Jedro

Glede na pomen prizadete dobrine (profesionalno ukvarjanje s športom je predstavljalo bistven del tožnikovega življenja) ter upoštevaje objektivno pogojenost odškodnine za to obliko nepremoženjske škode bi tožniku pripadala denarna odškodnina v višini 2.500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških (drugi in tretji odstavek izreka) spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.600,00 (pet tisoč šeststo 00/100) EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku do vtoževanih 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 997,91 (devetsto sedemindevetdeset 91/100) EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne.

II.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 91,32 (enaindevetdeset 31/100) EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 4.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku do vtoževanih 8.345,85 EUR s pripadki, to je glede zneska 3.745,85 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 12.10.2006 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 751,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (tretji odstavek izreka). S hkrati izdanim sklepom, ki pa ni predmet pritožbene graje, je sodišče prve stopnje tožnikov delni umik tožbe v pripravljalni vlogi z dne 2.4.2007 vzelo na znanje in postopek glede zneska 1.251,88 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 12.10.2006 dalje do plačila ustavilo.

Zoper uvodoma navedeno sodbo (smiselno zoper njen zavrnilni del) se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožnik. V okviru prvega pritožbenega razloga tožnik sodišču prve stopnje očita, da je glede na vse okoliščine škodnega primera po vsaki izmed postavk tožnikove nepremoženjske škode odmerilo prenizko odškodnino, s tem pa napačno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Pri prisoji denarne odškodnine za po tožniku prestane telesne bolečine v višini 2.500,00 EUR je sodišče prve stopnje po prepričanju tožnika prezrlo, da tožnik dokazano trpi bolečine tudi po zaključenem zdravljenju, trpel pa jih bo tudi v bodoče pri večjih obremenitvah, predvsem pri treningih deskanja na snegu, preskopo pa so bile upoštevane tudi tožnikove neprijetnosti med zdravljenjem. Pri ugotavljanju obsega navedene postavke nepremoženjske škode bi se moralo po prepričanju tožnika sodišče prve stopnje opreti na mnenji obeh izvedencev, ki se praktično razlikujeta le glede ocene telesnih bolečin. Prenizko naj bi bila odmerjena tudi denarna odškodnina za strah, ki ga je moral v posledici škodnega dogodka pretrpeti tožnik, ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V okviru zadnje postavke nepremoženjske škode naj namreč sodišče prve stopnje ne bi v zadostni meri upoštevalo intenzitete tožnikovega duševnega trpljenja zaradi bistveno slabših športnih rezultatov od pred poškodbo pričakovanih, ter bolečin, ki jih tožnik čuti ob in po treningih. Zmoten naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku začasno, za kar sodišče prve stopnje v spisu ni imelo podlage, zato naj bi s takim zaključkom zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri pritožbenih navedb in priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v tožnikovi pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti odmerilo nekoliko prenizko. Opisan očitek pa ne velja za denarno odškodnino za po tožniku pretrpljene telesne bolečine in strah, ki jo je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje odmerilo v povsem primerni višini.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno (in v pritožbi neizpodbijano) zaključilo, da je pri tožniku kljub v škodnem dogodku utrpljenim poškodbam: zvinu levega kolena, poškodbi notranje kolateralne vezi levega kolena in zvinu desnega gležnja, stanje po zaključku zdravljenja povsem zadovoljivo in ne povzroča težav pri normalnih fizičnih aktivnostih; pri maksimalnih fizičnih naporih, kot so le-ti prisotni pri aktivnih profesionalnih športnikih, pa takšno stanje povzroča težave, ker športniki pogosto ne morejo dosegati rezultatov, ki so jih pred poškodbo, zaradi česar obstaja pri tožniku specifična funkcionalna okvara za njegove specifične aktivnosti, ki so povezane z deskanjem na snegu in kondicijskimi treningi. Za tako pri tožniku ugotovljeno specifično zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, ki se nanaša na njegovo profesionalno športno aktivnost, in ki se je zaradi odsotnosti intenzivnih treningov odražala v bistveno slabših rezultatih v sezoni 2007/2008, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.500,00 EUR denarne odškodnine, v presežku do vtoževanih 4.172,93 EUR pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno upoštevalo, da posledice poškodbe tožnika ovirajo (ne pa tudi onemogočajo) le pri njegovi profesionalni športni aktivnosti deskanja na snegu, ne pa tudi pri vsakodnevnih opravilih in pri rekreativnem športnem udejstvovanju, kakor tudi, da je kariera profesionalnega deskarja časovno omejena, zaradi česar gre pri tožniku za zgolj začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti (stran 5 obrazložitve prvostopne sodbe). Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje z navedenim zaključkom o časovni omejenosti kariere deskanja na snegu, za katero naj ne bi imelo podlage v spisu, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju sodišča druge stopnje je namreč splošno znano dejstvo, da kariera profesionalnega športnika, kakršen je tožnik, lahko traja le v obdobju mladosti in zgodnje odraslosti, ko je človeško telo še dovolj prožno in zdržljivo. V pritožbi na novo izpostavljeno, da naj bi se tožnik tudi še po končani športni karieri ukvarjal s treniranjem mladih reprezentanc deskarjev na snegu, po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. V skladu z 212. členom ZPP je bila namreč dolžnost tožnika, da v postopku na prvi stopnji pravočasno (v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP) navede dejstva in predloži dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Če naj bi tožnikov zahtevek na plačilo denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti temeljil tudi na predvidenem treniranju mladih reprezentantov po končani športni karieri tožnika, kar naj bi bilo zaradi tožnikove poškodbe v prihodnje oteženo, bi slednji to moral v postopku na prvi stopnji pravočasno zatrjevati in dokazati. Sicer pa sodišče druge stopnje še dodaja, da trening mladih reprezentanc tudi ne predstavlja tako intenzivnega telesnega napora kot lastni treningi profesionalnega športnika, zato na prvi stopnji ugotovljenega specifičnega zmanjšanja tožnikove profesionalne športne aktivnosti ne bi bilo mogoče enostavno razširiti na obdobje, ko tožnik ne bo več tekmoval, se bo pa še ukvarjal s treningom mladih reprezentanc.

Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi opisanega specifičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, zmotno uporabilo materialno pravo (179. člen ZOR), ker ni v zadostni meri upoštevalo pomena prizadete dobrine za tožnika in s tem načela individualizacije odškodnine. Na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da se je pri tožniku izostanek s treningov v posledici poškodbe odrazil v bistveno slabših rezultatih v naslednji sezoni 2007/2008, saj je v evropskem pokalu iz 4. padel na 20. in nato na 24. mesto. Sodišče prve stopnje pa je sledilo tudi tožnikovi izpovedbi, da kot posledice poškodbe zaznava bolečino v gležnju, ki je vpet v desko, kar mu onemogoča gibe, ki jih je lahko delal prej, zaradi kolena, ki je ves čas na udaru, pa mora večkrat narediti pavzo med treningi. Na podlagi sicer pravilnega dejanskega zaključka, da tožnik ne more več tako kvalitetno trenirati kot pred poškodbo, kar se odraža v njegovih športnih rezultatih, zaradi česar tožnik duševno trpi, je sodišče prve stopnje intenziteto tega tožnikovega duševnega trpljenja ocenilo prenizko in tožniku iz tega naslova odmerilo prenizko odškodnino. Po prepričanju sodišča druge stopnje bi glede na pomen prizadete dobrine (profesionalno ukvarjanje s športom je po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljalo bistven del tožnikovega življenja) ter upoštevaje objektivno pogojenost odškodnine za to obliko nepremoženjske škode tožniku pripadala denarna odškodnina v višini 2.500,00 EUR, kar je narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v tej smeri (4. točka 358. člena ZPP). Pri opisani spremembi prvostopne sodbe je tudi sodišče druge stopnje upoštevalo zgoraj opisani pravilni prvostopni zaključek, da bo obdobje takega duševnega trpljenja pri tožniku zaradi omejenosti kariere profesionalnega deskarja vendarle časovno omejeno, po drugi strani pa tudi tožnikovo mladost in s tem pričakovano sorazmerno dolgo obdobje profesionalnega športnega udejstvovanja ter v skladu z načelom individualizacije odškodnine tožnikovo doživljanje opisane življenjske omejitve, kot le-to izhaja iz njegove na prvi stopnji povzete izpovedbe.

Slediti pa ni mogoče pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s prisojo prenizke denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, ki jih je moral tožnik pretrpeti v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega navedene postavke nepremoženjske škode opreti na mnenji obeh v postopku na prvi stopnji postavljenih izvedencev medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je res dalo večjo težo mnenju drugo postavljenega izvedenca dr. F., ki sta ga v pretežni meri povzeli obe pravdni stranki, sicer pa tudi tožnik v svoji pritožbi izrecno ugotavlja, da se obe izvedenski mnenji "razlikujeta praktično le glede ocene o trajanju in intenziteti telesnih bolečin". Pri ugotavljanju slednjih pa se je sodišče prve stopnje vendarle oprlo tudi na mnenje dr. S.T. (iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 4 izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitev slednjega izvedenca o tožnikovih teden dni trajajočih srednje hudih telesnih bolečinah). Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo telesne bolečine, ki jih tožnik dokazano trpi tudi po zaključenem zdravljenju, trpel pa jih bo tudi v bodoče pri večjih obremenitvah, predvsem pri treningih deskanja na snegu. Sodišče prve stopnje se sicer glede bodočih bolečin ni oprlo na mnenje izvedenca T., temveč je na podlagi mnenja dr. F. zaključilo, da je tožnik poleg že opisanega bolečinskega obdobja nato še dva tedna trpel lahke stalne, zatem dva meseca občasne lahke bolečine, ki so se pri večjih fizičnih naporih pojavljale še nadaljnje pol leta. Vendar pa sodišče prve stopnje ni spregledalo bodočih občasnih fizičnih bolečin, ki naj bi jih tožnik tudi po lastni izpovedbi trpel še v bodoče ob treningih, ko mu pojavljajoča se bolečina v gležnju onemogoča nekatere gibe, zaradi bolečine v kolenu, ki je ves čas na udaru, pa mora večkrat narediti pavzo med treningi. Ker te težave tožniku onemogočajo kvaliteto in intenzivnost treninga, kar se odraža na slabših športnih rezultatih, jih je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj obrazloženo, upoštevalo v okviru prisojene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi specifičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem okviru je bila upoštevana tudi tožnikova začasna opustitev intenzivnih treningov v času neposredno po poškodbi, ki je skupaj z zmanjšano kvaliteto treningov zaradi posledic poškodbe po ugotovitvi sodišča prve stopnje povzročila tožnikovo nazadovanje na lestvici evropskega pokala, zato prvostopno sodišče daljšega izostanka s treningov ni moglo še enkrat upoštevati kot nevšečnost med zdravljenjem tudi pri prisoji denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Pri ugotavljanju nevšečnosti, ki jim je bil tožnik izpostavljen, se je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprlo na mnenje izvedenca dr. F., ki ga je tožnik v tem delu izrecno povzel, zato je neutemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem okviru upoštevati še druge tožnikove neugodnosti, ki jih navedeni izvedenec v svojem mnenju ni izpostavljal, navajal pa jih ni niti tožnik v svoji strankini izpovedbi Za tako pravilno ugotovljene telesne bolečine in neugodnosti je sodišče prve stopnje tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje s prisojo 2.500,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino, ki je primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih, kar je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe v delu, v katerem se zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova na vseh vtoževanih 3.338,34 EUR (353. člen ZPP).

