Jedro

Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino, ki se obravnava v sodnem izvršilnem postopku, je neuspešnost davčne izvršbe. Povedano drugače, namen sodne izvršbe davčnih obveznosti na nepremičnine je doseči poplačilo, potem ko se je predhodna davčna izvršba na ostalo dolžnikovo premoženje izkazala kot neuspešna, torej kot skrajni ukrep glede na posledice za dolžnika. Glede na navedeno mora upnik že v predlogu za izvršbo na nepremičnine pojasniti in izkazati vse okoliščine, iz katerih sodišče ob obravnavi predloga lahko ugotovi izpolnjevanje opisanega zakonsko določenega pogoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče obrazložilo, da ni dokazal zatrjevane nezmožnosti izterjave dolžnikovih obveznosti iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev dolžnika ali njegovega premičnega premoženja, s čimer bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2. Meni, da je odločitev napačna, saj navedena določba ne določa izrecno, na kakšen način upnik dokazuje dejstvo nezmožnosti izterjave. Upnik je k predlogu priložil seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče sprejelo kot zadosten dokaz dejanskega obstoja upnikove terjatve. Prav ta seznam je hkrati dokaz, da dolžnikovih obveznosti ni bilo mogoče izterjati na drugačen način. ZDavP-2 podrobno določa potek davčne izvršbe, pri čemer izvršba na nepremičnino predstavlja posebno obliko davčne izvršbe, ki jo davčni organ uporabi v primeru neuspešnosti izvršbe z drugimi sredstvi. Dolžnik v konkretni zadevi v RS nima odprtega transakcijskega računa, ni zaposlen, njegovo prebivališče pa je izven EU v Avstraliji, zato upravna pomoč pri izterjavi ni mogoča. Navedeno dokazuje, da dolga dolžnika ni možno izterjati s sredstvi in na način, predviden v 208. členu ZDavP-2. Kot dokaz prilaga listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2. To izkazuje, da je upnik izkoristil vsa razpoložljiva sredstva in možnosti za izterjavo dolžnikovih obveznosti, preden je vložil predlog za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje, zato so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe. Predlaga ustrezno spremembo sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 208. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se lahko davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino, ki se obravnava v sodnem izvršilnem postopku, je tako neuspešnost davčne izvršbe. Povedano drugače, namen sodne izvršbe davčnih obveznosti na nepremičnine je doseči poplačilo, potem ko se je predhodna davčna izvršba na ostalo dolžnikovo premoženje izkazala kot neuspešna, torej kot skrajni ukrep glede na posledice za dolžnika.

5. Glede na navedeno mora upnik že v predlogu za izvršbo na nepremičnine pojasniti in izkazati vse okoliščine, iz katerih sodišče ob obravnavi predloga lahko ugotovi izpolnjevanje opisanega zakonsko določenega pogoja. V predmeti zadevi je upnik v predlogu za izvršbo le pavšalno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče poravnati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja. Gre le za povzemanje zakonske dikcije brez konkretizacije, ali sploh in na kakšen način je upnik obveznost poskusil izterjati, in brez določnih navedb, zakaj je bil pri tem neuspešen. V potrditev svojih že tako pavšalnih navedb upnik tudi ni predložil nobenih dokazov o neuspešnosti oziroma nezmožnosti predhodne davčne izvršbe na drugo dolžnikovo premoženje. Predložen seznam izvršilnih naslovov izkazuje le upnikovo terjatev, iz njega pa ne izhajajo nobeni podatki, da obveznosti ne bi bilo mogoče izterjati na drug način kot z izvršbo na nepremičnine, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja upnik, zato izpolnjevanja zakonskega pogoja s tem ni uspel izkazati. Drugih dokazov upnik k predlogu za izvršbo ni priložil. Pojasnila, da dolžnik v RS nima odprtega transakcijskega računa, ni zaposlen, njegovo prebivališče pa je izven EU v Avstraliji, ter listine, ki jih upnik prilaga k pritožbi (dokazilo o zaprtju dolžnikovega transakcijskega računa dne 26. 1. 2014, dokazilo o zadnji dolžnikovi zaposlitvi v RS do 10. 10. 2012, izpis naslovov dolžnika v RS in Avstraliji, izpis o dolžnikovi dejavnosti v RS do 11. 11. 2011), so podani prepozno, saj upnik ne pojasni, zakaj jih ne bi mogel navesti in priložiti že k predlogu za izvršbo, zato jih višje sodišče kot nedovoljene pritožbene novote ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

6. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).