Jedro

V tej zadevi ni prišlo do napak v sferi projektanta; če pa tožeča stranka zatrjuje, da je dela opravljala po projektu, za katerega je štela, da je pomanjkljiv in z napakami, potem tožena stranka tudi iz tega razloga ne more biti odgovorna za škodo.

Oškodovanec izve za povzročitelja, ko lahko osebo identificira. Ni relevantna dejanska vednost, pač pa je odločilen čas oziroma trenutek, ko bi moral ali mogel izvedeti za povzročitelja. Prav tako se ne zahteva, da oškodovanec ve, na kakšni pravni podlagi je zatrjevani povzročitelj škode odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 629,39 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 29.487,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 do plačila. Naložilo ji je tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine iz naslova projektantske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za napake projektne dokumentacije, zaradi česar ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Med strankama je sporno, ali gre v konkretnem primeru za napako projekta, kot to trdi tožeča stranka, ali pa so napake posledica konstrukcijske napake, kot to trdi tožena stranka.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, v čem konkretno je napaka samega projekta, kljub temu, da naj bi že vse od začetka sprejema posla v izvedbo (izdelava opreme za objekt) opozarjala, da ima projekt napake. Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnih vlogah zatrjevala, da je projektna dokumentacija nestrokovno izdelana in tehnično nepravilna, da PGD in PZI (kot del projektne dokumentacije) ne vsebujeta vseh potrebnih detajlov, ki jih opredeljuje Zakon o graditvi objektov, česar pa izvedeni dokazni postopek ni potrdi. Tožeča stranka tudi v pritožbi ni konkretizirala, v čem konkretno so/je napaka projektne dokumentacije. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz Ocene projektantske odgovornosti prof. dr. V. B. (v nadaljevanju: Ocena), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot del tožnikovih trditvenih navedb. Prof. dr. B. je namreč v Oceni navedel, da „projekt PGD, PZI ne vsebuje vseh pomembnih detajlov, ki jih opredeljuje ZGO“, pri čemer ni pojasnil, katerih konkretnih pomembnih detajlov ne vsebuje, pa bi jih moral. Prof. dr. B. je opozoril zgolj na eno točko in še to le primeroma: „Tako npr. na str. 11. točka 2.0 Tehnični izračuni, pod točko 2.1 Uparjalnik za proizvodnjo vmesne pare B, projektant izbere prenosnik toplote (izmenjevalnik toplote) na podlagi podatkov iz projektne naloge, ne da bi zadostil zahtevi, določeni po ZGO: dokazati doseganje bistvenih zahtev izbranih prenosnikov toplote v času njihove uporabe, npr. tesnjenje“. V svoji Oceni prof. dr. B. navede, da obstaja „velika verjetnost“, da projektantska organizacija oziroma odgovorni projektant ni imel dovolj strokovnih znanj in izkušenj za pravilno(e) tehnično(e) rešitev(e), ki bi trajno zagotovila tesnjenje prenosnikov toplote pri obratovalnih pogojih. Te ocene ni v ničemer obrazložil, tudi sicer pa v dokaznem postopku postavljeni sodni izvedenec njegove ocene ni potrdil. Nasprotno: sodni izvedenec M. L. ni ugotovil, da bi šlo za napako projekta. Iz njegovega izvedenskega mnenja izrecno izhaja, da so se servisi oziroma popravila vršili izključno zaradi netesnosti na toplotnih menjalnikih uparjalnih postaj. Izvedenec je ugotovil, da so bile nepravilnosti posledice konstrukcijske napake spoja, pri čemer je tehnično dokumentacijo razstavljivega spoja pripravil proizvajalec opreme in ne odgovorni projektant. Tožeča stranka ni izpodbijala navedb tožene stranke, da projektant ni predpisoval načina izvedbe in varjenja cevi (ker za kaj takega ni bil pristojen) in, da je izdelal (zgolj) skice priključkov in velikost posod, ne pa tudi konstrukcijskih risb. Sodni izvedenec je potrdil, da so bile skice kot sestavni del dokumentacije strokovno ustrezne, saj so vsebovale bistvene lastnosti serijskih izdelkov.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, projektant določi robne pogoje delovanja in pravilna izhodišča za delovanje projektne opreme, ne odgovarja pa za kasnejše konstrukcijske rešitve. Tožeča stranka ni izpodbijala trditev tožene stranke, da je projekt predvidel drugega proizvajalca opreme, pri katerem zaradi večje strokovnosti ne bi prišlo do konstrukcijskih in montažnih težav, isto pa velja za trditve, da postrojenje sedaj, ko je tožeča stranka sanirala opremo, deluje povsem normalno. Strinjati se je zato s toženo stranko, da bi se v primeru, če bi šlo za napako v projektu, napaka po zamenjavi opreme ponavljala, pa se ne, kar dodatno kaže na neutemeljenost tožnikovih navedb.

