 287. čl. ZGD. Sklepi skupščine so nični tudi zato, ker so bili sprejeti v nasprotju z moralo in javnim redom. Način odločanja je bil namreč takšen, da se je delničarjem mimo statuta odvzelo 2/3 kapitala. Sklepi so bili kot veljavni navedeni v javni listini, ki jo predstavlja notarski zapisnik. Zato se štejejo za veljavno sprejete in jih je mogoče na podlagi tožbe razveljavljati s sodno odločbo.

Zoper točki 1/1. in 1/3. sodbe se pritožuje tožena stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev iz točke 1/1. sprejelo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke se je glasil na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine z dne 29.7.1996 in podrejeno na njihovo razveljavitev, tožeča stranka pa ga tekom postopka ni spreminjala. Tožena stranka navaja, da ZGD tožbe na neobstoječnost skupščinskih sklepov ne pozna. Sicer pa za toženo stranko ZGD ne velja, ker zaradi še neizvedenega lastninskega preoblikovanja sodi med družbe, za katere se po prehodni določbi 579. čl. ZGD še vedno smiselno uporablja Zakon o podjetjih. Zato se je za odločanje na skupščini dne 29.7.1996 uporabljal statut tožene stranke z dne 1.12.1994 in ne ZGD. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je z izvršitvijo odločbe Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) nastala drugačna struktura kapitala tožene stranke glede na tisto, ki jo določa statut tožene stranke. Po mnenju tožene stranke delež oblike kapitala družbe ni konstanta, ki bi jo bilo treba določati s spremembo statuta. Ni na mestu zaključek, po katerem bi morala skupščina s prvotno strukturo kapitala odločbo APPNI še potrjevati. Tožena stranka meni, da je revizijska odločba APPNI pravni naslov za uskladitev lastninskih razmerij, ima konstitutivni učinek in ne pomeni zgolj ustreznih knjiženj v računovodskih izkazih.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke odgovora ni vložila.

Pritožbi sta utemeljeni.

S trditvijo iz pritožbe tožene stranke, da naj bi se sporna skupščina presojala po Zakonu o podjetjih (ZP) in ne po ZGD, sodišče druge stopnje ne soglaša. Razloge zoper takšno stališče je obširno in prepričljivo pojasnilo že prvostopno sodišče. Tožena stranka ne sodi med subjekte, o katerih govori 2. odst. 578. čl. ZGD. Že obseg subjektov, ki so omenjeni v cit. določbi zakona kaže na to, da so zajeti le tisti, katerih statusna organiziranost je povsem izven kategorij, za katere je pravni režim določen z ZGD. Gre za družbena podjetja iz časa "nelastninske koncepcije družbene lastnine", ki kapitala nimajo razdeljenega na delnice oz. poslovne deleže, zato tudi nimajo skupščin delničarjev oz. družbenikov. Če bi se določba nanašala tudi na delniške družbe, potem bi bil velik del njihove statusne organiziranosti ter njenih posledic pravno neurejen ali pa bi tako razumljeni 2. odst. 578. čl. ZGD vodil v pravno ureditev teh delniških družb po dveh različnih režimih. To pa bi vodilo v pravno negotovost, ki je zakonodajalec prav gotovo ni predvideval. ZP namreč marsičesa, kar je nujno za pravno ureditev delniške družbe, sploh ne ureja. Povsem izpuščeno je npr. področje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe. Tudi če bi sicer držala teza tožene stranke, da v delniške družbe organizirani subjekti sodijo med tiste iz 2. odst. 578. čl. ZGD, pa ne bi moglo držati, da bi bil v tem primeru ZP edini predpis, ki bi statusno organiziranost tožene stranke urejal. Kapital delniške družbe je razdeljen na delnice, katerih imetniki so delničarji. Slednjim morajo biti omogočene vsaj osnovne pravice, ki jim jih njihov status daje. Če bi na podlagi 2. odst. 578. čl. ZGD veljal ZP tudi za delniške družbe, pa nekega za delniško družbo pomembnega vprašanja ne bi urejal, bi se za to vprašanje nujno morale uporabljati vsaj tiste določbe ZGD, ki so kogentnega značaja (še zlasti, če tudi statut subjekta ne bi izrecno določal nasprotnega). Tak "dvojni statusni režim" se po oceni pritožbenega sodišča iz 2. odst. 578. čl. ZGD ne more izvajati. Tudi če bi se, pa so po oceni sodišča druge stopnje kogentne določbe ZGD (ki določbam ZP ne nasprotujejo) relevantne za ta spor ne glede na to, ali morda tožena stranka sodi med subjekte iz 2. odst. 578. čl. ZGD.

