Jedro

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da skupek tožničinih ravnanj (vlečenje vložnih listov iz kartoteke, zahteva glede spremembe stopnje nujnosti na napotnici, neupoštevanje termina pregleda, žaljenje) predstavljajo neprimeren odnos do osebnega zdravnika. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je prišlo do porušenja medsebojnih odnosov med tožnico in njenim osebnim zdravnikom, ki so bistveno vplivali na strokovno delo osebnega zdravnika. V tem primeru so izpolnjeni razlogi, določeni v 2. točki 169. člena Pravil OZZ za zamenjavo osebnega zdravnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2022. Nadalje je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za prekinitev izbire in zamenjavo osebnega zdravnika, saj ni podan oziroma izkazan vsaj en izmed v 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)1 določen pogoj. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo le navedbam osebnega zdravnika, ki pa ni ravnal v skladu z zdravniško etiko. Tožnica namreč ni izkazovala neprimernega odnosa do njega ali da ne bi spoštovala navodil in postopkov za zdravljenje. Osebni zdravnik je po mnenju tožnice dejansko doživljal komunikacijo s tožnico kot neprimerno in nespoštljivo in na trenutke agresivno, vendar bi se moral kot zdravnik zavedati, da pacient, ki je obremenjen in v strahu glede svojega zdravstvenega stanja, lahko reagira tudi neprimerno in tudi agresivno. Navedbe osebnega zdravnika tako niso točne. Zgolj iz razloga, ker je nujno potrebovala zdravnika, je prosila, da se ji določi nov zdravnik v Zdravstvenem domu A. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sama prosila, da se ji dodeli nov zdravnik, tako ne odraža pravega dejanskega stanja. Odkrito je tudi izpovedala, kako je bilo pri posameznih spornih dogodkih v zdravstvenem domu, pri čemer pa iz vseh teh dogodkov in ravnanj ne izhaja, da bi bila tožnica nesramna in da bi bilo njeno vedenje neprimerno. Osebni zdravnik ji ni hotel izdati napotnic, zdravil, recepta, enostavno je ni hotel sprejeti. V prošnji naslovljeni na toženo stranko z dne 23. 6. 2021 je tožničin osebni zdravnik opozarjal, da je tožnica v okviru obravnave pri zastopniku pacientovih pravic jasno izrazila željo po menjavi osebnega zdravnika. Po mnenju tožnice je ravno to razlog, da je osebni zdravnik očital tožnici neprimerno in nespoštljivo komunikacijo. Tožnica je namreč Komisiji RS za varstvo pacientovih pravic podala zahtevo za drugo obravnavo, ker naj bi večkrat kontaktirala ali poskušala poiskati stik z ambulanto svojega osebnega zdravnika, vendar ji ni uspelo dobiti termina za pregled. Nezaupanje tako ni povzročila tožnica, ampak osebni zdravnik, ki je v obilici dela očitno nestrpno ravnal do tožnice kot bolnice, ki je potrebovala pomoč. Z ravnanjem osebnega zdravnika je bila tožnici tudi kršena pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Materialna določba, ki določa, da lahko zamenjavo osebnega zdravnika predlaga tudi osebni zdravnik, ker ne more uspešno in odgovorno opravljati nalog, zaradi neprimernega odnosa zavarovane osebe ali nespoštovanja navodil in postopkov za zdravljenje, je nepopolna in ne določa bistvenih vsebinskih meril za takšno odločitev zdravnika. V sporni zadevi je ocena osebnega zdravnika, da je prišlo do porušenja medsebojnega odnosa med njim in pacientko - tožnico, podana povsem brez uporabe kakršnihkoli kriterijev in temelji na povsem subjektivnem zaznavanju osebnega zdravnika v razmerju do pacienta. Tožnica tudi ni kršila svojih dolžnosti kot izhajajo iz Zakona o pacientovih pravicah. Nadalje še navaja, da je sodišče odločitev oprlo tudi na navedbe tožene stranke v zvezi z izdanim plačilnim nalogom za prekršek z dne 28. 5. 2021, ko naj bi tožnici medicinska sestra preprečila dostop do zdravnika. Ta postopek pa še ni pravnomočno končan in sodišče nanj ne more opreti svoje odločitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2022. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 9. 2021. Je pa tožena stranka prvostopenjsko odločbo v prvem odstavku izreka spremenila tako, da B. B., dr. med., spec. družinske medicine, zaposlen v ZD A., z dnem dokončnosti odločbe preneha biti izbrani osebni zdravnik tožnici. Tožnica ima pravico, da si zaradi uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja po dokončnosti te odločbe izbere drugega osebnega zdravnika.

6. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 v prvem odstavku 80. člena določa, da pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. V tretjem odstavku pa je določeno, da si zavarovana oseba izbere osebnega zdravnika najmanj za dobo enega leta. To obdobje se lahko skrajša, če pride med zdravnikom in zavarovano osebo do nesoglasij in nezaupanja. Način uresničevanja pravice do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda uredi zavod s splošnim aktom (peti odstavek 80. člena). Navedeni predpis odkazuje na uporabo podzakonskega akta. Na omenjeno ureditev opozarja pritožbeno sodišče že v drugi zadevi.4 Skladno z določbami Pravil OZZ lahko tudi osebni zdravnik, ki ne more uspešno in odgovorno opravljati nalog zaradi neprimernega odnosa zavarovane osebe ali nespoštovanja navodil, predlaga prekinitev izbire (druga točka 169. člena Pravil OZZ). Skladno s tretjim odstavkom 170. člena Pravil OZZ v takem primeru osebni zdravnik pisno ali ustno sporoči svoj predlog zavarovani osebi. Če zavarovanec s predlogom ne soglaša, zahteva zdravnik presojo predloga pri pristojni območni enoti zavoda.

