Jedro

Ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank ne spada niti v zahtevek niti v izrek sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 4.000,00 EUR s pripadki, posledično pa je tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude paricijskega roka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi bil za prometno nezgodo z dne 27. 3. 2009, v kateri je tožnica utrpela škodo, odgovoren zavarovanec toženke.

2. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopkovnih določb se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej opozarja na bistveno pomoto v zahtevku, kjer je tožnica zahtevek pomotoma (očitna pisna pomota) naperila zoper Z. T. d.d., in ne zoper toženko. Meni, da bi sodišče moralo takšno pomoto opaziti, saj je bil zahtevek glede na tožbene navedbe nesklepčen in tožečo stranko na podlagi 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pozvati k popravi. Ker tega ni storilo, je odločalo o zahtevku zoper pravno osebo, ki ni bila stranka v postopku, to pa pomeni, da gre za bistveno kršitev postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost postopka, poleg tega pa je izrek tako nerazumljiv in v nasprotju sam s sabo, da bi to moralo imeti za posledico razveljavitev sodbe. Opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da tožnica ni uspela dokazati krivde toženke. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je namreč temeljni postulat odškodninskega prava obrnjeno dokazno breme (tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde). Če sodišče krivde ni moglo ugotoviti, bi moralo upoštevati obstoj zahtevka, in ne zavrnitev. Sicer pa vsi dokazi po oceni pritožbe kažejo na dejstvo, da je za nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec toženke. Tako izhaja iz policijskega zapisnika in sledi na kraju nezgode, navedeno pa je prepričljivo in jasno izpovedala tudi tožnica. Potek nezgode in sledi na kraju sta ugotovila policista, ki sta svoje ugotovitve iz postopka v pretežnem delu potrdila tudi na zaslišanju, jasno pa se zaradi odmaknjenosti dogodka podrobnosti ne moreta spomniti. Policista sta ugotovila tudi, da je vozilo vozil H. in da ni bil sopotnik, zato ni jasno, na podlagi katerih dokazov in okoliščin je sodišče ugotovilo, da je bil H sopotnik. Zgolj njegova izpoved najbrž za to ne more zadoščati, če pa je kopica dokazov, ki dokazujejo nasprotno. Naveden tudi kot priča ne more biti verodostojen. Nenazadnje bi toženka morala – mogoče tudi z izvedencem – dokazati, da za nezgodo ni odgovorna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej glede zapisa v izreku „tožena stranka Z. T. d.d.“ povzetem po tožničinem zahtevku zoper toženko (A. d.d.) opozarja (več kot očitno gre za očitno napako tožnice – stranke – in ne sodišča), da ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank (drugi odstavek 105. člena ZPP), ne spada niti v zahtevek (primerjaj prvi odstavek 180. člena ZPP), niti v izrek sodne odločbe (drugi in tretji odstavek 324. člena ZPP). Zaradi očitno napačnega zapisa (Z. T., ki ni toženka) izrek sodbe (kamor to kot navedeno ne spada) ni nerazumljiv, očitno napačen zapis pa tudi ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in torej ne predstavlja kakšne upoštevne postopkovne kršitve iz 339. člena ZPP.(1) Jasno je namreč, da je bil predmet odločanja tožničin odškodninski zahtevek zoper toženko(2) za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku z dne 27.3.2009. 5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 131. člen OZ. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati krivde zavarovanca toženke. Izpodbijana sodba namreč temelji na zaključku, da tožnici ni uspelo dokazati, da je za škodo (prometno nezgodo) odgovoren zavarovanec toženke. Sicer pa je glede tega kontradiktorna (nasprotujoča si) tudi sama pritožba, ko tožnica sama v zaključku pritožbe pravi, da bi morala toženka (morda tudi z izvedencem) dokazati, da za nezgodo ni odgovorna. Ne gre torej za vprašanje krivde (za povzročeno škodo), temveč za vprašanje odgovornosti za povzročeno škodo (da je vzrok škode v protipravnem ravnanju tistega, ki je (naj bi) škodo povzročil).

6. In končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja (pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, ki jih določa 350. člen ZPP, predvsem drugega odstavka, po katerih pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v mejah pritožbenih razlogov, v okviru katerih pazi po uradni dolžnosti na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava). Pritožnica v okviru navedenih pritožbenih trditev graja zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP) ni moglo zanesljivo ugotoviti odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke (povzročitve škode) (3) in je zato na podlagi 215. člena ZPP o teh dejstvih sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker mora v skladu s 131. členom OZ povzročitev škode (4) dokazati oškodovanec (prvi odstavek 180. člena ZPP), se zastavlja zgolj vprašanje (ki ga pritožba graja), ali je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo (s stopnjo prepričljivosti) (5) ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Sledeč izpovedbi za izid postopka nezainteresirane priče A. V. ter fotografijam (priloge B7, B8), ki jasno kažejo položaj tožničinega vozila po trčenju, in sicer na nasprotnem voznem pasu, pritožba prav v ničemer ne omaja navedenega zaključka sodišča prve stopnje (o nedokazanosti odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke), sploh upoštevajoč, da toženka v pritožbi navedenim ugotovitvam ne osporava (izpovedbi navedene priče in fotografijam).

7. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pri odločanju pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj tožnica s pritožbo ni uspela, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je obsežena v izreku te sodbe o zavrnitvi tožničine pritožbe.

(1) Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe opozarja, da 108. člen ZPP ni namenjen odpravi nesklepčnosti (ta je vprašanje materialnega – in ne procesnega – prava); navedena procesna določba se uporabi, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala; tožba (z napačno označeno toženko v izreku zahtevka) je v obravnavanem primeru imela vse potrebno za obravnavanje.

(2) Navedeno kot toženo stranko, in ne (brez potrebe) navedeno v zahtevku.

(3) Odločilno dejstvo oziroma dejstva.

(4) Glej opombo št. 3. (5) Oziroma vsaj pretežne verjetnosti (o tem glej obširneje prispevek Pavčnik, T.,: Dokazni standardi, v Podjetje in delo, št. 6-7/2012 (str. 1407- 1416) GV založba.