Tovrstne določbe ZGD pa so po oceni pritožbenega sodišča nedvomno vsaj tiste - kogentne - določbe, ki se nanašajo na skupščino d.d. (281. do 305. čl. ZGD), statut, njegovo vlogo in postopek spreminjanja (184., 305. do 308. čl. ZGD), posege v kapital d.d. in v delnice (309. do 358. čl. ZGD) ter ničnost oz. izpodbojnost sklepov skupščine (359. do 370. čl. ZGD). Ob tem je treba najprej ugotoviti, da je zaključek sodišča prve stopnje, po katerem naj bi bili vsi delničarji tožene stranke o sklicu skupščine dne 29.7.1996 osebno obveščeni z vabili in dnevnim redom, zaključek dejanske narave. Nihče od pritožnikov tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje s pritožbo ne osporava. Zato je - v okvirih obravnavanja pritožbe iz 2. odst. 365. čl. ZPP - treba zgolj preizkusiti, ali je prvostopno sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Kadar so bile vsem delničarjem (ne sicer preko objave, ampak drugače) dane vse informacije, ki bi jim jih dalo obveščanje po 285. do 287. čl. ZGD, potem o ničnosti skupščinskih sklepov po 3. točki 2. odst. 359. čl. ZGD ni mogoče govoriti. Sklic skupščine s sestavinami iz 2. odst. 283. čl. ZGD sicer ni bil objavljen, vendar je bil predočen vsem delničarjem na drug način. Z zaključkom sodišča prve stopnje, da sklepi skupščine z dne 29.7.1996 niso nični iz razloga po 3. točki 2. odst. 359. čl. ZGD zato pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče druge stopnje se strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da sklepi skupščine z dne 29.7.1996 niso bili sprejeti s potrebno večino. Po 14. čl. statuta z dne 1.12.1994 znaša delniški kapital tožene stranke 103.082.000.00 ATS in je enak nominalni vrednosti vseh izdanih delnic. Znesek, na katerega se te glasijo, je 1.000.00 ATS, skupno število izdanih delnic pa je 103.082. Že iz statuta samega sledi (glej zlasti 50. in 55.61.), da so za ugotavljanje glasovalnih pravic merodajne le delnice v okvirih, ki so določeni s statutom. Glasovalno pravico ima torej lahko le imetnik ene ali večih izmed 103.082 delnic iz statuta tožene stranke. Glede na 4. alineo 1. odst. 184. čl. ZGD je ena izmed obveznih sestavin statuta tudi znesek osnovnega kapitala, nominalna vrednost delnic, število delnic vsake nominalne vrednosti, v primeru več razredov delnic tudi razred delnic ter število delnic, ki se izdajajo v posameznem razredu. Za vsako spremembo statuta je po 306. čl. ZGD potreben sklep skupščine, sprejet z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Tožena stranka ne zatrjuje, da naj bi bil statut tožene stranke po 1.12.1994 spreminjan. Sodišče druge stopnje pripominja, da kot spremembe statuta ni mogoče šteti sklepa št. 1. s skupščine tožene stranke z dne 21.3.1996. V tem sklepu se le ugotavlja neka nova struktura kapitala, česarkoli v zvezi s statutom pa ta sklep ne vsebuje. Da naj bi bil s tem sklepom spremenjen statut tožena stranka v sodnem postopku niti ni trdila.

Stranki nista navajali, da naj bi tožena stranka izvedla povečanje osnovnega kapitala po postopku iz 309. in nasl. čl. ZGD. Prav tako v postopku ni bilo navedb o morebitnem zmanjšanju osnovnega kapitala z razveljavitvijo, denominacija ali čim podobnim, kar bi nominalno vrednost delnic znižalo. Po oceni sodišča druge stopnje bi bili omenjeni postopki edina pot do takšne strukture kapitala (relevantne za odločanje na skupščini), kot jo zatrjuje tožena stranka. Le z denominacijo obstoječih in izdajo novih delnic bi se dalo priti do tega, da bi na skupsčini dne 27.9.1996 odločali prisotni imetniki 312.370 delnic na sicer nespremenjenem osnovnem kapitalu. V kolikor pa statut ni bil spremenjen in v kolikor tudi osnovni kapital in nominalni zneski delnic niso bili spremenjeni, velja za glasovalne pravice delničarjev pravilo iz 1. odst. 297. čl. ZGD. Glasovalna pravica se uresničuje glede na nominalne zneske delnic, ki jih ostaja (le) 103.232. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zatrjuje, da sta odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje št. 000 z dne 26.1.1996 ter sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 15.3.1996 imela za posledico veljavno glasovanje na skupščini dne 29.7.1996 glede na skupno število 312.370 delnic. Prvostopno sodišče s tem ni soglašalo, pridružuje pa se mu tudi sodišče druge stopnje. Zmotno je že stališče, da je bila cit. odločba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15.3.1996 sploh izvršena. Ta sklep je toženi stranki le naložil, da mora ravnati skladno z odločbo z dne 26.1.1996. Šlo je za t.i. "izvršbo nenadomestnega dejanja", na kar kaže že izvršilno sredstvo, ki je po 3. točki sklepa denarna kazen 100.000 SIT, ki naj bi bila ponovljena toliko časa, dokler zavezanec obveznosti po sklepu ne bo izvršil. Dokler zavezanec naloženega ne izvrši, se to ne more šteti za izvršeno. Edino, kar se je s tem sklepom v smeri realizacije odločbe z dne 26.1.1996 zgodilo, je bil izrek denarne kazni, ki naj bi zavezanca v smer prostovoljne izvršitve prisiljevala.

Pregled odločbe z dne 26.1.1996 pokaže, da odločba kakšne drugačne poti izvrševanja niti ne omogoča. Naslovljena je namreč na toženo stranko, ki se jo zavezuje, da (sama) poveča svoj družbeni kapital in ustrezno zmanjša delniškega. V sami odločbi ni sledu o njeni kakršnikoli konstitutivnosti - npr., da bi se na njeni podlagi brez delovanja tožene stranke v strukturi kapitala lahko kaj spremenilo. Vendar pa tudi če bi se odločbo razumelo kot konstitutivni pravni akt, to še ne bi dalo drugačne strukture glasovanja na skupščini tožene stranke. Odločba sicer na začetku govori o uskladitvi "lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj", vendar so nato konkretno omenjene le bilančne kategorije - kot so povečanje terjatev, družbenega kapitala, rezervnega sklada, stanovanjskega sklada oz. zmanjšanje delniškega kapitala in nerazporejenega dobička. Edino, kar bi se na podlagi te odločbe (če bi seveda bila konstitutivnega značaja) lahko zgodilo, so posegi v toženkino bilanco. Tudi če bi se na podlagi cit. odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe štelo, da so posegi v bilanco tožene stranke opravljeni, to samo po sebi še ne bi pomenilo niti spremembe osnovnega kapitala in niti spremembe nominalne vrednosti delnic. ZGD vsaj na dveh mestih ureja postopek, po katerem se pride do prilagoditve osnovnega kapitala d.d. bilančnemu stanju. Tako po 333. čl. ZGD za povečanje osnovnega kapitala s preoblikovanjem rezerv in nerazporejenega dobička v osnovni kapital ne zadošča le sklep družbe, s katerim se opravijo ustrezne konverzije bilančnih kategorij. Po 2. odst. 333. čl. ZGD v zvezi s 309. čl. ZGD je tudi za takšno povečanje osnovnega kapitala pogoj sklep skupščine družbe s kvalificirano večino. Po 1. odst. 337. čl. ZGD je osnovni kapital povečan šele z vpisom sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register. Smiselno isto velja tudi za drugi poseg v osnovni kapital družbe v posledici sprememb v bilanci - namreč za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala po 354. čl. ZGD. Iz vsega tega sodišče druge stopnje zaključuje, da zgolj posegi v bilanco ne morejo (brez ustreznega sklepa skupščine družbe) povzročati že tudi spremembe v osnovnem kapitalu družbe.

