Jedro

Ni samo dolžnost sodišča, da vodi kontradiktoren postopek in omogoči strankam, da se izjavijo, temveč zakon tudi od strank zahteva aktivno ravnanje ter predvideva procesne sankcije šele, če sodišče procesno aktivnost s svojim ravnanjem strankam onemogoči.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil M. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen tri leta in šest mesecev zapora, na podlagi določila 56. člena KZ-1 pa mu je bil v izrečeno kazen vštet čas pridržanja od 2. 6. 2009 od 12.15 ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu kazen zvišalo na štiri leta in šest mesecev zapora, sicer je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti (naslovljeno pritožba), ki jo je kasneje dopolnil, kjer uveljavlja kršitev človekovih pravic ter kršitve procesnega in materialnega kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve. Vse navedbe obsojenca se namreč nanašajo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z izpodbijanima sodbama, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojeni M. K., kateremu je Vrhovno sodišče odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo, v vlogi z dne 9. 5. 2010 izraža svoje nestrinjanje z vrhovnim državnim tožilcem.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še takšno izrecno prepoved. V nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče pazi po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka (prvi odstavek 383. člena), se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Pri tem pa ne zadošča samo golo sklicevanje na določeno procesno ali materialnopravno kršitev, temveč mora vložnik kršitev tudi ustrezno obrazložiti, kolikor pa gre za relativno kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

7. V konkretni kazenski zadevi vložnik sicer uvodoma sodišču očita kršitev procesnega in materialnega kazenskega zakona ter kršitev človekovih pravic, vendar pa z navedbami, da je policist S. P. lagal, s poudarjanji, da so priče izpovedovale različno, z izražanji dvoma v njihovo verodostojnost, v strokovnost izvedenskega mnenja, z izražanjem dvoma v zakonitost policijskega dela brez kakršnihkoli konkretnih navedb, z nestrinjanjem z izrečeno kaznijo ipd., pa obsojenec teh kršitev ne obrazloži, temveč pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa, kot je bilo že povedano, ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Procesno kršitev bi lahko pomenil le očitek, da pritožbeno sodišče obsojenca ni povabilo na pritožbeno sejo, čeprav je sam to zahteval, vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Po določilu prvega odstavka 378. člena ZKP, ki ureja pritožbeno sejo v navzočnosti strank, sodišče lahko obvesti obtoženca, če to zahteva v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo. Če ga pritožbeno sodišče kljub temu, da je obdolženec to zahteval pravočasno, o seji ni obvestilo, bi bila lahko podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če je izkazal vpliv na zakonitost sodne odločbe. V konkretni zadevi pa pritožbeno sodišče niti ni kršilo prvega odstavka 378. člena ZKP, saj obsojenec svoje navzočnosti na seji senata pritožbenega sodišča ni predlagal ne v pritožbi in ne v odgovoru na pritožbo državnega tožilca, temveč šele v odgovoru na predlog državnega tožilca, podanega na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP. Ni samo dolžnost sodišča, da torej vodi kontradiktoren postopek, da omogoči strankam, da se izjavijo, podajo svoja stališča ipd., temveč zakon zahteva tudi od strank aktivno ravnanje ter predvideva procesne sankcije šele, če sodišče procesno aktivnost s svojim ravnanjem strankam onemogoči. Praviloma pa je vsaka procesna aktivnost strank tudi časovno omejena, zamuda pa pomeni prekluzijo pri uveljavljanju določenih pravic. V nasprotnem namreč kazenskega postopka ne bi bilo mogoče zaključiti.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.