7. V zadevi je sporno, ali je podan vsaj eden od alternativnih razlogov iz 2. točke 169. člena Pravil OZZ za zamenjavo izbranega osebnega zdravnika.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da skupek tožničinih ravnanj (vlečenje vložnih listov iz kartoteke, zahteva glede spremembe stopnje nujnosti na napotnici, neupoštevanje termina pregleda, žaljenje) predstavljajo neprimeren odnos do osebnega zdravnika. Po stališču sodišča prve stopnje je prišlo do porušenja medsebojnega odnosa med tožnico in njenim osebnim zdravnikom. Pritožbeno sodišče s tako dokazno oceno soglaša. 9. Med zavarovancem in njegovim izbranim osebnim zdravnikom mora obstajati zaupanje ter medsebojno spoštovanje. Kot je to določeno v 54. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP),5 mora biti pacient obziren in spoštljiv do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti.

10. Kot izhaja iz izpovedbe osebnega zdravnika, je bil le-ta nekaj let osebni zdravnik tožnice. Dne 26. 4. 2020 je tožnica ob nestrinjanju z njegovo odločitvijo iz kartoteke potegnila vložne liste. Dne 16. 7. 2020 je na pregled zamudila več kot uro in ker jo takrat osebni zdravnik ni mogel sprejeti zaradi ostalih pacientov, je poklicala policijo. Takrat je bila do njega tudi žaljiva. V juliju 2020 ga je poklicala po telefonu in mu dejala, da naj spremeni stopnjo nujnosti na napotnici, ki jo je izdal drugi zdravnik specialist. Ker tega ni naredil, je postala žaljiva, zmerjala ga je in mu rekla, da naj zapusti zdravstveni dom. Dne 5. 1. 2021 je prišla v zdravstveni dom s povišano telesno temperaturo, vendar ni hotela opraviti PCR testiranje. Zdravstveni dom je zapustila šele po posredovanju varnostnika. Tožnica tega ravnanja niti ne zanika, temveč poskuša zmanjšati njegovo težo. Po njenem mnenju je za tako ravnanje odgovoren osebni zdravnik, ne pa tožnica.

11. Po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljive izpovedbe osebnega zdravnika izhaja neprimeren odnos tožnice do njega. Prišlo je celo do posredovanja policije oziroma varnostnika. Pri tem ni odločilno, kako je omenjene dogodke doživljala tožnica, temveč je odločilno, kako je opisano ravnanje vplivalo na osebnega zdravnika. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je ravnanja tožnice štel kot pritiske, ki so vplivali na njegovo strokovno delo. Bal se je namreč, da tožnice ne bi objektivno obravnaval in da ob tem ne bi prišlo do strokovne napake.

12. Pritožba neutemeljeno poskuša vso odgovornost prevaliti na osebnega zdravnika. Nezaupanje naj ne bi povzročila tožnica, temveč osebni zdravnik, ki naj bi v obilici dela očitno nestrpno ravnal do tožnice kot bolnice, ki je potrebovala pomoč. Iz izpovedbe osebnega zdravnika izhaja, da je že več kot deset let zdravnik v zdravstvenem domu in da je to prvi primer, ko je sam podal predlog za zamenjavo osebnega zdravnika. Nenazadnje je tudi zaslišana priča C. C., dr. med., pojasnila, da je bila tožnica strokovno obravnavana, da pa sta imela tožnica in njen osebni zdravnik konflikte ter da ravnanje tožnice do osebnega zdravnika ni bilo primerno. Pojasnila je tudi, da zdravniki redko podajo zahtevo za prekinitev sodelovanja s pacientom zaradi izgube medsebojnega zaupanja.

13. Da je prišlo do izgube medsebojnega zaupanja, nenazadnje kažejo tudi postopki tožnice, sproženi pri pristojnih institucijah, kjer je med drugim tudi sama predlagala zamenjavo osebnega zdravnika. Kasneje si je očitno premislila, vendar pa vsa opisana ravnanja kažejo na to, da mora biti zaupanje obojestransko. Glede na vse obrazloženo je po stališču pritožbenega sodišča nedvomno prišlo do takega porušenja medsebojnih odnosov, ki so bistveno vplivali na strokovno delo osebnega zdravnika. V tem primeru so izpolnjeni razlogi, določeni v 2. točki 169. člena Pravil OZZ za zamenjavo osebnega zdravnika.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na navedbe tožene stranke v zvezi z izdanim plačilnim nalogom za prekršek z dne 28. 5. 2021, pri čemer pa po navedbah tožnice ta postopek še ni pravnomočno končan. Odločitev sodišča ne sloni na razlogih, ki jih izpostavlja tožnica v zvezi s plačilnim nalogom, temveč na izvedbi dokazov ter presoji le-teh skladno z 8. členom ZPP.

15. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi z ustavo zagotovljenih pravic. Zaradi zamenjave osebnega zdravnika tožnica ni izgubila pravice do izbire zdravnika po 80. členu ZZVZZ. Tudi iz izreka dokončne odločbe izhaja, da ima tožnica pravico, da si zaradi uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja po dokončnosti navedene odločbe izbere drugega osebnega zdravnika.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker je bila tožnici z odločbo BPP 178/2023 z dne 25. 5. 2023 priznana brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Glej Psp 85/2021 z dne 7. 7. 2021. 5 Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami.