Jedro

Ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izjava, s katero se delavec odpove vsem morebitnim zahtevkom iz delovnega razmerja, je nična, saj se pravici do plače, zlasti pa pravici do poravnave davkov in prispevkov za socialno varnost, delavec ne more odpovedati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: delno spremeni v 2. odstavku 2. točke in v 1. odstavku 3. točke izreka sodbe v delu, ki se nanaša na odločitev o priznanju delovne dobe in prijavo v zavarovanje tako, da se v tem delu glasi: „ Tožeči stranki pripadajo vse pravice in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 za čas od 7. 3. 2009 do 6. 7. 2009. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 7. 3. 2009 do 6. 7. 2009 priznati delovno dobo in jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje,“ delno razveljavi v preostalem (nespremenjenem) delu 1. odstavka 3. točke izreka sodbe, razen glede odločitve o tožbenem zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, v 2. in 3. odstavku 3. točke izreka ter v 4. točki izreka sodbe glede odločitve o stroških postopka tožeče stranke ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (3. točka izreka sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za vrnitev na delo).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani tožene stranke, nezakonita in jo razveljavilo (1. točka izreka sodbe); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 3. 2009, ampak dne 6. 7. 2009 (1. odstavek 2. točke izreka sodbe) ter zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več, to je ugotovitev, da ji pripadajo vse pravice in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 za čas od 7. 3 2009 do 6. 7. 2009 (2. odstavek 2. točke izreka sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ° vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 7. 3. 2009 do 6. 6. 2009, prijavo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter plačilo nadomestila plače za to obdobje v neto zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila ter plačilo davkov in prispevkov od nadomestil plače; ° plačilo razlike v plači za obdobje od julija 2008 do vključno februarja 2008 v neto zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila ter plačilo davkov in prispevkov od razlik v plačah; ° obračun regresa za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 589,19 EUR, plačilo akontacije dohodnine od navedenega zneska ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila (3. točka izreka sodbe sodbe).

Obenem je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (4. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o stroških tožeče stranke se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 6. 7. 2009 sicer ugodilo tožbenemu zahtevku, neutemeljeno pa je zavrnilo reintegracijski zahtevek za to obdobje in denarni del zahtevka. Tožnik nikoli ni podpisal potrdila o prejemu gotovinskega izplačila z dne 20. 3. 2009, ki je bilo popravljeno 27. 3. 2009, prav tako pa niti od tožene stranke niti od J.J. ni prejel zneska 9.676,00 EUR. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in njegovega sina, vendar neutemeljeno, saj imata oba interes, da tožena stranka v postopku uspe, njuni izpovedi pa sta zato skladni in prirejeni tej pravdi. V kolikor bi tožnik denar prejel, ne bi istega dne na naslovnem sodišču zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Če bi dejansko šlo za dogovor, bi se stranki zagotovo poravnali za okrogel znesek, poleg tega pa v spornem potrdilu ni navedena specifikacija plačil, torej od kod znesek 9.676,00 EUR, ki ga tudi zakoniti zastopnik tožene stranke ni znal razložiti, prav tako pa nikoli ni bilo govora o nobeni odpravnini. Da pri odpravnini v znesku 1.300,00 EUR ne gre za plače za štiri mesece dela v znesku, ki ga je sporočila računovodkinja, izhaja iz dejstva, da je bila tožnikova mesečna plača 521,85 EUR neto, na tako majhen znesek pa tožnik tudi ne bi pristal. Tožnik nikoli ni priznal nobene škode, ki naj bi jo toženi stranki povzročil, zato tudi iz tega razloga potrdila ne bi podpisal. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je tožniku dejansko izplačala znesek 9.676,00 EUR gotovine, saj bi to lahko dokazala z dokumentacijo, prav tako ni dokazano, da je navedeni znesek tožniku dal zakoniti zastopnik tožene stranke. Izpovedi zakonitega zastopnika in njegovega sina sta bili prirejeni interesu tožene stranke, da se potrdilo o prejemu gotovinskega izplačila smatra za dogovor med pravdnima strankama in da je tožnik prejel vse, kar mu je tožena stranka dolgovala. Noben od njiju ni znal obrazložiti, koliko je dejansko bilo plačano na račun nadomestila za dopust, za regres, in za ostale tožnikove zahtevke. Glede odpravnine sta priči izpovedali različno – J.J. mlajši je povedal, da gre za odpravnino zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, J.J. starejši pa, da se ta nanaša na 4 mesece, ko bi tožnik še moral delati. Tožena stranka ni dokazala, da je njen zakoniti zastopnik imel prihranke v znesku 9.676,00 EUR in da jih je dejansko izročil tožniku. Če bi tožnik dobil ta denar, zagotovo ne bi vlagal tožbe, niti ne bi prodal svojega osebnega vozila in računalnika, da je lahko pokril stroške vrnitve domov v Republiko Srbijo. Tožnik ne zna slovensko in zagotovo ne bi podpisal spornega potrdila, preden mu ga kdo ne bi prevedel. Res je, da je izvedenec grafolog ugotovil, da sporno potrdilo ne kaže znakov ponarejanja, vendar je sodišče kljub temu zmotno zaključilo, da izvedensko mnenje ne potrjuje izpovedi tožnika, da potrdila z navedeno vsebino ni nikoli podpisal. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja izhaja, da je bil podpis na papirju najverjetneje napisan potem, ko je bil nanj že natisnjen napis v modrem T.J. ne pa tudi, da bi bil podpis napisan po tiskanju besedila, saj izvedenec ni mogel ugotoviti, kaj je bilo najprej na papirju – podpis ali besedilo. Zato bi sodišče moralo verjeti tožniku, da spornega potrdila ni podpisal oz. da nikoli ni podpisal dokumenta s tako vsebino. Ker se tožnik z izvedenskim mnenjem ni strinjal, je predlagal novega izvedenca, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Postaviti bi moralo novega izvedenca, ki bi lahko ugotovil, ali je podpis tožnika bil napisan, preden je bilo natisnjeno besedilo, ali kasneje. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka 27. 3. 2009 tožniku izplačala 9.676,00 EUR, je napačna. Tožnik se tudi nikoli ni odpovedal terjatvi po plačilu prispevkov. Tudi če bi pravdni stranki tak dogovor sklenili, bi bil neveljaven, saj se s takim dogovorom direktno krši zakonodaja glede plačila davkov in prispevkov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je prvostopenjsko sodišče štelo za odločilna, tako da jo je mogoče preizkusiti, vsebuje pa nekatera zmotna stališča, kar je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava je prvostopenjsko sodišče nepopolno oz. zmotno ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih odločilnih dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost denarnega zahtevka, ter sprejelo napačno oz. vsaj preuranjeno odločitev o zavrnitvi reparacijskega zahtevka ter zahtevka za plačilo denarnih terjatev za obdobje zaposlitve tožnika pri toženi stranki pred podano odpovedjo od julija 2008 do februarja 2009, pravilno pa je odločilo o reintegracijskem zahtevku, ki je bil utemeljeno zavrnjen.

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in potem, ko je preverilo pravočasnost vložene tožbe glede na določbe 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), pravilno ugotovilo, da je bila ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku dne 9. 3. 2009 s strani tožene stranke (ki je z dnem 7. 3. 2009 tožnika tudi odjavila iz obveznih zavarovanj – A8), nezakonita. Ugotovilo je, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas od 15. 7. 2008 do 6. 7. 2009 za delo voznika kamiona v mednarodnem prometu (A1), nezakonita, ker je v nasprotju z določbami 86. člena ZDR ter drugimi določbami tega zakona (80. do 94. člen), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 3. 2009, ampak je trajalo do dne 6. 7. 2009, ko bi mu pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala zaradi poteka časa. Iz tega razloga, to je zato, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, ni nikakršne podlage za ugoditev zahtevku tožnika za vrnitev na delo k toženi stranki zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil utemeljeno zavrnjen. Pritožba tožnika s tem v zvezi je neutemeljena.

