Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sklep Pdp 445/2022

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.445.2022 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodnina za neizrabljen letni dopust razveljavitev prvostopenjske sodbe Direktiva 2003/88/ES
Višje delovno in socialno sodišče
11. april 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno uporabi ta člen Direktive.

Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je določitev obdobja za prenos v pristojnosti držav članic in zato določba nacionalnega prava o 12-mesečnem obdobju za prenos ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavita oziroma odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2020 in št. ... z dne 14. 4. 2020 in da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2016 (14 dni), 2017 (36 dni) in 2018 (33 dni) obračunati znesek 6.754,51 EUR bruto in preostali neto znesek izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 21. 4. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v znesku 672,60 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in navaja, da je sodišče spregledalo, da tožnik ni mogel izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta in denarnega nadomestila, saj letnega dopusta dejansko ni imel možnost izrabiti zaradi razlogov, ki so bili vsekakor izven delavčeve sfere, saj je šlo za nezmožnost za delo, ki je bila opredeljena s strani lečečih zdravnikov in pristojnega zavoda za zdravstveno zavarovanje. Po vrnitvi iz bolniškega staleža pa tožena stranka tožniku ni zagotovila izrabe letnega dopusta ter ni storila ničesar pred tem, ko bi naj tožniku ugasnila pravica. Zmotno je stališče sodišča, da je obdobje enega leta po poteku posameznega leta zadosti dolgo obdobje za koriščenje pravice do letnega dopusta ter da po tem obdobju pravica avtomatsko ugasne. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da je potrebno upoštevati zastaralni rok v zvezi z zahtevkom iz delovnega razmerja, ki znaša 5 let in ne enoletno obdobje. Zastaralni rok pa tudi ne more začeti teči preden lahko delavec prične terjatev uveljavljati. Odločitev sodišča je v očitnem nasprotju s sodno prakso slovenskih sodišč in SEU, saj je SEU zavzelo v zadevi C-684/16 stališče, da dokazno breme nosi delodajalec in mora dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec lahko pravico izgubi le, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljavljati pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil. Tožena stranka pa ni niti zatrjevala niti dokazala, da je tožnika vsakokrat, pred iztekom obdobja za prenos, poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da bi imel tožnik dejansko možnost izrabiti letni dopust. Sodišče pa je tudi zmotno štelo, da ni bilo dolžno ugotavljati predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker tožnik ni uveljavljal odškodnine, temveč nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Prav tako je sodišče prve stopnje zanemarilo judikat, na katerega se je skliceval tožnik, in sicer v primerljivi zadevi opr. št. I Pd 94/2021, v kateri je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo. Za tožnika je primerljiv tudi judikat VSRS sodba opr. št. VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020, v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je potrebno določbo 162. člena ZDR-1 razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršiti te pravice. S tem, ko tožena stranka tožnika pred potekom obdobja za koriščenje letnega dopusta ni opozorila na izgubo pravice, je prevzela tveganje nase. Glede pogojev za priznanje odškodnine bi moralo sodišče upoštevati sodbe SEU v zadevah C-214/16 in C-684/16 iz katerih izhaja, da je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi si vzel dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačan dopust, tako da ga vzpodbudi in po potrebi uradno obvesti, naj to stori, ter ga hkrati podrobno in pravočasno pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja izgubljen. Glede na navedena stališča SEU je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma nesprejemljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 neprekinjeno odsoten zaradi bolezni in bi neizrabljen letni dopust dejansko lahko izrabil šele po vrnitvi nazaj na delo, k tako dolgemu prenosnemu obdobju pa delodajalca ne zavezuje noben predpis. Četrti odstavek 162. člena ZDR-1 ne upošteva zahteve, ki izhaja iz prava Evropske unije in z njim povezane sodne prakse SEU, sicer pa je tudi SEU zavzelo stališče, da pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena ter da kopičenje pravice do plačanega letnega dopusta ne ustreza namenu same pravice, ko prenos letnega dopusta iz posameznega leta preseže določene časovne meje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 162. členu določa, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna (prvi odstavek). Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek). Zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, pa lahko delavec ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta, izrabi do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in je bil v času od 5. 12. 2016 do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. Zaradi nezmožnosti za delo ni mogel izrabiti 16 dni dopusta za leto 2016, 36 dni za leto 2017 in 33 dni za leto 2018. Tožena stranka je tožniku po 31. 12. 2019 – to je po 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, črtala dopust za leto 2016, 2017 in 2018. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki, da je tožnikova pravica do izrabe dopusta po poteku 12-mesečnega obdobja, ugasnila.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da čeprav je navedena zakonska določba (četrti odstavek 162. člena ZDR-1) jasna, pa je za odločitev v tem sporu ključna presoja, ali je v skladu s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva). Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je treba med drugim upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta, ter Direktivo, ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja. V zvezi s temi določbami pa je pomembna tudi praksa SEU, ki je v sodbah, ki se nanašajo na ta člen (in 31. člen Listine), večkrat poudarilo, da je pravico do plačanega dopusta treba šteti kot posebno pomembno načelo socialnega prava unije, od katerega ni možno odstopati oziroma ga ni mogoče razlagati ozko (združeni zadevi C-762/18 in C-37/19).