Isto velja - v okviru nespremenjenega osnovnega kapitala - tudi za morebitno povečanje števila delnic ali njihovo denominacijo. Sama bilanca stanja niti ne daje oz. določa razmerij v okviru trajnega kapitala. Zato bilančno povečanje družbenega in zmanjšanje t.i. "delniškega kapitala" ne vpliva na to, na koliko delnic je osnovni kapital družbe razdeljen in kolikšen je nominalni znesek posamezne delnice. Tožena stranka se je že v postopku na prvi stopnji sklicevala na sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. U-I-153/97 z dne 19.6.1997, v času pritožbenega postopka pa je sodišču poslala odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-314/97 z dne 9.4.1998 in 17.6.1998. V obrazložitvi sklepa z dne 19.6.1997 Ustavno sodišče sicer meni, da je bila odločba APPNI s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15.3.1996 izvršena. Glede na odločbo z dne 17.6.1998 pa naj bi bila z izvršitvijo odločbe revizijskega organa odpravljena vsa oškodovanja družbene lastnine. S tem ko je revizijski organ del kapitala tožene stranke prenesel nazaj v družbeno lastnino, zanjo pa je toženka izdala dodatno 204.201 delnico, naj bi bilo s tem sanirano z oškodovanji nastalo stanje.

V zvezi s temi zaključki pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da na obrazložitve odločb Ustavnega sodišča RS pri odločanju ni vezano. Odločbe Ustavnega sodišča RS so bile izdane v postopku ustavnih pritožb, ki s predmetno pravdo niso v neposredni zvezi. Poleg tega ni mogoče mimo vsega tistega, kar je bilo obrazloženo zgoraj - namreč sklep o dovolitvi izvršbe z dne 15.3.1996 je nedvomno naslovljen na toženo stranko, ki naj nekaj stori. Enako velja tudi za odločbo APPNI kot izvršilni naslov. V zvezi z argumentacijo, po kateri naj bi bila izdana 204.201 dodatna delnica, je treba ugotoviti, da kakšne izdaje dodatnih delnic po postopku iz ZGD tožena stranka ni izvedla. Po oceni sodišča druge stopnje učinkov odločb, ki jih APPNI izdaja v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja, ni mogoče širiti izven okvirov, kot jih začrta izrek tovrstne odločbe.

Če odločba ni konstitutivna in števila ter nominalnih zneskov delnic in njihovega števila ne zadeva, potem se je APPNI pri svojih ukrepih pač omejila. Vse to velja še zlasti zato, ker so organi postopka revizije lastninskega preoblikovanja imeli možnost, da bi tako v število delnic kot tudi v njihove nominalne zneske učinkovito posegli tako, da bi se to lahko odražalo tudi pri glasovanju na sporni skupščini tožene stranke. Postopek, kot bi v konkretnem primeru lahko bil sprožen, je omenjen med pooblastili Družbenega pravobranilca iz 2. odst. 50. čl. ZLPP.

Glede na vse obrazloženo je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju delniške strukture tožene stranke, sklepi skupščine z dne 29.7.1996 niso bili izglasovani z večino glasov iz 296. čl. ZGD. Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje v posledici ne bi smela biti izdana sodba z izrekom, kot ga vsebuje izpodbijana sodba. Očitek tožene stranke, da pomeni točka l/l. odločanje izven tožbenega zahtevka, je utemeljen. V postopku na podlagi tožbenega zahtevka na ničnost oz. podrejeno na razveljavitev sklepov skupščine namreč odločitev, da so isti sklepi neobstoječi, ne pomeni odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Ugotovitev neobstoja sklepa skupščine ni vsebovana v njegovi ničnosti, ampak ravno obratno. Neobstoječ sklep sploh ne nastane (ni sprejet in nima pravnih učinkov), medtem ko je ničen sklep sicer sprejet, vendar ima napake, ki negirajo zgolj njegove učinke. V posledici obrazloženega pa tistega, o čemer naj bi odločila točka 1/2. izpodbijane odločbe, sploh ni. Po oceni sodišča druge stopnje je narava prekoračitve tožbenega zahtevka v konkretnem primeru takšna, da na podlagi 372. čl. ZPP omogoča spremembo izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč popolnoma in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, na podlagi katerih je mogoče odločati o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da ZGD vsebuje zaključen sistem poti, po katerih je dopuščeno uveljavljanje neveljavnosti sklepov skupščine d.d. Tožeči stranki v tem postopku zato ni mogoče nalagati vlaganja tožbe izven edinih zakonsko predvidenih tožb na ničnost in izpodbojnost po 359. do 370. čl. ZGD. Če bi zakonodajalec predvidel tožbo na neobstoj sklepov skupščine d.d., potem bi jo v ZGD vključil. Navedel bi tudi razloge, zaradi katerih se jo lahko vloži. Stališče, da naj bi neka splošna pravila dajala zahtevek na pravni neobstoj sklepov skupščine d.d., je v nasprotju z intencijo ZGD, ki naj bi vendarle postavil natančna in koherentna pravila za nastanek in delovanje gospodarskih subjektov. Poleg tega pa (za razliko od sistema po nemškem AktG, kjer veljajo tudi splošna pravila BGB) v našem pravu takšnih neposredno uporabljivih splošnih pravil ni. Pravna narava sklepa skupščine družbe se od {ne)sklenitve pogodbe bistveno razlikuje in v konkretnem primeru analogna uporaba pravil ZOR ne pride v poštev. Ob tem se je treba tudi strinjati s stališčem tožeče stranke, da družba sklepe šteje kot veljavno sprejete in da so kot veljavni navedeni tudi v notarskem zapisniku. Zato v konkretnem primeru ne gre za akt, ki neke forme in pravnega življenja ne bi imel. Tudi sodišče prve stopnje je - sicer brez tozadevnega tožbenega zahtevka - odločalo o "pravnem neobstoju" in ne morda o tem, da sklepov dejansko ni bilo. Vse to vodi do zaključka, da so sporni sklepi skupščine z dne 29.7.1996 takšni, da je zoper njih dopustno vložiti tožbi na ničnost oz. na izpodbojnost. Sodišče druge stopnje ne soglaša z opredelitvijo javnega reda iz 5. alinee 1. odst. 359. čl. ZGD, kot jo je podalo prvostopno sodišče. Javni red po ZGD se namreč ne omejuje na odnos družbe navzven. Ena izmed (sicer številnih) definicij javnega reda ga opredeljuje kot skupek predpisov, s katerimi se zagotavlja družbeni mir oziroma izključuje uporaba sile. Struktura odločanja v d.d., ki predvideva odločanje na podlagi za posamezne situacije vnaprej predvidenih kapitalskih večin, je namenjena tudi preprečevanju samovolje znotraj družbe. Poseganje v princip, da je za pravni učinek skupščinskih sklepov potrebna z zakonom predpisana večina, zato ni zgolj kršitev 296. čl. ZGD. Gre za poseg v vnaprej določeno (ali dogovorjeno) demokratičnost odločanja znotraj družbe, ki nedvomno sodi v temeljna načela prava družb. "Kaos" znotraj družbe oz. družb, v katerega bi vodilo nespoštovanje principov odločanja z zakonsko določeno večino, bi bil tudi v izrazitem nasprotju z javnim interesom. Glede na vse to pritožbeno sodišče sklepe skupščine tožene stranke z dne 29.7.1996 ocenuje kot takšne, da nasprotujejo javnemu redu. Zato so glede na 5. alineo 1. odst. 359. čl. ZGD nični.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima pritožba tožene stranke prav na točki, kjer opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka. Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, po kateri je pravno sklepanje sodišča prve stopnje v zvezi z javnim redom napačno. Zato je treba po 372. čl. in 4. točki 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se ugodi tožnikovemu primarnemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine z dne 29.7.1996. Na podlagi 2. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče v 2. in 3. točki izreka odločilo o celotnih stroških postopka. Tožeča stranka je v postopku s primarnim zahtevkom uspela v celoti, zato ji gredo po 1. odst. 154. čl. ZPP stroški postopka na prvi stopnji. Zato je treba pritožbo tožene stranke zoper točko 1/3. sodbe zavrniti in pravilno odločitev prvostopnega sodišča o stroških na podlagi 368. čl. ZPP potrditi. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki in je vsaka izmed pritožb deloma utemeljena. Glede na to je sodišče druge stopnje uporabilo določbo 2. odst. 154. čl. ZPP, po kateri naj vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Priglasila jih je sicer le tožena stranka.