V preostalem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo reparacijski tožbeni zahtevek in denarni zahtevek za plačilo terjatev iz delovnega razmerja za čas do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je sprejeta odločitev napačna. Temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka dne 27. 3. 2009 tožniku izplačala dolgovani znesek, tožnik pa je podpisal potrdilo o prejemu gotovinskega izplačila v višini 9.676,00 EUR in izjavo, ki je vsebovala potrditev, da je z izplačilom za opravljeno delo v celoti izplačan in da nima več nikakršnih denarnih zahtevkov do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi štelo, da so poravnane vse obveznosti tožene stranke do tožnika iz delovnega razmerja, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pristnost potrdila o prejemu gotovinskega izplačila z dne 27. 3. 2009 ter pristnost tožnikovega podpisa preverilo tudi s pomočjo izvedenca za preiskave pisav in dokumentov, zlasti glede na tožnikovo trditev (izpoved), da se je podpisal na list papirja, kjer je bilo s svinčnikom nekaj napisano, nato pa prvotno besedilo zbrisano in naknadno natisnjena listina na tiskalniku. Utemeljeno se je oprlo na izvedensko mnenje, ki je izdelano strokovno in vsebuje vse odgovore na zastavljena vprašanja, ter zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca iz Republike Srbije, kot je predlagal tožnik, ki se z izvedenskim mnenjem ni strinjal. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog zavrnilo, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča za to niso bili izpolnjeni v zakonu določeni pogoji (v smislu 254. člena ZPP). V izvedenskem mnenju, ki ga je izdelal sodni izvedenec za preiskave pisav in dokumentov dr. D.K., namreč ni nasprotij ali pomanjkljivosti, niti ni sicer podan utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Sicer pa v nobenem primeru sodišče ne bi moglo ravnati tako, kot je predlagal tožnik, to je, da naj bi mu sodišče izročilo originalno listino (potrdilo) zato, da bi jo sam dal v proučitev izvedencu v Republiki Srbiji, saj to ni v skladu z določbami ZPP o izvedbi dokazov z izvedenci.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki se je glede pristnosti spornega potrdila utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ter ob upoštevanju skladnih izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče J.J. ml. ugotovilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožnikove izpovedi, da potrdila z navedeno vsebino ni nikoli podpisal in da nikoli ni prejel nobenega plačila v višini, ki iz potrdila izhaja. Zlasti zato, ker sodni izvedenec ni potrdil tožnikove verzije, da naj bi podpisal list papirja, na katerem naj bi bilo nekaj napisano s svinčnikom, nato pa naj bi bil tekst izbrisan in na list natisnjeno besedilo s tiskalnikom. Dokazna ocena je torej prepričljiva, tožnik pa tudi v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo utemeljen dvom v njeno pravilnost. Tudi domnevna neskladja v izpovedih zakonitega zastopnika tožene stranke in priče J.J. ml., ki jih omenja pritožba, niso bistvenega pomena in na pravilnost sprejete dokazne ocene ne vplivajo.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožnik znesek 9.676,00 EUR prejel. Ta znesek, kot izhaja iz potrdila, zajema odtegljaje za povzročene škode med julijem 2008 in marcem 2009, nadomestilo za odsotnost med vikendi od 15. 7. 2008 do 7. 3. 2009, nadomestilo za dopust in regres za isto obdobje (zneski iz teh naslovov v potrdilu niso navedeni!) ter odpravnino v višini 1.300,00 EUR (kar naj bi predstavljalo poplačilo plač do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je do 6. 7. 2009). Napačno pa je ravnalo, ker je zavrnilo denarni tožbeni zahtevek v celoti, ker naj bi se tožnik vsem drugim zahtevkom odpovedal glede na podpis potrdila, v katerem je zapisano, da je z izplačilom v celoti izplačan za opravljeno delo in nima nikakršnih denarnih zahtevkov več do tožene stranke. Štelo je, da glede na sklenjeni dogovor med strankama tožnik ni upravičen niti do izplačila nadomestil plač za čas od marca 2009 do julija 2009 niti do ostalih pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To stališče ni pravilno, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Delavec se ne more odpovedati pravici do plače, zlasti pa ne pravici do poravnave davkov in prispevkov za socialno varnost, ki se plačujejo iz bruto plač po določbah 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV) ter po določbah Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami, ZDoh-2), zlasti po določbah 15., 18. in 35. do 37. člena ZDoh-2. Izjava, kakršno naj bi podpisal tožnik ob podpisu potrdila o prejemu gotovinskega izplačila z dne 27. 