Po na prvi stopnji ugotovljeni intenziteti in trajanju strahu, ki ga je tožnik pretrpel v posledici škodnega dogodka (kratkotrajni, a intenzivni primarni strah v trenutku, ko je tožnik pričel padati in med padanjem po stopnicah, nato pa tri tedne trajajoč pogost in 3 mesece občasen sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti zaradi izida zdravljenja in morebitnih posledic pri tožnikovem profesionalnem športnem udejstvovanju - obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje na straneh 4 in 5), sodišče druge stopnje kot povsem sprejemljiv povzema zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku iz tega naslova pripada denarna odškodnina v višini 600,00 EUR. Prisojena višina odškodnine po prepričanju sodišča druge stopnje v zadostni meri upošteva intenziteto tožnikovega strahu ter je skladna s sodno prakso v podobnih primerih, zato je neutemeljena tudi pritožbena graja v delu, v katerem se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri prisoje celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova (834,59 EUR). Tudi v tem delu je zato sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

Po zgoraj opisani spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v skupni višini 5.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje do plačila (kot je bilo o teku zakonskih zamudnih obresti odločeno že v postopku na prvi stopnji - obrazložitev na strani 6).

Opisana sprememba prvostopne sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. S spremembo prvostopne sodbe se je spremenil tudi tožnikov pravdni uspeh v postopku na prvi stopnji. Le-ta v prvi fazi postopka znaša 58% (5.600/9.597,73), zato mu je v tem obsegu toženka dolžna povrniti na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane stroške iz te faze postopka. Le-ti znašajo 545,43 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 6), upoštevaje tožnikov 58% uspeh pa mu je dolžna toženka povrniti 316,35 EUR njegovih v tej fazi postopka nastalih pravdnih stroškov. Toženka pa je glede na njen 42% uspeh prve faze postopka v tem obsegu upravičena do povrnitve njenih na prvi stopnji odmerjenih in v pritožbi negrajanih pravdnih stroškov v višini 47,99 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 6), torej do 20,16 EUR.

V drugi fazi postopka je tožnik uspel s 67% (5.600/8.345,85), zato mu je dolžna toženka v tem obsegu povrniti njegove na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške iz te faze postopka v višini 1.215,09 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 7). Upravičen je torej do povrnitve 814,11 EUR pravdnih stroškov. Toženkini pravdni stroški iz te faze postopka pa znašajo 340,58 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 7), zato ji je glede na njen pravdni uspeh v višini 33% tožnik dolžan povrniti 112,39 EUR njenih pravdnih stroškov.

Po medsebojnem pobotu je dolžna toženka tožniku povrniti 997,91 EUR njegovih na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov.

Pritožbeni uspeh tožnika znaša 26,7% (1.000/3.745,85). V tem obsegu je dolžna toženka v skladu s drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena istega zakona povrniti tožniku njegove potrebne pritožbene stroške. Le-ti znašajo: sestava pritožbe 375 tč. (upoštevaje vrednost s pritožbo izpodbijanega dela prvostopne sodbe) in ne priglašenih 500 tč., kar znaša upoštevaje vrednost točke po veljavni Odvetniški tarifi - OT 172,13 EUR, k temu je prišteti še 2% administrativnih stroškov in 20% DDV ter takso za pritožbo v višini 131,36 EUR (in ne priglašenih 166,90 EUR), skupaj torej 342,04 EUR. Glede na tožnikov pritožbeni uspeh mu je dolžna toženka povrniti 91,32 EUR njegovih pritožbenih stroškov.