Jedro

Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede dela glavnice v višini 130,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 11. 2017 do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.549,39 EUR za čas od 14. 11. 2017 do 17. 6. 2018. V točki II izreka je toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 3.469,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 6. 2018 do plačila, v točki III izreka pa je v presežku, do višine zahtevanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo. V točkah IV in V izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.761,16 EUR s pripadki, tožeči stranki pa naložilo plačati stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 114,99 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo (točki II in III izreka) ter zoper stroškovno odločitev (točki IV in V izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljeno sokrivdo voznice A. A. za nastalo prometno nezgodo v višini 30 %. Sodišče prve stopnje pravilno povzema v zadevi izvedene dokaze, tako izjave obeh udeležencev prometne nesreče, kot tudi zaključke izvedenca mag. B. B. Tožeča stranka pa se ne strinja z zaključkom sodišča o sokrivdi A. A., ker bi glede na ugotovitve izvedenca lahko z močnim zaviranjem tožnikovo vozilo zaustavila in s tem preprečila trčenje, če bi v trenutku, ko je zaznala namero traktorista, da bo zavil v levo, vozila s hitrostjo nižjo od 44 km/h. Glede na veljavna materialnopravna določila, ki določajo, da se lahko v naselju vozi z najvišjo dovoljeno hitrostjo 50 km/h, A. A. ob prehitevanju traktorja ni imela razloga, da bi vozila s hitrostjo, nižjo kot je najvišja dovoljena na kraju, kjer se je zgodila prometna nezgoda. Manever prehitevanja je treba izvesti pravilno in učinkovito, seveda se ob tem ne sme prekoračiti najvišja dovoljena hitrost. Tudi prometna signalizacija na kraju prometne nezgode je bila takšna, da manevra prehitevanja ne prepoveduje, saj gre za prekinjeno sredinsko črto, zato A. A. s prehitevanjem ni storila nobenega prekrška. Ob tem, ko voznik traktorja C. C. svoje namere ni pravilno nakazal, niti se ni prepričal, da lahko zavijanje izvede varno glede na ostale udeležence v prometu, voznici A. A. ne gre očitati nobene soodgovornosti za nastalo prometno nesrečo. Soodgovornost bi bila podana in utemeljena le, če bi navedena v času prehitevanja vozila s hitrostjo, višjo od najvišje dovoljene hitrosti, oziroma zgolj v primeru, če bi izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da bi v kolikor bi voznica A. A. vozila s hitrostjo 50 km/h ali manj, lahko trčenje preprečila. Ker je slednja vozila manj kot 44 km/h, njena soodgovornost ni podana. Manever prehitevanja je bil zato dovoljen oziroma ni bil prepovedan, nasproti ni bilo nobenega prometa, vidljivost je bila dobra, cestišče suho, pred voznico pa je voznik vozil traktor, to je počasnejše vozilo, ki je v času prehitevanja vozilo največ 30 km/h. Tožeča stranka se v pritožbi zavzema za izključno odgovornost voznika traktorja C. C., ter da se ji prisodi celotna odškodnina v znesku 4.549,39 EUR z obrestmi od dne 18. 6. 2018 do plačila. Tako pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Iz pritožbe sicer izhaja, da se tožeča stranka pritožuje tudi iz pritožbenega razloga „bistvene kršitve določb pravdnega postopka“, vendar v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), namreč pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog je zato v pritožbenem postopku neupoštevno. Posledično je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

6. Med pravdnima strankama v obravnavani zadevi ni bilo sporno, da sta bili v prometni nezgodi, ki se je dne 14. 11. 2017 zgodila v bližini stanovanjske hiše D. 1, kjer je iz smeri D. v smer E., A. A., ki je vozila vozilo tožeče stranke, prehitevala pred seboj vozeči kmetijski traktor, ki ga je tedaj vozil C. C., ko je ta že zavijal levo čez nasprotno smerno vozišče na dovozno pot za bencinski servis in trgovino Panvita, udeleženi dve premikajoči se motorni vozili. Pravno podlago v obravnavani zadevi, ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje tako predstavlja 154. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Tako prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.1

