Jedro

Če bo tožeča stranka v nadaljevanju postopka dokazala, da je tožena stranka za prodajo garaže zahtevala pogoj, da tožeča stranka plača v naprej kupnino, bo šlo za okoliščine iz 26. člena Zakona o blagovnem prometu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi plačilni nalog z dne 11.11.1994 za znesek 138.359,00 SIT s pripadki. Glede na umik tožbe je v preostalem delu plačilni nalog razveljavilo in naložilo toženi stranki še plačilo pravdnih stroškov v višini 49.702,50 SIT. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, vendar iz pogodbe ne izhaja, da bi tožena stranka pogojevala nakup garaže z vnaprejšnjim plačilom kupnine, kot to zatrjuje tožnik. Iz pogodbe jasno izhaja, da je pogodbena cena 846.310,00 SIT. Kupec ima dve možnosti in tožeča stranka se je odločila za 20% popust, ker se je odločila za enkratno plačilo. To se vidi tudi iz osnutka pogodbe. Po 26. členu Zakona o blagovnem prometu mora biti vnaprej izsiljeno plačilo. Sodišče v svoji obrazložitvi ne utemeljuje svoje "domneve", da je tožena stranka izrecno postavila kot pogoj tožeči stranki, da mora kupnino plačati v naprej. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. S pravilno uporabo Zakona o blagovnem prometu, 1. odstavek 26. člena (Ur. l. SRS 21/77 in 29/86), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, mora sodišče ugotoviti, da je tožena stranka postavila kot pogoj za prodajo garaže vnaprejšne plačilo kupnine do določenega roka. Sodišče prve stopnje je do tega sklepa prišlo na podlagi stališča tožene stranke in ob dejstvu, da v pogodbi ni dogovorjeno ničesar za primer zamude tožene stranke. Zato je štelo, da se tožena stranka strinja, da je sama izrecno postavila tožeči stranki kot pogoj za prodajo garaže vnaprejšnje plačilo. S takim sklepom se tožena stranka ne strinja in pritožbeno sodišče soglaša, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstva so nesporna, če sodišče ugotovi, da gre za takšna dejstva. Sicer jih je treba dokazati. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala zahtevku v celoti (list. št. 9). Na glavnih obravnavah pa ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka postavila kot pogoj vnaprejšnje plačilo kupnine, ker sicer ne bi prodala garaže tožeči stranki. Iz pogodbe pa gramatikalno kaj takega ne izhaja, saj je, kot opozarja pritožba, v 3. členu določena kupnina 846.310,00 SIT, nato pa za primer enkratnega zneska do 24.12.1992 cena v višini 677.048,00 SIT. Ker je dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP/77 v zvezi s 498. členom ZPP/99). V nadaljevanju postopka naj sodišče odloči na podlagi dokazov, katere bodo predlagale pravdne stranke in ki jih bo izvedlo. Če tožeča stranka ne bo dokazala pravnoodločilnih dejstev iz 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki je veljal v času sklenitve pogodbe, bo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa bo dokazalo obstoj teh okoliščin, pa je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.