Jedro

Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.

V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 13. 10. 2011, v zvezi z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2011. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o odmeri starostne pokojnine, tožniku pa plača stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po mnenju tožene stranke ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek je nerazumljiv, sodba pa tudi nima vseh potrebnih razlogov. Izrek je nejasen, saj je sodišče toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri starostne pokojnine, v razlogih sodbe pa je navedlo, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami. Za takšno ugotovitev v spisni dokumentaciji ter v izvedenih dokazih v predsodnem postopku in tudi sodnem postopku, ni podlage. Sodišče ni navedlo katera so pravno pomembna dejstva, ki jih tožena stranka ni ugotovila in bi bilo njihovo ugotavljanje pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Prav tako tudi ni utemeljilo dolgotrajnosti ter nesorazmernosti vodenja postopka. Ker je določbo 1. alinee 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) potrebno uporabljati skupaj z načelom ekonomičnosti in skupaj z namenom učinkovitega sodnega varstva, gre le za izjemno uporabo tega določila. Razen tega morajo biti toženi stranki dani napotki, torej kateri podatki so bistvenega pomena, pa niso bili razčiščeni ali pridobljeni. Sicer pa tožena stranka meni, da zbrani dokazi zadoščajo za odločitev. Tožena stranka je v predsodnem postopku pravilno uporabila materialno pravo. Odločbi vsebujeta vse potrebne razloge glede ponovne odmere pokojnine. Sodišče v nasprotju z vsebino odločb tožene stranke ugotavlja njune neobstoječe pomanjkljivosti. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče o zadevi odločiti meritorno. Razlog za odpravo odločb je procesno napačen. S tem pa je po mnenju tožene stranke tudi kršena procesna določba 2. odstavka 81. člena ZDSS-1, saj s tem, ko je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in odpravilo izpodbijana upravna akta, bi moralo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot je to določeno v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevala sodbo opr. št. Psp 259/2007 z dne 13. 2. 2008 v zvezi s sodbo opr. št. Ps 363/2009 z dne 13. 4. 2011 ter odločila, da se zahteva tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine zavrne in da se mu še naprej izplačuje pokojnina po odločbi št. ... z dne 22. 9. 1997. V predsodnem postopku je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi listinske dokumentacije, pridobljene pri delodajalcu in tiste, ki jo je predložil tožnik tekom postopka. Ti obrazci so se primerjali z že prijavljenimi podatki na obrazcu M-4, ki se nahajajo v matični evidenci zavarovancev. Ugotovljeno je bilo, da so podatki javljeni na obrazcu M-4/M-8 pravilni in da je takšne sporočil delodajalec, saj v skladu z zakonodajo ni mogoče presežke ur brez pravne podlage pretvoriti v dohodek za redno delo v polnem delovnem času in ga brez zakonske podlage narediti vštevnega v pokojninsko osnovo. Tudi sodišče je ugotavljalo dejansko stanje, zlasti z zaslišanjem prič, s pridobitvijo samoupravnega sporazuma o osnovah in merilih za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke „A.“ z dne 12. 1. 1976 ter s pridobitvijo „jugoslovanskih tablic“. Tožena stranka se glede uporabe materialnega prava sklicuje na takrat veljavno zakonodajo. Ker po mnenju tožene stranke odločitev sodišča ni pravilna, po določbi 154. člena ZPP glede na uspeh v sporu tudi ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP in sicer 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1, saj v predmetni zadevi ni odločilo o pravicah tožnika, temveč je zgolj odpravilo izpodbijana upravna akta tožene stranke in le-tej naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o odmeri starostne pokojnine. V obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Takšne odločitve pa v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti, saj sodba glede tega nima razlogov (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 10. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 8. 2011, s katero je bila zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrnjena. Drugostopenjski organ je izrek prvostopenjske odločbe dopolnil tako, da se tožniku še nadalje izplačuje starostna pokojnina po odločbi Območne enote B. št. ... z dne 22. 9. 1997. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožniku dne 22. 9. 1997 priznana pravica do starostne pokojnine od 13. 9. 1997 dalje. Dne 23. 5. 2000 pa je tožnik vložil predlog za obnovo postopka. Sporna je odmera starostne pokojnine. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje je bila zadeva že večkrat obravnavana tako pred sodiščem, kot tudi pri toženi stranki. Obnova postopka je bila namreč dovoljena že s sodbo opr. št. Ps 1466/2005 z dne 10. 1. 2007, v zvezi s sodbo opr. št. Psp 259/2007 z dne 13. 2. 2008. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi opr. št. Psp 107/2012 z dne 5. 4. 2012 poudarilo, da je sodišče v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Po mnenju pritožbenega sodišča je meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj primarna pristojnost sodišča. Uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, ko sodišče le odpravi upravni akt in toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.

V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev, ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek tako z zaslišanjem tožnika kot tudi predlaganih prič in pa pridobitvijo dodatne dokumentacije. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje. Sodišče prve stopnje sicer pravilno opozarja, da je bila tožena stranka dolžna izvesti popoln postopek ugotavljanja dejanskega stanja in pri odločanju za obnovo postopka upoštevati obseg, v katerem naj se postopek obnovi, vendar pa razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje, da tožnik ni imel možnosti sodelovati v postopku in ne pojasniti, zakaj meni, da so bile pri odmeri starostne pokojnine nepravilno upoštevane njegove plače, ni mogoče šteti kot odločilen razlog za vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožnik je namreč imel možnost sodelovati v postopku. Izostanek ustnega zaslišanja pa je v bistvu nadomestilo že sodišče prve stopnje, ko je tožnika na naroku zaslišalo kot stranko v postopku. V tem primeru pa bi ponovno zaslišanje tožnika v novem postopku pri toženi stranki in ponovno zaslišanje prič, ki jih je zaslišalo že sodišče, pomenilo v bistvu zgolj podaljševanje samega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V okviru ponovljenega postopka bo sodišče izvedlo potrebne dokaze, bistvene za odločitev ter nato meritorno razsodilo o sporni zadevi.