Jedro

V postopku prisilne poravnave se upoštevajo le terjatve, nastale do začetka postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 266.615,45 ATS s 15-odstotnimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.2.1997 do dneva plačila in toženi stranki naložilo plačilo v skladu s pogoji iz sklenjene prisilne poravnave (950.845,30 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od 15.7.1998 do plačila). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 189.946,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ima sicer prav, ko uveljavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni pa ji mogoče pritrditi, da bi sodba zaradi izostanka te razloge morala imeti. V sodbi zaradi izostanka se namreč dejansko stanje ne ugotavlja. Ugotavlja se le, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo take sodbe, kot jih določa 332. člen ZPP/77 (v zvezi z določbo 2. odst. 499. člena ZPP/99). Ugotovitve, da so ti pogoji izpolnjeni, pa izpodbijana sodba ima. Zaveza povrniti stroške postopka nastane z izdajo sodne odločbe. Obveznost tožene stranke, da povrne pravdne stroške tožeči stranki, je zato nastala dne 11.2.2000, ko je bila izdana izpodbijana sodba. Ker se v postopku prisilne poravnave upoštevajo le terjatve, nastale do začetka postopka (glej 1. odst. 43. člena in 1. odst. 62. člena ZPPSL), postopek prisilne poravnave pa je bil tedaj že končan, pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti tudi o pravdnih stroških po pogojih prisilne poravnave. Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da je tožnik prejel plačilo svoje celotne trejatve, ki mu je bila priznana v postopku prisilne poravnave. Sodbe zaradi izostanka namereč ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 353. člena ZPP/77 oziroma 2. odst. 338. člena ZPP/99). Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval ničesar bistvenega za odločanje o pritožbi, je sodišče druge stopnje sklenilo, da vsaka stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).