Jedro

Zagovornica s pritožbo zmotno uveljavlja avtomatično ekskluzijo izpovedi privilegirane priče in pri tem prezre razlikovanje med ekskluzijama po 235. in 236. členom ZKP, t.j. izjavama, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je absolutno privilegirana priča (235. člen ZKP) in izjavo, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je relativno privilegirana priča (236. člen ZKP). Izjava absolutno privilegirane priče se po tretjem odstavku 83. člena ZKP mora izločiti, izjava relativno privilegirane priče pa samo pod pogojem, da se je ta priča kasneje odrekla pričevanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obtoženčeve zagovornice, da se iz spisa kot nedovoljen dokaz izloči uradni zaznamek o zbranih obvestilih od obtoženčeve hčerke A. A., izjave, ki jo je dne 19. 12. 2018 dala policiji.

2. Zoper sklep se je pritožila obtoženčeva zagovornica in sicer iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obrambe za izločitev izjave A. A. na list. št. 9 ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da se izjave, ki jih osebe dajo policiji v predkazenskem postopku od izpovedi, ki jih dajo te iste osebe v kazenskem postopku po vsebini in procesni teži relevantno razlikujejo. Koncept Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v grobem loči izjave oseb, obdolžencev in prič. V predkazenskem postopku je izjava osumljenca posebej urejena, saj mora biti ta o svojih pravicah ustrezno posebej poučen takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje (četrti odstavek 148. člena ZKP). Glede izjav oseb, ki bi lahko glede suma o storjenem kaznivem dejanju, utegnile biti koristne za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ZKP policijo pooblašča, da zbira potrebna obvestila (prvi odstavek 148. člena ZKP). V ta namen jih lahko vabi in od njih zbere obvestila in podatke ali jih zasliši, pri tem jim mora pojasniti zakaj in v kakšni vlogi so vabljene, pri tem pa jih policija ne sme zasliševati kot obdolžence, priče ali izvedence, razen osumljenca iz 148.a člena ZKP (tretji odstavek 148.člena ZKP).

5. ZKP nikjer ne določa, da bi morala policija pri zbiranju obvestil dajati ustrezen pouk privilegiranim pričam po 236. členu ZKP. Pri tem tudi ni odločilno ali je privilegirana priča izjavo podala prostovoljno oziroma po pozivu policije. Institut privilegija ZKP uvaja v kasnejših fazah postopka, t. j. po uvedbi kazenskega postopka. ZKP v drugem odstavku določa, da je sodišče (in ne policija), ki vodi postopek, dolžno poučiti osebe, omenjene v prejšnjem odstavku (taksativno določene privilegirane priče), da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih bi bile lahko oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik. ZKP v tretjem odstavku 236. člena ZKP še določa, da mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.

6. Zagovornica s pritožbo zmotno uveljavlja avtomatično ekskluzijo izpovedi privilegirane priče in pri tem prezre razlikovanje med ekskluzijama po 235. in 236. členom ZKP, t.j. izjavama, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je absolutno privilegirana priča (235. člen ZKP) in izjavo, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je relativno privilegirana priča (236. člen ZKP). Izjava absolutno privilegirane priče se po tretjem odstavku 83. člena ZKP mora izločiti, izjava relativno privilegirane priče pa samo pod pogojem, da se je ta priča kasneje odrekla pričevanju.1 Slednje je moč tudi sicer povsem formalnopravno prepoznati v določbah ZKP-ja. Nihče ni dolžan dajati izjav policiji, policija pri zbiranju obvestil tako odločitev osebe vpiše v uradni zaznamek. Izjava prič v kazenskem postopku pa je odločilno drugačna. Kdor je v kazenskem postopku povabljen kot priča je dolžan pričati, sicer so zoper njega lahko odrejene sankcije (denarna kazen in tudi zapor), povedati mora vse kar ve o zadevi, ne sme ničesar zamolčati, kriva izpoved pa je kaznivo dejanje, kar vse določa 240. člen ZKP. Privilegij odklonitve pričanja po določbah ZKP je dvojen. Priči najprej ni potrebno odgovarjati na posamezna vprašanja, če bi to njo ali njene bližnje spravilo v hudo sramoto znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (238. člen ZKP). Priča mora v tem primeru svoje razloga za odklonitev pričanja ustrezno pojasniti, da bi ji sodišče tak privilegij podelilo. Dolžnosti pričevanja pa so med drugim oproščeni tudi bližnji (taksativno določeni) sorodniki po 236. členu ZKP. Za razliko od prvega privilegija, sorodnikom ni potrebno ničesar pojasnjevati, zadostuje sklicevanje na sorodstveno razmerje. Od uvedbe kazenskega postopka tako določen privilegij v procesni izpeljavi pomeni saniranje zbranega gradiva od privilegiranih prič v predkazenskem postopku tako, da se ob uveljavljanju privilegija, vse izjave zbrane v predkazenskem postopku, izločijo. Zatorej ne avtomatično, kot v primeru absolutno privilegiranih prič, temveč po tistem, ko se te priče v kazenskem postopku odrečejo pričanju.

7. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča o tem, da je zahteva zagovornice preuranjena. Tožilka z obtožbo res ni predlagala zaslišanja obtoženčeve hčerke A. A. kot to navaja zagovornica, takega predloga ni podal niti tožilec na predobravnavnem naroku. A. A. v preiskavi ni bila zaslišana. Slednje pa ne pomeni, da se sodišče po uradni dolžnosti ne bo odločilo za njeno zaslišanje. V tem primeru bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 236. člena ZKP najprej preverilo procesno sposobnost mladoletne osebe in jo v nadaljevanju tudi ustrezno opozorilo na privilegij oprostitve pričanja. Šele, če bi priča v kazenskem postopku uveljavlja privilegij, bi bilo sodišče dolžno njeno izjavo dano policiji (in ustrezne dele spisa, ki to izjavo povzemajo) izločiti iz spisa.

1 Več o tem Šugman G. Katja v: Izločitev dokazov po zakonu o kazenskem postopku, Pravosodni bilten št 2/01, str. 9-20.