Jedro

Z upravnima odločbama sta bila urejena (in kot taka evidentirana) različna dela meje med zemljiščema, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo v k.o. A. kot urejen evidentiral del meje parcele št. 225/5 s sosednjo parcelo št. 1114/1 (1. točka izreka). V postopku evidentiranja parcelacije v isti k.o. je ugotovil, da je parcela št. 225/5 ukinjena, novi parceli pa sta št. 225/7 in 225/8. Grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je priloga izpodbijane odločbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi povzema postopek odločanja v zadevi, pri čemer se sklicuje na določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, na podlagi katerih je bila izpodbijana odločba izdana. Uvedbo postopka je predlagala Direkcija RS za ceste, tožnika pa sta solastnika parcele št. 225/5. Na mejni obravnavi sta v zapisniku št. 2010-0077 z dne 16. 3. 2010 in 22. 3. 2010 podpisala izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, upravni organ pa je ugotovil, da podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje. Nadalje upravni organ navaja, da je bila parcelacija predlagana na podlagi akta državnega organa, to je Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za preložitev glavne ceste G1-6 in regionalne ceste R2-404 na območju Ilirske Bistrice (v nadaljevanju Uredba), zato v skladu z določbo šestega odstavka 48. člena ZEN, soglasje lastnikov za izvedeno parcelacijo ni potrebno. V elaboratu parcelacije pa je izkazano, da je izvedena parcelacija skladna z načrtom parcelacije iz Uredbe. Na podlagi navedenega je organ prve stopnje odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Zoper izpodbijano odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 3532-134/2010 z dne 8. 3. 2011, zavrnilo.

Tožnika zoper izpodbijano odločbo vlagata tožbo v upravnem sporu iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da je bilo o meji med parcelo št. 225/5 in parcelo št. 1114/1 že pravnomočno odločeno z odločbo organa prve stopnje, št. 02112-76/2008-4 z dne 11. 6. 2008 (s katero je parcela št. 225/5 tudi nastala, saj je bila ukinjena parcela št. 225/1, nastali pa sta parceli št. 225/5 in 225/6). Upravni organ bi zato moral predlog, ki je predmet tega postopka, zavreči na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki prepoveduje ponovno odločanje o isti stvari. V izreku obeh odločb se namreč ureja meja med istima parcelama, zato sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je za tožnika sporno vsebinsko odločanje tožene stranke v delu, s katerim se kot urejen evidentira del meje med parcelo št. 225/5 s sosednjo parcelo št. 1114/1 v k.o. A., saj naj bi bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo istega organa, št. 02112-76/2008-4 z dne 11. 6. 2008. Iz izreka izpodbijane odločbe in iz izreka odločbe z dne 11. 6. 2008, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je bilo z obema odločbama odločeno o evidentiranju dela urejene meje med navedenima parcelama (z odločbo z dne 11. 6. 2008 se je sicer kot urejen evidentiral del meje parcele št. 1114/1 s parcelo št. 225/1, ki pa je bila z isto odločbo ukinjena in sta namesto nje nastali parceli št. 225/5 in 225/6). V izreku obeh odločb (izpodbijane in z dne 11. 6. 2008) je tudi določeno, da sta grafična prikaza urejene meje z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezni prilogi odločb. Iz grafičnih prikazov, ki sta v upravnem spisu, pa jasno izhaja, da je bil z odločbo z dne 11. 6. 2008 urejen in evidentiran del meje med spornima zemljiščema, ki ga določata zemljiško katastrski točki 7070 in 1720, z izpodbijano odločbo pa del meje, ki ga določata zemljiško katastrski točki 1720 in 2037. Neutemeljen je zato tožbeni očitek, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, saj sta bila z upravnima odločbama urejena (in kot taka evidentirana) različna dela meje med zadevnima zemljiščema, kar je tožnikoma pravilno obrazložila že tožena stranka v odločbi druge stopnje. Zato je tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi podana procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in je tožena stranka ravnala zakonito, ker je v zadevi odločala po vsebini.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je edini tožbeni ugovor neutemeljen in da je tudi sicer izpodbijana odločba utemeljena na pravni podlagi, ki jo tožena stranka v izpodbijani odločbi citira, ter da je bil tudi postopek pred izdajo odločb obeh stopenj pravilen.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo določb ZUP, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnika sta v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njune stroške postopka. Njunemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.