Jedro

Za izračun komunalnega prispevka so relevantne le neto in ne bruto tlorisne izmere.

Ker je Mestna občina Ljubljana že sprejela Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del, toženka zaradi poteka šestih mesecev od uveljavitve OPN v ponovljenem postopku ne bo mogla več uporabiti do tedaj veljavnih predpisov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-770/2010-4 z dne 28. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi rušenja gospodarskih poslopij in gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 312/1 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 14.304,65 EUR. V obrazložitvi se toženka sklicuje na določbo 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) o tem, kdo je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, in navaja, da je bil komunalni prispevek v skladu z 2. odstavkom 108. člena ZPNačrt izračunan ob upoštevanju Odloka o komunalnem prispevku za Mestno občino Ljubljana (Uradni list RS, št. 36/00; v nadaljevanju Odlok). Iz odločbe je razvidno, da je bila v zadevi izračunana bruto tlorisna površina stavbe ob upoštevanju standarda SIST ISO 9836 in da ta znaša 259,60 m2, gradbena parcela pa meri 348 m2. Navedena elementa sta bila upoštevana pri izračunu komunalnega prispevka za novo stanje, ki tako znaša 15.193,66 EUR. Pri izračunu komunalnega prispevka za obstoječe stanje, ki znaša 889,01 EUR, pa je bila upoštevana gradbena parcela v že navedeni površini, bruto etažna površina obstoječega objekta pa v izmeri 211,787 m2. Razlika med izračunom za novo in obstoječe stanje predstavlja tožnikovo obveznost plačila komunalnega prispevka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in potrdil, da je bil v zadevi kot materialna podlaga pravilno uporabljen Odlok, ki v 4. členu kot enega od elementov za izračun komunalnega prispevka upošteva bruto površino investitorjevega objekta. Tožnikove navedbe, da se je projektant zmotil pri zapisu neto površine objekta, je ocenil kot pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je komunalni prispevek izračunan na podlagi Odloka, ki je v nasprotju s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik). Ta namreč v 7. členu govori o neto tlorisni površini objekta, enako pa določata tudi 80. in 82. člen ZPNačrt. Ker pristojni minister predpiše merila za odmero komunalnega prispevka, jih občina ne more urejati na drugačen način, kot je to predpisano s podzakonskim aktom. Glede okoliščin, za katere je drugostopenjski organ menil, da jih ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku, tožnik pojasnjuje, da gre za podatek, ki bi bil relevanten v primeru, če bi drugostopenjski organ njegovi pritožbi ugodil iz razloga, ker bi štel, da je merilo za odmero komunalnega prispevka neto in ne bruto površina. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, da mora odločiti na podlagi Pravilnika. Zahteva tudi povračilo vseh stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge drugostopenjske odločbe in meni, da tožba ni utemeljena.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o vlogi za odmero komunalnega prispevka, ki jo je organ prejel 15. 7. 2010, to je v času veljavnosti ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila v skladu s 4. členom Odloka pri izračunu upoštevana bruto tlorisna površina obstoječega in novega objekta glede na to, da se po c) točki 1. odstavka 4. člena Odloka kot element za izračun upošteva izraba stavbnega zemljišča, ki je razmerje med bruto površino objekta in površino gradbene parcele.

Sodišče se strinja s tožnikom, da bruto tlorisne površine pri izračunu ne bi smele biti upoštevane. ZPNačrt v 80. členu namreč kot zavezanca za komunalni prispevek določa investitorja, ki povečuje neto tlorisno površino objekta. Neto površina objekta je kot merilo za odmero določena tudi v 1. odstavku 82. člena ZPNačrt, po katerem se komunalni prispevek med drugim določi glede na neto tlorisno površino objekta. Iz obeh zakonskih določb je torej razvidno, da so za izračun relevantne le neto in ne bruto tlorisne izmere, ki so bile v obravnavani zadevi upoštevane pri izračunu. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita, saj je izračun opravljen v nasprotju z zakonskimi določbami. Iz tega razloga tudi Odloka, ki v nasprotju z omenjenimi določbami ZPNačrt ne določa neto tlorisne površine objekta kot elementa za izračun komunalnega prispevka, v tem delu ni mogoče uporabiti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena ZUS-1). Ker je Mestna občina Ljubljana že sprejela Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10; v nadaljevanju OPN), ki je začel veljati 23. 10. 2010 (111. člen OPN), toženka zaradi poteka šestih mesecev od uveljavitve OPN v ponovljenem postopku ne bo mogla več uporabiti do tedaj veljavnih predpisov (2. odstavek 108. člena ZPNačrt). Če v tem času še ni sprejela programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, bo organ v skladu z 11. odstavkom 79. člena ZPNačrt odmeril komunalni prispevek na podlagah, določenih s Pravilnikom o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/07).

Kadar sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnik v tožbi zahteva povračilo stroškov, ki pa jih kljub zahtevi iz 2. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v zadevi uporablja v skladu 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, po obsegu ne opredeljuje. Sodišče zato na podlagi neopredeljene zahteve toženki ni moglo naložiti povračila stroškov, saj ni razvidno, da bi tožniku poleg sodne takse za postopek v višini 148,00 EUR, ki mu bodo v skladu z opombo 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjene po uradni dolžnosti, nastali še kateri drugi stroški.