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugotovitvi sokrivde voznika traktorja C. C. v deležu 70 % in voznice vozila tožeče stranke A. A. v deležu 30 % sokrivde, oprlo na v postopku pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod mag. B. B., pri čemer ugotovitve izvedenca pritožbeno niso sporne. Pritožbeno tudi ni več sporno, da je voznik traktorja C. C. prispeval k prometni nezgodi v deležu 70 %, sporno pa je, ali znaša njegov delež soprisevka več, oziroma ali je za nastanek prometne nezgode izključno odgovoren.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta k nastanku prometne nezgode pripomogla oba udeleženca v deležih 70 % in 30 %. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca pravilno zaključilo, da bi A. A. morala pred seboj zaznati voznika traktorja, ki je zapeljal levo, saj je bila v trenutku, ko je pričela s prehitevanjem, od 20 do 22 m oddaljena od mesta prometne nesreče, pri čemer je voznik traktorja v tem trenutku s svojim sprednjim levim delom že zapeljal preko sredinske črte. Kot je ugotovil izvedenec, čigar ugotovitve so nesporne, je voznica ločilno črto na cestišču prevozila pred voznikom traktorja ter bi tako lahko opazila namero voznika traktorja, da bo zavil levo, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana njena sokrivda. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je bila A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 83/2018 z dne 25. 11. 2019 tudi spoznana za odgovorno za prekršek iz tretjega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za kar ji je bil v skladu z 21. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrečen opomin, in tako ne držijo pritožbene navedbe, da slednja ni storila nobenega prekrška. V odškodninskem sporu sicer sodišče ni vezano na odločbo prekrškovnega sodišča o tem, da je kršitelj bil spoznan za odgovornega za prekršek,2 vendar pa ima takšna sodba v pravdnem postopku zagotovo določeno dokazno težo3 in v konkretnem primeru pomeni, da je bila v sodnem postopku pravnomočno ugotovljena kršitev cestnoprometnega predpisa iz 2. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, ki določa, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če je voznik, ki vozi pred njim, že dal znak, da bo prehitel vozilo pred seboj ali zavil v levo. Ta dokaz tako v obravnavani zadevi dodatno potrjuje ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju.

9. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi izvedenca, da bi voznica A. A. prometno nezgodo lahko preprečila, če bi vozila manj od 44 km/h, napačno zaključilo, da je slednja tudi iz tega razloga soodgovorna za nastanek prometne nezgode. Po stališču pritožbe je bilo na spornem delu cestišča prehitevanje dovoljeno, cesta je bila razdeljena s prekinjeno sredinsko črto, prav tako je bila najvišja dovoljena hitrost vožnje 50 km/h. V zvezi s temi pritožbenimi zatrjevanji pritožbeno sodišče ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje še dodaja, da mora vsak voznik, kljub najvišji dovoljeni hitrosti vozil na cestah, tudi v naselju, kjer znaša najvišja dovoljena hitrost vožnje 50 km/h (1. točka prvega odstavka 46. člena ZPrCP), hitrost in način vožnje prilagoditi tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo, oziroma da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje (prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Ne drži torej pritožbena navedba, da bi v obravnavani situaciji, ko je A. A. v trenutku začetka prehitevanja lahko opazila namero pred njo vozečega traktorja, ki je že pričel zavijati v levo, bila soodgovorna le, če bi vozila več kot 50 km/h. 10. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno zaključilo, da je A. A., ki je vozila vozilo tožeče stranke, 30 % soodgovorna za nastanek škode, saj je s svojo vožnjo kršila dve pravili cestnoprometnih predpisov. Zato je tudi materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri končni odmeri odškodnine, le-to znižalo za delež 30%. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Tako sodba in sklep VSRS II Ips 563/2005 z dne 13. 12. 2097. 2 ZPP v 14. členu določa, da da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. 3 Tako sodba VSRS II Ips 352/2006 z dne 30. 10. 2008 in sodba VSL II Cp 4404/2008 z dne 25. 2. 2009.