8. Glede na stališča SEU ni dopustna ureditev, po kateri pravice do plačanega letnega dopusta ni mogoče izvrševati (npr. zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža) in le-ta ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, razen v izjemnih primerih, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta (C-214/10). Referenčno obdobje v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta in znaša po ZDR-1 12 mesecev. Obdobje za prenos v smislu Direktive pa pomeni obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Kot izhaja iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ima delavec po naši zakonodaji 6-mesečno, izjemoma 12-mesečno obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v predhodnem letu. Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču SEU pa mora slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja in v sodbah C-518/20 ter C-214/16 je SEU presodilo, da 15-mesečno obdobje prenosa pravice do plačanega dopusta ustreza namenu navedene pravice. Po poteku 15-mesečnega obdobja za prenos pa izguba pravice do plačanega dopusta ni v nasprotju z Direktivo, saj je poleg varstva delavca upoštevala tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela (C-214/10).

9. Glede na navedeno je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Kadar določbe Direktive v nacionalni pravni red niso prenesene ali niso prenesene pravilno (kot v tem primeru), se posameznik proti državi lahko neposredno sklicuje na določbe Direktive, če so te vsebinsko nepogojne in dovolj natančne (SEU sodba C-282/10). Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno uporabi ta člen Direktive. Tako je odločilo tudi VSRS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 23/2022 z dne 25. 10. 2022 in s tem spremenilo dosedanjo sodno prakso, ki se nanaša na tovrstne zahtevke.

10. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je določitev obdobja za prenos v pristojnosti držav članic in zato določba nacionalnega prava o 12-mesečnem obdobju za prenos ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU.

11. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 5. 12. 2016 do 27. 3. 2020 in ni izrabil 14 dni dopusta za leto 2016, 36 dni za leto 2017 ter 33 dni za leto 2018. Tožena stranka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega dopusta za leto 2018, pri čemer se je neutemeljeno sklicevala na potek obdobja za prenos, kot ga v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1. Tožniku je zaradi toženkinega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska, zato je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi izrabil letni dopust. 12. Tožena stranka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, ki ga ni uskladila z določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava unije na škodo delavca. Ravnanje tožene stranke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z nacionalno zakonodajo.

13. Pravica do izrabe letnega dopusta pa ni neomejena, saj jo je, kot je pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za 14 dni za leto 2016 in 36 dni za leto 2017. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, po poteku 15-mesečnega obdobja za prenos, ugasne pravica do plačanega letnega dopusta delavca in navedeno ni v nasprotju z Direktivo. Zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 in 2017 ni utemeljen, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar iz napačne materialnopravne predpostavke. Zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018. Tožnik se je namreč vrnil na delo dne 27. 3. 2020, torej znotraj 15-mesečnega obdobja za prenos. Zaradi navedenega je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz leta 2018. Zaradi napačne materialnopravne presoje se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vtoževano višino odškodnine za neizrabljeni letni dopust, ki jo je tožnik vtoževal za leto 2016, 2017 in 2018 v skupnem znesku 6.754,51 EUR.

14. Tožnik ni posebej postavil zahtevka za posamezna leta in v ta namen je tožnik predložil izračun, kateremu pa je tožena stranka izrecno nasprotovala. Ker višina vtoževane terjatve pred sodiščem prve stopnje še ni bila obravnavana, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in jo prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročilo kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo razčistiti (po potrebi tudi z opravo materialno procesnega vodstva – 285. člen ZPP), kaj točno predstavlja vtoževan znesek 6.754,51, na katerem temelji tožnikov skupni izračun vtoževane odškodnine za neizrabljen letni dopust ter se v zvezi s tem opredeliti tudi do podanih ugovorov tožene stranke.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia