Jedro

Z zatrjevanjem, da v obravnavanem primeru ni šlo za tako situacijo, kot je bila ugotovljena, zagovorniki smiselno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. S.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.G. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. S.G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 8.11.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku 325. člena KZ in obsojen na kazen 1 leto in 4 mesece zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 25.10.1998 do 29.1.1999. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.5.2001 pritožbi obsojenčevih zagovornikov deloma ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 1 leto zapora, v preostalem delu pa je pritožbo obsojenčevih zagovornikov, v celoti pa pritožbo okrožnega državnega tožilca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navajajo, da jo vlagajo iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagajo, da Vrhovno sodišče v skladu z določilom 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zagovorniki v njej uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Po njegovem mnenju tudi ni utemeljena trditev, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker razlogi sodbe pritožbenega niso nejasni in niso v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Zahteva zagovornikov obs. S.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot je že uvodoma navedeno, vlagajo zahtevo tudi zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), vendar v razlogih izrednega pravnega sredstva niso obrazložili, na kakšen način naj bi bil kršen kazenski zakon in kako naj bi bile kršene druge določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče zato tako posplošenih navedb ni ocenjevalo, saj se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, ki pa morajo biti obrazložene.

Sicer pa zagovorniki obsojenca potem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti povzemajo ugotovitve izvedenca prometne stroke, trdijo, da je podan procesni položaj iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča popolnoma nejasni in v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Taka trditev je povsem neutemeljena. Res je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe navedlo, "da ugotavlja, da pritožbene navedbe, da je izvedenec povedal, da iz razpoložljivih podatkov ni mogoče ugotoviti, na kolikšni razdalji za pred njim vozečim vozilo je vozil obtoženec, držijo, da pa pritožba pozablja, da je izvedenec hkrati tudi povedal, da lahko v primeru, kolikor vozi vozilo na zadostni varnostni razdalji, prehitevajoče vozilo neovirano zapelje med vozili". Povsem tako mnenje je izvedenec prometne stroke tudi podal, zaradi česar navedbe v sodbi pritožbenega sodišča niso v nasprotju z njegovim mnenjem. Z zatrjevanjem, da v obravnavanem primeru ni šlo za tako situacijo, pa zagovorniki obsojenca smiselno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je zato, ker ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in ker obsojenčevi zagovorniki smiselno uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.