Jedro

Stranka mora za zatrjevana dejstva predlagati dokaze, v dokaznem predlogu pa mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Četudi je tožeča stranka glede ugotavljanja višine premoženjske škode predlagala dokaz z izvedencem, pa ni zadostila trditvenemu bremenu. V skladu z uzakonjenim razpravnim načelom bi morala natančno opredeliti izgubljeni dobiček (ki je ekonomska kategorija) tako, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Dokazni predlog informativne narave, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj bi se izpeljal zato, da bi tožeča stranka na njegovi podlagi lahko oblikovala svoje trditve o izgubljenem dobičku, ni dopusten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.383.854 SIT (iz naslova premoženjske škode) in 15.444,31 SIT (iz naslova nepremoženjske škode). Ocenilo je, da kljub izkazani protipravnosti ravnanja tožene stranke ne obstaja vzročna zveza med tem elementom odškodninskega delikta in nastalo škodo niti ni izkazan izgubljeni dobiček. Zahtevek za plačilo nepremoženjske škode je zavrnilo, ker je štelo, da tožeča stranka ni zatrjevala pravno priznanih oblik nepremoženjske škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da toženi stranki kljub zavlačevanju postopka ni mogoče očitati protipravnosti. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zaradi pomanjkanja vzročne zveze, izkazana pa tudi ni višina škode. Ocenilo je, da je nepremoženjska škoda tožeči stranki nastala "zaradi poslovnega rizika naložbe, ne pa zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke." Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveni poudarki obširnih revizijskih navedb so naslednji: Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v sodnem postopku sodeloval sodnik, ki pri predmetni pravdi ne bi smel opravljati sodniške funkcije (5. točka 70. in 71 člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Okrožna sodnica B. Ž. je tožeči stranki poslala dopis za izvedbo postopka mediacije. Ker sodišče prve stopnje v postopku posredovanja jamči tajnost postopka, bi moral zadevo obravnavati drug sodnik, ne tisti, ki je posredoval pri reševanju spora. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni omogočilo izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem (285. člen ZPP), pri čemer svoje odločitve ni z ničemer pojasnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tožeča stranka je že v tožbi z dne 22.4.1997 predlagala, naj se tožbeni zahtevek zneskovno opredeli na podlagi izvedenskega mnenja, zato ne drži, da ni predlagala dokaza z izvedencem oziroma, da je izvedbo tega dokaza predlagala samo v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo. Ugotovitev, da glede odgovornosti tožene stranke ni izkazan noben drug razlog kakor prekoračitev zakonskega roka v pritožbenem upravnem postopku, je v nasprotju s tistim, kar o teh dejstvih izkazujejo listine (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obe sodišči sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka (drugi odstavek 287. člena ZPP), in sicer sodišče prve stopnje, ker v odločbi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, sodišče druge stopnje pa, ker je pritrdilo sodišču prve stopnje. S tem, ko sta nižji sodišči neutemeljeno zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek, sta kršili materialno zakonodajo (154., 155., 172., 185., 186., 189., 190. in 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR) in mu neutemeljeno odrekli ustavno pravico do povrnitve škode (26. člen Ustave RS). Protipravnost toženkinega ravnanja je v tem, ker je tožeči stranki najprej izdala nezakonit sklep o dovolitvi obnove postopka zoper lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo male hidroelektrarne (MHE), v pritožbenem postopku pa še nezakonito odločbo, in sicer v delu, ki se nanaša na gradbeno dovoljenje. Premoženjska škoda tožeče stranke je v tem, ker njegova naložba od 29.10.1991 do 16.6.1994 ni mogla delovati, torej proizvajati in prodajati električne energije. Tožeča stranka trpi nepremoženjsko škodo zato, ker je že od leta 1991 brez stalne zaposlitve. Obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je nedvoumen. Ker je tožena stranka s svojim nezakonitim sklepom dovolila obnovo postopka zoper lokacijsko in gradbeno dovoljenje, je s tem zadržala izvršitev obeh dovoljenj za gradnjo MHE. Glede na določilo 26. člena Ustave RS oškodovancu ni treba dokazovati krivdne odgovornosti povzročitelja škode, saj je pravica do povračila škode dana vsakomur, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP ni podana.

Sodnica B. Ž., ki je o zadevi odločala na prvi stopnji, ni bila arbiter v isti zadevi, že pojmovno pa ni mogla "v isti zadevi sodelovati v postopku pred nižjim sodiščem", zato je jasno, da sodišče prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Kolikor pa tožeča stranka meri na relativno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 6. točke 70. člena ZPP, ji je treba pojasniti, da v skladu s pravili sodišču pridružene mediacije Okrožnega sodišča v Ljubljani mediator res ne sme biti sodnik, ki odloča v zadevi. Vendar pa je napačen zaključek tožeče stranke, da je bil med pravdnima strankama opravljen poskus alternativne rešitve spora z mediacijo. Postopek mediacije je vezan na soglasje obeh pravdnih strank. Ker je z mediacijo soglašala le ena stranka (list. št. 36), postopka mediacije sploh ni bilo. Oseba, ki odredi, naj se od pravdnih strank pridobi soglasje za sodelovanje v mediacijskem postopku, ni mediator, kot očitno zmotno meni tožeča stranka, zato je odveč govoriti o obstoju kakršnegakoli odklonitvenega izločitvenega razloga.

Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z 285. in drugim odstavkom 287. člena ZPP ni podana.

Razloge, zakaj je v obravnavani zadevi obstajal utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca, je nanizalo že sodišče druge stopnje, ki je poudarilo, da je dokazno breme glede premoženjske škode in njene višine na strani tožeče stranke. V skladu s 155. členom ZOR je škoda zmanjšanje nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). V konkretnem sporu se višine škode, to je izgubljenega dobička, ne da ugotoviti samo z eno od računskih operacij (množenjem predvidenega števila proizvedenih ur električne energije na letni ravni in cene za uro električne energije). K tem tehtnim argumentom sodišča druge stopnje revizijsko sodišče dodaja, da v pravdnem postopku velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Stranka mora za zatrjevana dejstva predlagati dokaze, v dokaznem predlogu pa mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Četudi je tožeča stranka glede ugotavljanja višine premoženjske škode predlagala dokaz z izvedencem, pa ni zadostila trditvenemu bremenu. V skladu z uzakonjenim razpravnim načelom bi morala natančno opredeliti izgubljeni dobiček (ki je ekonomska kategorija) tako, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Okoliščina, da naj bi domnevni izgubljeni dobiček izviral iz dejavnosti, glede katere ga je tožeča stranka šele načrtovala, da jo bo začela opravljati, ji je narekovala še posebno skrbnost, kar zadeva izkazovanje, kako uspešno bo poslovanje po začetku obratovanja. Dokazni predlog informativne narave, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj bi se izpeljal zato, da bi tožeča stranka na njegovi podlagi lahko oblikovala svoje trditve o izgubljenem dobičku, ni dopusten.

Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Zakaj sta nižji sodišči tožeči stranki utemeljeno odrekli pravico do izvedbe dokaza z izvedencem, je revizijsko sodišče pravkar obrazložilo. Na tem mestu dodaja, da očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na sestavo odločbe, ne more biti podana že zato, ker tožnikova vloga, v kateri je predlagal izvedenca, ni listina. Listina je karkoli napisanega, kar je lahko dokaz,(1) vloge pa so pisne izjave strank in stranskega intervenienta sodišču, zato nasprotja med tistim, kar ena od strank poroča sodišču, in tistim, kar se o tem navaja v sodbi, ni mogoče opredeliti kot kršitev pri sestavi odločbe.

O zmotni uporabi materialnega prava: Odgovornost države do škode, ki je oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu Ustave RS. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 172. člen ZOR, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom nižjih sodišč, da ni, kar zadeva zatrjevano premoženjsko škodo, izpolnjen najmanj (še) en element (poleg nastanka škode) odškodninskega delikta - obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Neizpodbojna dejanska ugotovitev, da MHE še vedno ne obratuje kljub dokončni vrnitvi gradbenega dovoljenja (16.6.1994), ne dopušča sklepa, da je bilo protipravno ravnanje tožene stranke tisti dejavnik, ki je onemogočil začetek obratovanja MHE. Iz kronološkega poteka upravnega postopka na podlagi predloga za obnovo postopka nadalje sledi, da je tožeča stranka z veljavnima lokacijskim in gradbenim dovoljenjem za izgradnjo MHE razpolagala tudi po vročitvi sklepa o dovolitvi obnove postopkov, zato bi lahko nadaljevala z deli oziroma pričela z obratovanjem MHE. Predlog za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl.) namreč nima suspenzivnega učinka. Tega bi imela šele dokončno dovoljena obnova postopka, vendar pa sklep prvostopenjskega organa zaradi tožnikove pritožbe ni mogel postati dokončen.

Nepremoženjska škoda je škoda, ki ni premoženjska, je pa pravno priznana. Pojem pravno priznane nepremoženjske škode, ki fizični osebi daje pravico do pravične denarne odškodnine, je opredeljen v treh pogledih: (1) z definiranjem škodne posledice (telesne bolečine, duševne bolečine in strah), (2) z opredelitvijo izvora duševnih bolečin in (3) z zahtevo po razumnem upoštevanju spodnje meje zatrjevanega "poslabšanja stanja".(2) Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi tožena stranka tožeči stranki povzročila duševne bolečine s tem, ko ji je tri leta preprečevala dokončanje njegovega življenjskega projekta, v katerega je vložila velika lastna sredstva, veliko lastnega dela in zastavila vse svoje nepremično premoženje. Ker ni mogla izpolnjevati obveznosti do upnikov, ki so ji pošiljali številne opomine in vlagali predloge za izvršbo, naj bi že od leta 1991 živela pod stalnim pritiskom upnikov in v strahu pred njihovimi sankcijami. Tožeča stranka je tako navedla, da je utrpela škodno posledico v obliki duševnih bolečin, ne pa tudi njihovega pravno priznanega izvora, čeprav oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina le za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega (prvi odstavek 200. člena ZOR).

S predpostavkama protipravnosti in (krivdne oziroma objektivne) odgovornosti se revizijsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati, saj morajo biti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, druga knjiga, stran 415. Op. št. (2): Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 1024.