Jedro

Uporaba nadstandardnih storitev, kot izhajajo iz računa, predstavlja nepotreben strošek, zato za povrnitev takega stroška ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016, s katerim je to pristojnost preneslo na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici v roku 15 dni odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.885,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2011 do plačila, odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.926,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2011 do plačila in znesek v višini 360,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od 31. 12. 2012 do plačila na TRR pooblaščenca tožeče stranke (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 772,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode v višini 2.600,00 EUR s pripadki in premoženjske škode v višini 5.427,00 EUR s pripadki. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožeči stranki prisodi tudi zavrnjen del odškodnine v znesku 8.027,00 EUR s pripadki ter ji prizna stroške postopka, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma povzema zahtevek in odločitev sodišča prve stopnje. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti navaja, da izpostavlja trajno posledico poškodbe, to je brazgotino na levi goleni, ki je vidna predvsem poleti. Tožnici pri hoji močno škrta v kolenu, škrtanje je slišno, kar pri ljudeh, ki se nahajajo ob tožnici vzbuja začudenje, pri tožnici pa sram in nelagodje. V posledici obravnavane nesreče tožnica tudi šepa, kar je ugotovil tudi angažirani izvedenec medicinske stroke, tožnica je izpovedala, da je zaradi šepanja zelo prizadeta. Tožnica po končanem zdravljenju obiskuje kopališča, kjer je pooperativna brazgotina dobro opazna drugim obiskovalcem. Tožnica je kot vsaka ženska še vedno zelo občutljiva za videz v socialnem okolju, njen videz je objektivno prizadet, tožnica pa se z njim subjektivno obremenjuje vse od leta 2011, njen zahtevek iz tega naslova je utemeljen v celoti, zavrnitev zahtevka v višini 600,00 EUR iz tega naslova pa neutemeljena. Tudi za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožnici prisodilo prenizko odškodnino glede na vsebino 179. člena Obligacijskega zakonika. Navaja, da je tožničina leva noga trajno omejeno gibljiva, nestabilna, trajno je zmanjšana moč leve noge, zaradi tega ima težave pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo daljšo hojo ali stanje na nogah, hojo po stopnicah in hojo po neravnem terenu ter prisilno držo nog. Ker se tožnica zaradi bolečin in omejene gibljivosti ne more dovolj gibati, se ji je povečala telesna teža in se na splošno slabše počuti. Trajno je omejena pri opravilih, ki jih je pred obravnavano nesrečo izvajala brez težav. Ne more več hoditi na daljše sprehode, ne more več kolesariti, omejena je pri opravljanju gospodinjskih opravil. V celoti je morala opustiti svoje rekreacijske in športne aktivnosti. Kvaliteta njenega življenja se je močno poslabšala, kar ji povzroča duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je za 2.000,00 EUR zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek iz tega naslova. Glede premoženjske škode se tožnica pritožuje zaradi delno zavrnjenega zahtevka za odškodnino iz naslova tuje pomoči in nege, glede zahtevka za storitve bivanja v Zdravilišču L. in zahtevka v zvezi z nakupom in ureditvijo drugega ustreznega stanovanja. Za tujo pomoč in nego je tožnica uveljavljala skromen zahtevek. Štiri mesece po obravnavani nesreči je bila odvisna od tuje pomoči in nege. Navaja, da tudi po navedenem času ni bila sposobna sama skrbeti zase, temveč je še vedno rabila pomoč pri delih v gospodinjstvu in sicer najmanj dve uri na dan nadaljnjih 6 do 7 mesecev. Sodišče ima zakonsko možnost in podlago, da odloča o utemeljenosti višine zahtevka za tujo pomoč na podlagi prostega preudarka. Tožničin zahtevek v višini 2.732,00 EUR je povsem realen in utemeljen. Glede zahtevka za storitve bivanja v Zdravilišču L. tožnica navaja, da ni uveljavljala kakršnihkoli nadstandardnih storitev. Nudili so ji le tisto, kar je bilo tam takrat na voljo, ni imela možnosti ugovorov, temveč je lahko plačala le račun tak, kot je glasil. Zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka za storitve bivanja v Zdravilišču L. je zato neutemeljena. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi pretežni del zahtevka v zvezi z nakupom in najnujnejšo ureditvijo drugega ustreznega stanovanja. Po določbi 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Tožnica z zamenjavo stanovanja in ob potencialni ugoditvi zahtevku iz tega naslova ne bi pridobila ničesar več od tistega, kar je v pogledu bivalnih pogojev že imela pred škodnim dogodkom. S tem je le preprečila večjo škodo, ki bi nastala, če bi bila trajno odvisna od tuje pomoči. Prisilna menjava stanovanja, na katerega je človek navajen, pomeni psihičen stres. Tožnica si menjave stanovanja ni želela, z ugoditvijo zahtevku za stroške zamenjave in adaptacije ne bo okoriščena. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, da v okviru pogajanj za nakup stanovanja ni ravnala kot dober gospodar, saj na Ptuju v letu 2011 ni bilo na voljo stanovanj, kot je predmetno stanovanje, pod ugodnejšimi pogoji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke glede višine prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin tožeče stranke zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja in zatrjuje, da je prisojena odškodnina prenizka, vendar neutemeljeno. Upoštevaje s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto na straneh 10 do 12 sodbe sodišča prve stopnje in ki ga kot pravilnega sprejema tudi sodišče druge stopnje in se na ugotovitve, v izogib ponavljanju, sklicuje, je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR, odmerjena pravilno in v skladu s 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika (OZ), drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Ključni zaključki sodišča prve stopnje: dejstvo, da je bila tožnica ob poškodbi stara 68 let in že upokojena; da telesne oziroma fizične aktivnosti, pri katerih ima težave, ne predstavljajo temelja njene pridobitne dejavnosti; da glede na rezultat zdravljenja spremembe pri tožnici predstavljajo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v 10 %, višje odškodnine iz tega naslova ne omogočajo, prisojena odškodnina je v okviru odškodnin, ki jih za tovrstne posledice prisoja sodna praksa.

