Jedro

Tožnici, ki je izvrševala služnost hoje in vožnje na podlagi pogodbe, v kateri je bila dogovorjena služnost, ni mogoče očitati slabe vere zgolj zato, ker ta ni bila vpisana v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje in posledično izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje, zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek s katerim tožeča stranka zahteva od drugotožene stranke J. T., da overi svoj podpis na izvirniku kupoprodajne pogodbe z dne 7.12.2004. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.327,11 EUR.

Zoper sodbo se je v roku, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, pritožila tožeča stranka. K primarnemu zahtevku navaja, da iz sodbe ne izhaja, od kdaj dalje naj bi bila nedobroverna. Tega tudi ni izpovedala priča A. A. Zaključek je mogoč iz drugih dokazov in tožbenih navedb. Tožeča stranka je bila prepričana, da se je služnostna pravica vknjižila na podlagi pogodb iz leta 1998 in 1996 skupaj z vknjižbo lastninske pravice. Da služnostna pravica ni vknjižena, je tožeča stranka spoznala šele tik pred vložitvijo tožbe in takrat tudi predlagala toženi stranki, da bi dala soglasje za vknjižbo (dopis z dne 23.2.2007). To je že po izteku desetletne priposestvovalne dobe. Tožene stranke tožeči stranki niso nikdar oporekale služnosti. Iz izpovedi prič C. in T. pa izhaja zgolj to, da med pravdnimi strankami ni bilo usklajeno vprašanje glede širine služne poti ne pa sama služnost. Ne drži, iz izpovedi zaslišanih pa tudi ne izhaja, da se je tožeča stranka že v letu 2004 dogovarjala o vknjižbi služnostne pravice. Trasa služnostne poti, ki jo je pokazal priča A. A. v širini 7 metrov, je bila dogovorjena v pogodbi iz leta 1996 in je zajeta v tožbenem zahtevku. Tožeča stranka pa je vožnje izvajala tako po interni transportni poti, ki je asfaltirana, kot tudi po zemljišču ob tej poti v širni 3 metrov in ima makedamsko izvedbo. Torej je tožena stranka izvajala vožnje v okviru pogodbeno dogovorjene trase služnostne poti. Nadalje pritožba meni, da iz razloga izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kdaj naj bi zastaranje sploh pričelo teči in kdaj naj bi se izteklo. Sicer pa iz kupoprodajne pogodbe z dne 7.12.2004 izhaja, da je tožena stranka priznala služnost. To priznanje je bilo dano po poteku petletnega zastaralnega roka in predstavlja odpoved zastaranju, posledica pa je, da zastaranje prične teči znova. Zastaranje je bilo že pretrgano z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 12.7.2001 (2. odstavek 387. člena ZOR).

K podrednemu zahtevku navaja, da klavzula v pogodbi z dne 7.12.2004 predstavlja pogodbeno določilo v korist tretjega. Zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo služnostne pravice lahko predlaga vsaka od pogodbenih strank ali pa oseba, ki izkaže za to pravni interes (lastnik katere od navedenih parcel). Zahtevek tožeče stranke, da tožena stranka J. T. overi svoj podpis na pogodbi, je zato upravičen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Po vsem povedanem je odločitev prvega sodišča o glavni stvari napačna, posledično temu je nepravilna odločitev o plačilu pravdnih stroškov (točka III. Izreka sodbe).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

K pritožbi zoper zavrnitev primarnega zahtevka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje po parcelah tožene stranke, ker je štelo, da ni bila dobroverna. Nedvomno je tožeča stranka imela pogodbi iz leta 1996 in 1998, v katerih je bila služnost dogovorjena. Služnost je tudi nemoteno vseskozi izvajala, res pa služnost na podlagi pogodb ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Tožeča stranka pa samo zaradi nevpisa služnosti v zemljiško knjigo ni bila v slabi veri. Od kdaj je bila v slabi veri, pa tako kot pravilno pravi pritožba, iz sodbe ne izhaja. Iz navedb v zapisniku o zaslišanju drugotoženca pa ni mogoče zaključiti, da se je tožeča stranka pri njem oglasila že v letu 2004. Sicer pa je vprašanje ali ni med pravdnimi strankami spor le o širini služne poti, 7 metrov oziroma 4 metrov, ne pa vprašanje same služnosti. Že prvo sodišče je zapisalo, da je drugotoženec povedal, da za 4 metre široko pot, kot je bila zapisana v kupoprodajni pogodbi, ki jo je sklenil s prvotoženo stranko, niti ne bi bilo problemov. To kaže na to, da je vprašljiva širina služnostne poti 7 metrov. Sodišče lahko delno ugodi zahtevku, ne more pa odločati preko zahtevka. Po povedanem je prvo sodišče zavzelo napačno materialnopravno stališče in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V ponovljenem postopku bo moralo dopolniti dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri, nato pa o zadevi ponovno odločiti.

K podrednemu tožbenemu zahtevku: Drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni sklepala kupne pogodbe z dne 7.12.2004. Iz pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki pa v točki 6.1. (posebne določbe) jasno izhaja, da lahko zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo služnostne pravice predlaga vsaka od pogodbenih strank, ali pa oseba, ki izkaže za to pravni interes (lastnik katere od navedenih parcel). Tožeča stranka je lastnica parcel št. 1333/2, 1341/2, 1341/3, 1335, 1338/1, 1339 vse k.o. .... S tem nedvomno izkazuje pravni interes za vknjižbo služnostne pravice v korist svojih parcel. Pritožba ima prav, ko pravi, da gre za pogodbeno določilo v korist tretjega (126. do 130. člen OZ). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče to upoštevati seveda v primeru, če bo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.