3. 2009 (da je z izplačilom v celoti izplačan za opravljeno delo in nima nikakršnih denarnih zahtevkov več do podjetja), po svoji vsebini ni nič drugega kot odpoved vsem drugim morebitnim zahtevkom iz delovnega razmerja. Taka izjava je nična v smislu določb 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ), ki se smiselno uporablja tudi v delovnem pravu (11. člen ZDR). Po tej določbi je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi 88. člena OZ pa zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. Navedeno stališče, da se delavec minimalnim pravicam, ki izhajajo iz zakona, ne more odpovedati, je v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki je v eni svojih odločb obravnavalo problem odpovedi pravici do odpravnine, ki po zakonu pripada presežnemu delavcu (opr. št. Up-63/03, objavljena v Ur. l. RS, št. 14/2005 ter 11/2006 (popr.)) in zavzelo stališče, da je odpoved pravici do odpravnine v neskladju s 1. odstavkom 50. člena in 66. členom Ustave RS ter zato krši pravico delavca do socialne varnosti in pravico do varstva dela. Enako kot glede odpravnine tudi glede plače velja, da gre za dolžnost delodajalca do delavca, ki je predpisana z zakonom, pri čemer delodajalec plače – razen v izjemnih, zakonsko določenih primerih – ne sme niti zadrževati niti pobotati svojih obveznosti do delavca brez izrecnega pisnega soglasja delavca (136. člen ZDR). Odpoved pravici do plače pa bi bila, enako kot odpoved pravici do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju z namenom in smislom zakonsko določene pravice. Očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo pri odločanju o denarnem zahtevku ter zahtevku za plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je torej utemeljen.

Izjava, ki jo je kot sestavni del potrdila o prejemu gotovinskega izplačila podpisal tožnik, da je tožnik z izplačilom v celoti izplačan za opravljeno delo in nima nikakršnih denarnih zahtevkov več do podjetja, je torej nična in ne more imeti pravnih učinkov, kot ji jih pripisuje sodišče prve stopnje. Posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če tožniku delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi ne bi nezakonito prenehalo. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje (kljub dokazanemu delnemu poplačilu denarnih terjatev v višini 9.676,00 EUR) ugotoviti prikrajšanje tožnika pri plači (bruto) in morebitnih drugih prejemkih iz delovnega razmerja za čas, ko je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja (v 1. točki izreka) oz. za čas pred odpovedjo, na katerega se nanašajo nekateri denarni zahtevki ter od pripadajočega zneska odšteti prejeti znesek, saj denarni zahtevek, ki ga v tem individualnem sporu vtožuje tožnik, presega prejeti znesek. To pomeni, da bi bil lahko denarni tožbeni zahtevek vsaj delno utemeljen. Nedvomno pa je v celoti utemeljen zahtevek za plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost za čas nezakonitega delovnega razmerja, ki niso bili plačani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, delno ugodilo pritožbi ter delno spremenilo oz. delno razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno in ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolnjevati postopka. To ne bi bilo smotrno, ker glede reparacijskega zahtevka oz. denarnega zahtevka za čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Odločitev temelji na določbah 351. člena ter 5. alinee 355. člena ZPP (delna sprememba izpodbijanega dela sodbe), 355. člena (delna razveljavitev izpodbijanega dela sodbe) ter 353. člena ZPP (delna potrditev izpodbijanega dela sodbe).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva stališča pritožbenega sodišča v tem razveljavitvenem sklepu (in sodbi) ter dopolni dokazni postopek, zlasti v zvezi z reparacijskim zahtevkom in drugimi denarnimi terjatvami tožnika iz delovnega razmerja za sporno obdobje (po višini). Na tej podlagi naj ob upoštevanju delnega plačila ponovno odloči o utemeljenosti (denarnega) tožbenega zahtevka.

V skladu z določbo 2. in 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.