8. Višje sodišče kot pravilne ocenjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na izvedensko mnenje in v postopku postavljenega sodnega izvedenca. Tožeča stranka vprašanja strokovne usposobljenosti izvedenca v postopku na prvi stopnji ni izpostavila, tudi sicer pa ni mogoče slediti tožeči stranki, ki izvedencu očita nestrokovnost zato, ker se ni spraševal, ali bi izdelek, kot je bil projektiran, tudi dejansko deloval. To namreč niti ni bila njegova naloga. Naloga izvedenca je razvidna iz sklepa sodišča in je bila 1) ugotoviti, zaradi katerih nepravilnosti na uparjalni postaji so se vršili servisi oziroma popravila v obdobju od novembra 2004 do junija 2006 (1685 servisnih ur) ter 2) kaj je bil vzrok posameznim nepravilnostim v delovanju uparjalne postaje, zaradi katerih so se vršili servisi. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe tožeče stranke, iz povzetega izvedenskega mnenja pa ne izhaja noben dvom v pravilnost njegovih ugotovitev. Njegovih ugotovitev pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb ne morejo omajati. Tudi vsebinsko gledano izvedensko mnenje ni bilo takšno, da bi zahtevalo postavitev novega izvedenca, zato sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu tožeče stranke v tej smeri utemeljeno ni sledilo. Sodišče takemu predlogu namreč ugodi le takrat, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP). Določitev novega izvedenca je potrebna tudi, če nastane utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Po mnenju višjega sodišča je izvedenec odgovoril na pripombe tožeče stranke, zato pritožnikova ponovna kritika ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično ter v njem nič ne manjka. Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Preden sodišče opre svojo odločitev na izvedensko mnenje, mora preveriti, ali je le-to ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno izvedenskega mnenja ter jo ocenilo kot jasno, popolno in nedvoumno, je svojo zakonsko obveznost izpolnilo.

9. Višje sodišče kot pravilne in argumentirane ocenjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca M. L.. V tej zadevi ni prišlo do napak v sferi projektanta; če pa tožeča stranka zatrjuje, da je dela opravljala po projektu, za katerega je štela, da je pomanjkljiv in z napakami, potem tožena stranka tudi iz tega razloga ne more biti odgovorna za škodo. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je delala po domnevno pomanjkljivi projektni dokumentaciji, ker je v opremo vložila večji znesek ter z delom nadaljevala, ker bi sicer utrpela veliko premoženjsko škodo, vendar to za odločitev ne morejo biti relevantni razlogi. Če je tožeča stranka štela, da ima projekt napake, naročnik pa je vztrajal pri izdelavi naročenega, gre to lahko zgolj v škodo tistega, ki je zahteval, da se delo kljub zatrjevanim napakam v projektu opravi, to pa je naročnika. Prav tako pa bi morala tožeča stranka odpravo napak odkloniti, če je štela, da je šlo za napake v projektu. Namesto tega je napake odpravljala, kar vodi do zaključka, da je očitno štela, da so napake posledica razlogov v njeni sferi.

