Jedro

Potrdila organa tuje države o opravljenem strokovnem izpitu ni mogoče upoštevati kot dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, razen v primeru med državama dogovorjene vzajemnosti ali ustrezne nostrifikacije tujega spričevala.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1.8.2002 o razporeditvi na delovno mesto pravnik in za priznanje plače v skladu s sklepom, št. 006/10-3/98 z dne 5.5.1998, tudi po 5.9.2002 in hkrati zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede na osebno vloženo revizijo je tožnik sodišču predložil spričevalo Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške o opravljenem pravosodnem izpitu z dne 17. oktobra 1991 pred organi Republike Hrvaške v Zagrebu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 12/03) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP), ki se lahko vloži le ob pogojih in na način, kot to ureja zakon. Tako ZPP v 3. odstavku 86. člena izrecno določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, torej tudi v postopku z revizijo, opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. V skladu s 4. odstavkom to sicer ne velja za stranko ali njenega zakonitega zastopnika, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP je dokazno breme glede izpolnjevanja kvalifikacije za vložitev izrednega pravnega sredstva na stranki, ki takšno kvalifikacijo zatrjuje.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik diplomirani pravnik, vendar nima opravljenega pravniškega državnega izpita v smislu določb Zakona o pravniškem državnem izpitu (Ur.l. RS, št. 13/94 in 55/2003), oziroma izpita, ki bi bil glede na določbe 34. člena navedenega zakona v Republiki Sloveniji izenačen s pravniškim državnim izpitom.

Tožnik je ob vložitvi revizije sicer predložil spričevalo o opravljenem pravosodnem izpitu v Republiki Hrvaški v mesecu oktobru leta 1991, ko sta bili Republika Slovenija in Republika Hrvaška že samostojni državi. Potrdila organa tuje države o opravljenem strokovnem izpitu v Republiki Sloveniji ni mogoče upoštevati, razen v primeru med državama dogovorjene vzajemnosti ali ustrezne nostrifikacije tujega spričevala pred pristojnimi organi Republike Slovenije (Zakon o nostrifikaciji šolskih spričeval - Ur.l. SRS, št. 42/72). Ker z Republiko Hrvaško ni dogovorjena vzajemnost glede priznavanja tovrstnih izpitov in ker tožnik ni predložil dokaza o priznanju pred hrvaškimi organi opravljenega pravosodnega izpita v Republiki Sloveniji, tega izpita ni mogoče šteti za izpit, ki bi bil izenačen s pravniškim državnim izpitom v smislu določb 34. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu in 4. odstavka 86. člena ZPP.

Tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za vložitev revizije.

Na podlagi 2. odstavka 374. člena ZPP revizija ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki nima te pravice. Na podlagi določb 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če ni tega storil v mejah svojih pravic že sodnik sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni imel pravice za vložitev revizije, jo je sodišče na podlagi gornjih določb ZPP kot nedovoljeno zavrglo.