Jedro

Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V pravnem pogledu bodo ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Dejanske ovire za izvršitev odločbe pa bodo podane v primeru, ko izreka objektivno ne bo mogoče izvršiti. V obravnavnem primeru pa je iz podatkov spisa razvidno, da je bila služnost že vpisana v zemljiški knjigi, torej je bila odločba izvršena, zato je neutemeljen ugovor, da je podan navedeni ničnostni razlog.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila predlog tožeče stranke, da izreče za nično odločbo istega upravnega organa, št. 352-29/2008-9 (7301) z dne 11. 7. 2008. Z navedeno odločbo je bila dovoljena obremenitev nepremičnin v lasti tožnika s trajno služnostjo daljnovoda v javno korist. V obrazložitvi odločbe navaja, da ni podlage za izrek ničnosti navedene odločbe na podlagi 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločba o ustanovitvi služnosti je bila izdana na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki ureja ustanovitev služnosti v javno korist. ZUreP-1 ne vsebuje posebne določbe, ki bi opredeljevala oziroma določala primere ničnosti v tovrstnih postopkih, zato se pri tem upoštevajo le določbe ZUP. Odločba tudi ni bila izdana v nasprotju z materialnim predpisom, tožnik pa ni opredelil dejanja, ki bi bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku in ki bi ga povzročila izvršitev odločbe. Služnost daljnovoda v javno korist je v zemljiški knjigi že vpisana, zato ne gre za neizvršljivost odločbe.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Ugotavlja, da je bila odločba, katere ničnost uveljavlja tožnik, predmet presoje v upravnem sporu, v katerem je sodišče tožbo tožnika v celoti zavrnilo. V tem postopku pa tožnik ne more uveljavljati ugovorov, s katerimi je bilo možno v postopku z rednim pravnim sredstvom izpodbijati odločbo o ustanovitvi služnosti. Predlog za izrek ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, ki je možno le v okviru razlogov, ki so v 279. členu ZUP izrecno določeni. Takšnih razlogov pa tožnik ni izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da je bila z odločbo z dne 11. 7. 2008 dovoljena obremenitev njegovih nepremičnin s trajno služnostjo daljnovoda v javno korist. Pri tem pa uradna oseba, ki je sodelovala v postopku na prvi stopnji, ni razpolagala s potrebnim strokovnim znanjem, zato bi moral biti za ugotovitev potrebnih dejstev postavljen izvedenec ustrezne stroke. Ker torej ni bil postavljen izvedenec, ki bi ugotovil, ali območje ustanovitve služnosti presega meje, določene z lokacijskim načrtom, je podan ničnostni razlog po 279. členu ZUP. Brez razlastitvenega elaborata je tako odločitev v očitnem nasprotju z materialnim pravom. Prav tako je lahko takšno ravnanje podlaga za kazenski pregon, kar pomeni, da je podan tudi ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V odločbi tudi ni navedeno, kje na obremenjenem zemljišču poteka služnost daljnovoda, torej potek služnosti ni definiran v prostorskih parametrih, zato takšne odločbe ni možno izvršiti. Posledično je odločba neizvršljiva tako v dejanskem kot tudi pravnem pomenu. Z odločitvijo je bilo poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine, kar je v nasprotju z Ustavo RS, saj se z oblastnim aktom ne more omejiti lastnika več, kot je to potrebno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Tožnik v obravnavanem primeru uveljavlja ničnostne razloge iz 2., 3. in 6. točke.

Po presoji sodišča sta odločitvi organa prve in druge stopnje pravilni, prav tako se strinja z razlogi, ki sta jih navedla oba upravna organa za svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja: Pri vprašanju, ali bi izvršitev odločbe lahko povzročila kaznivo dejanje (ničnostni razlogi iz 2. točke 279. člena ZUP), gre za presojo ali v zvezi z izvršitvijo dispozitiva odločbe lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Tožnik v tožbi ne konkretizira, kakšno kaznivo dejanje bi naj bilo s tem povzročeno, izvršitev pravnomočnih odločb državnih organov pa sama po sebi ne predstavlja kaznivega dejanja, zato navedeni ničnostni razlog ni podan. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V pravnem pogledu bodo ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Dejanske ovire za izvršitev odločbe pa bodo podane v primeru, ko izreka objektivno ne bo mogoče izvršiti. V obravnavnem primeru pa je iz podatkov spisa razvidno, da je bila služnost že vpisana v zemljiški knjigi, torej je bila odločba izvršena, zato je neutemeljen ugovor, da je podan navedeni ničnostni razlog. Prav tako v konkretni zadevi ni podan ničnostni razlog iz 6. točke 279. člena ZUP. Pri navedenem ničnostnem razlogu gre za primere, ko je v odločbi taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Praviloma gre za očitne kršitve materialnega predpisa, za katere je izrecno določeno, da imajo za posledico ničnost. Sporna odločba je bila izdana na podlagi ZUreP-1, ki pa ne navaja kršitev, ki bi imele za posledico izrek ničnosti.

Ker so razlogi, iz katerih se lahko izreče odločba za nično, v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno našteti, jih glede na to, da gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko poseže v pravnomočno odločbo, ni mogoče razlagati širše. Tako odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka ni mogoče izreči za nično. Tožnik pa v tožbi uveljavlja prav ugovore, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava. Tovrstne ugovore bi lahko uveljavljal le z rednimi pravnimi sredstvi zoper izdano odločbo ter kasneje z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Na podlagi podatkov spisa sodišče ugotavlja, da je tožnik navedena pravna sredstva tudi uporabil ter da je sodišče v upravnem sporu njegovo tožbo zoper sporno odločbo zavrnilo. Pri tem pa sodišče ni ugotovilo nobenega ničnostnega razloga, saj je tudi samo po uradni dolžnosti dolžno paziti na morebitno ničnost izpodbijanega akta ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.