6. Neutemeljena je pritožba tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnici ostale brazgotina na levi nogi pod kolenom, tožnica pa je izpovedala tudi, da jo moti, ko ljudje slišijo, kako ji poka v nogi (ni pa dokazano, da ji to povzroča sram in nelagodje, saj je tožnica izpovedala le, da jo navedeno moti). Tožničino nelagodje zaradi brazgotine in škrtanja v nogi višje odškodnine od prisojenih 900,00 EUR ne utemeljuje. Odškodnina je odmerjena v skladu s kriteriji, ki jih določa 179. člen OZ. Neutemeljeno pa tožeča stranka pri odmeri odškodnine iz naslova skaženosti izpostavlja šepanje tožnice, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje izvedeniško mnenje, ugotovilo, da tožnica šepa, kadar ni pozorna na vzorec hoje. Šepanja tožnica tudi ni vključila v dejansko podlago zatrjevane skaženosti, sodišče prve stopnje pa je šepanje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Neutemeljena je pritožba glede višine odškodnine iz naslova tuje pomoči in nege tožnice. Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da je bila tudi po štirih mesecih po obravnavani prometni nesreči še vedno potrebna pomoči najmanj dve uri na dan za nadaljnjih šest do sedem mesecev. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo po štiri ure tuje pomoči na dan v obdobju dveh mesecev, nato pa še po dve uri na dan v obdobju enega meseca. Sama tožnica je namreč izpovedala, da ji je dva meseca po prometni nesreči pri vsakodnevnih opravilih pomagala hčerka, in sicer približno štiri ure na dan. Sodišče je tožnici priznalo še dodatni dve uri za en mesec. Zgolj z izpovedbo tožničine hčerke, ki ni potrjena in objektivizirana v izvedeniškem mnenju, pa tožnica ni dokazala, da je potrebovala po dve uri pomoči še nadaljnjih 6 do 7 mesecev, kot navaja v pritožbi. Navedba, da naj bi sodišče odločalo po prostem preudarku, ni utemeljena, saj pogoj, da bi se lahko ta odškodnina ugotovila samo z nesorazmernimi težavami, ni izpolnjen.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi s stroški za storitve bivanja v Zdravilišču L. v znesku 98,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga A9) izhaja, da je bila tožnica upravičena do zdravljenja v trajanju 14 dni pri standardni namestitvi in prehrani in je bila poučena, da bo morala višji standard, v kolikor ga bo zahtevala ali nanj pristala, doplačati sama. Uporaba nadstandardnih storitev, kot izhajajo iz računa, tako predstavlja nepotreben strošek, zato za povrnitev takega stroška ni podlage (glej prvi odstavek 174. člena OZ).

9. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožnici priznati celoten zahtevek v zvezi z nakupom in ureditvijo drugega stanovanja. Sodišče je, razen glede zneska 2.000,00 EUR (razlike v ceni), glede katerega je zahtevku ugodilo, glede preostalega dela zahtevka ugotovilo, da zatrjevane sanacije niso bile opravljene zaradi prilagoditve tožničinim zdravstvenim omejitvam in zato stroški za prenovo stanovanja niso bili potrebni stroški v smislu 174. člena OZ. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica pri nakupu stanovanja ravnala kot dober gospodar, saj potrebnosti stroškov prenove v postopku ni dokazala (sodišče je navedlo, da je predlog za izvedenca podala prepozno).

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena in 165. člen ZPP).