Jedro

Računi za domnevno nastalo škodo tožeči stranki niso ustrezen dokaz protipravnega ravnanja tožene stranke. Da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, bi morala tožeča stranka podati ustrezne trditve in predlagati dokaze, ki bi dokazovali, da tožena stranka dejansko ni vračala palet, za kar so se nato naročniki obračali na tožečo stranko in jo finančno bremenili za opustitve tožene stranke. Nobenih dokazov o korespondenci in finančnih bremenitvah med tožečo stranko in njenimi naročniki glede domnevno nedopustnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka ni predložila.

Ustrezno substanciranih dokaznih predlogov za zaslišanje s strani tožeče stranke ni bilo. Zgolj pavšalni zapis v vlogah tožeče stranke, da predlaga zaslišanje določenih oseb (ne da bi konkretizirala, o čem bi predlagane osebe lahko izpovedale), ne pomeni ustrezno substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje. Na pavšalne dokazne predloge pa sodišče ne more (za nesubstanciran dokaz ni mogoče ugotoviti, ali je primeren oziroma potreben) niti ni dolžno odgovarjati z izčrpno obrazložitvijo.

V skladu z ZPP stranka ne more biti v zamudi, še preden bi sodbo prejela in se zoper njo pritožila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.083,44 EUR, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dokončnega poplačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe višjega sodišča toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 91218/2017 z dne 9. 10. 2017, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 6.584,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka, ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.083,44 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je pri očitku absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj prepisala zakonsko besedilo, ne da bi konkretizirala oziroma aplicirala navedeni določbi na konkretno sodbo. Po presoji višjega sodišča v okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj so v njej navedeni odločilni razlogi, prav tako pa iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listinskih dokazov.

O (ne)vračilu palet

6. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva. Kot pravno podlago zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pravila o poslovni (pogodbeni) odškodninski odgovornosti. Nedopustno ravnanje tožene stranke naj bi bilo v tem, da naj ne bi ustrezno vračala palet, zaradi česar so naročniki zanje (finančno) bremenili tožečo stranko, s čimer ji je nastala škoda.

7. Vendar konkretnih trditev, še manj pa dokazov o teh okoliščinah tožeča stranka ni predložila. Računi za domnevno nastalo škodo tožeči stranki niso ustrezen dokaz protipravnega ravnanja tožene stranke. Da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, bi morala tožeča stranka podati ustrezne trditve in predlagati dokaze, ki bi dokazovali, da tožena stranka dejansko ni vračala palet, za kar so se nato naročniki obračali na tožečo stranko in jo finančno bremenili za opustitve tožene stranke. Nobenih dokazov o korespondenci in finančnih bremenitvah med tožečo stranko in njenimi naročniki glede domnevno nedopustnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka ni predložila.

O zlorabi plačilnih kartic

8. Tudi v tem delu višje sodišče soglaša s presojo o pomanjkljivi trditveni podlagi glede domnevne zlorabe plačilnih kartic. Tožeča stranka je sama navedla, da ni sporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v letih 2015 in 2016. To pa pomeni, da je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da utemelji, kdaj se je to poslovno sodelovanje končalo, da bi bila sploh mogoča presoja, ali njene nadaljnje trditve o zlorabi, ki naj bi jo potrjeval med drugim račun št. 1632096 z dne 19. 10. 2016, držijo. Teh trditev tožeča stranka ni podala, temveč je ves čas navajala le poslovno sodelovanje v letih 2015 in 2016, kamor kronološko spada tudi citirani račun. Posledično bi torej tožeča stranka morala navesti in dokazati, da v času tega računa poslovnega sodelovanja med strankama ni bilo več, česar pa, kot že rečeno, ni storila.

9. Ustrezno substanciranih dokaznih predlogov za zaslišanje s strani tožeče stranke ni bilo. Zgolj pavšalni zapis v vlogah tožeče stranke, da predlaga zaslišanje določenih oseb (ne da bi konkretizirala, o čem bi predlagane osebe lahko izpovedale), ne pomeni ustrezno substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje. Na pavšalne dokazne predloge pa sodišče ne more (za nesubstanciran dokaz ni mogoče ugotoviti, ali je primeren oziroma potreben) niti ni dolžno odgovarjati z izčrpno obrazložitvijo.

10. Že v posledici pomanjkljive trditvene podlage o protipravnosti ravnanja tožene stranke se je tako tožbeni zahtevek izkazal kot neutemeljen, saj morajo biti predpostavke (poslovne) odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno. S tem se navedbe o drugih predpostavkah odškodninske odgovornosti ter nato tudi o višini škode izkažejo za nebistvene in višje sodišče nanje nadalje ne bo konkretno odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških postopka

11. Zoper temelj in višino prisojenih pravdnih stroškov se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi. Glede na pravilnost odločitve o glavni terjatvi višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na paricijski rok. Sodišče prve stopnje je določilo paricijski rok 15 dni od izdaje sodbe. Po določbi tretjega odstavka 313. člena ZPP začne rok za izpolnitev v sodbi naložene obveznosti teči naslednji dan po vročitvi prepisa sodbe. To pomeni, da v skladu z ZPP stranka ne more biti v zamudi, še preden bi sodbo prejela in se zoper njo pritožila. Glede na navedeno je višje sodišče II. točko izreka spremenilo tako, da je paricijski rok spremenilo v skladu s citirano določbo ZPP (358. člen ZPP).

13. V preostalem delu je, ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti pri pravdnih stroških, zato krije sama svoje stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo ter 10 točk materialnih stroškov, skupno 510 točk. Višjih stroškov višje sodišče ni priznalo, saj zanje v OT ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.