10. Tožeča stranka je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala tudi v delu, v katerem je slednje ugotovilo, da je zahtevek delno zastaran. Pritožnik navaja, da je za konkretno odgovornost projektanta izvedel šele z izdelavo mnenja prof. dr. V. B., zaradi česar predhodno opozarjanje projektanta na napake in nejasnosti v projektni dokumentaciji ne pomenijo, da je z gotovostjo vedel, da je zanjo odgovoren projektant. Takšno stališče pritožbe ni pravilno. Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in jo je takrat že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo in tistega, ki jo je povzročil (prim. prvi odstavek 352. člena OZ). Oškodovanec izve za povzročitelja, ko lahko osebo identificira. Ni relevantna dejanska vednost, pač pa je odločilen čas oziroma trenutek, ko bi moral ali mogel izvedeti za povzročitelja. Prav tako se ne zahteva, da oškodovanec ve, na kakšni pravni podlagi je zatrjevani povzročitelj škode odgovoren. Zadošča, da zve za tistega, ki je škodo povzročil. (Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 480).

11. Iz navedb tožeče stranke nedvoumno izhaja, da je ves čas (torej od samega začetka izdelave opreme za objekt) štela, da je za zatrjevane nepravilnost odgovoren projektant, saj je bil tudi on tisti, ki ga je opozarjala na domnevne napake in nejasnosti v projektni dokumentaciji. Za odločitev ne more biti relevantno, kdaj je tožeča stranka z gotovostjo vedela, da naj bi za napake odgovarjal projektant, tako tudi ne, da je za odgovornost projektanta izvedela šele iz mnenja prof. dr. V. B..

12. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je tožena stranka zgolj pavšalno ugovarjala zastaranje, zaradi česar sodišče prve stopnje njenega ugovora ne bi smelo upoštevati. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe. Ni povsem jasna pritožbena navedba, da tožena stranka tega ugovora ni konkretizirala, prav tako tudi ne, kakšne dokaze naj bi v zvezi z ugovorom zastaranja predložila, zaradi česar se višje sodišče do te pritožbene navedbe ne more konkretneje opredeliti. Tudi sicer pa ugovor zastaranja sam pomeni materialnopravno pomembno dejstvo in je hkrati trditev in dokaz tega dejstva (prim. I Cpg 302/2011). Njegovo uveljavljanje je povezano z ugotavljanjem pravnorelevantnih dejstev o sami terjatvi, zlasti o njeni zapadlosti. Podatek o zapadlosti terjatve ni pomemben le za ugotovitev nastopa zastaranja, pač pa je relevanten v kontekstu številnih različnih dejanskih in pravnih okoliščin. Vsaka (sklepčna) tožba mora zato vsebovati tudi podatek o zapadlosti vtoževane terjatve. Navedba tega dejstva (ki običajno tudi zadostuje za preizkus zastaranja) pa je že v osnovi dolžnost tožeče in ne tožene stranke. Tožena stranka lahko zapadlost terjatve torej navede ali pa tudi ne. V primeru, da tega ne navede, pa to ne pomeni, da gre za nekonkretiziran ugovor, kot to zmotno meni tožeča stranka.

13. Kot pravilno višje sodišče potrjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov, kar je razvidno iz stroškovnika na list. št. 178. Vprašanje potrebnosti vlog tudi sicer ni mogoče razlagati tako, kot to zmotno meni pritožnik; če tožeča stranka meni, da v tem postopku ni bilo potrebnih toliko vlog, kot jih je vložila tožena stranka, bi isti očitek veljal tudi zanjo. Nenazadnje je tožena stranka v vlogah odgovarjala na navedbe v vlogah tožeče stranke, ni pa mogoče govoriti, da je šlo zgolj za posplošeno nasprotovanje navedbam tožeče stranke. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču očita nepravilno odmero stroškov pristopov na narok. Pred prvim narokom za glavno obravnavo je bil (neuspešno) izveden poravnalni narok, čim pa je bil na naroku za glavno obravnavo sprejet dokazni sklep o postavitvi izvedenca, potem ni mogoče govoriti o tem, da se dokazovanje ni izvajalo. Ne gre spregledati niti dejstva, da je tudi tožeča stranka za prvi narok za glavno obravnavo priglasila stroške zastopanja v višini 350 točk, pri čemer v pritožbi (sicer neutemeljeno) navaja, da bi ti stroški lahko znašali kvečjemu 50 točk. 14. Višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.