Jedro

Iz spletne aplikacije Razdalje.si izhaja, da znaša potovanje na relaciji od stalnega prebivališča tožnice pa do sedeža sodišča 1 uro in 22 minut oziroma, upoštevaje vrnitev, 2 uri in 44 minut. Ker je parkirišče v neposredni bližini sodišča, čas potovanja ni presegel 3 ur. Zato je sodišče prve stopnje izvedenki za čas potovanja na sodišče pravilno prisodilo stroške v višini 60,00 EUR (po četrtem odstavku 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 10 EUR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodni izvedenki za ustno podajo izvida in mnenja na glavni obravnavi dne 10. 5. 2015 priznalo nagrado in stroške v znesku 395,89 EUR. Plačilo izvedenine je naložilo toženi stranki.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila sodna izvedenka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik)(1). Čas potovanja ni čas vožnje, ampak je čas prihoda in vrnitve izvedenca od kraja njegovega stalnega prebivališča do sedeža sodišča. Izvedenec mora poiskati parkirišče in od tam priti na sodišče in nazaj. Ker so na cestah večkrat zastoji, izvedenec ne more točno vedeti, koliko časa bo potreboval, da bo pravočasno pristopil na sodišče. Na pot mora s časovno rezervo. V predmetni zadevi je potrebno tudi upoštevati, da je izvedenka s parkirne hiše odpeljala v času prometne konice, kar je bistveno podaljšalo čas vožnje na odseku do A. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji priznajo stroški za čas potovanja v predlagani višini 100,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti.

5. Glede na pritožbene navedbe je sporna odmera in priznanje stroškov za potovanje na sodišče. Sodna izvedenka je priglasila stroške za potovanje v višini 100,00 EUR, torej za čas potovanja 6 ur in 15 minut, zmanjšano za 1 uro in pol, ko je izvedenka podajala izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje pa je namesto za 5 ur potovanja na sodišče presodilo, da je izvedenka potrebovala 3 ure in ji prisodilo stroške v višini 60,00 EUR. Sodišče je z uporabo spletne aplikacije presodilo, da potovanje na relaciji B. - C. in nazaj ni preseglo 3 ur.

6. Pravilnik v četrtem odstavku 52. člena določa, da za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 10 EUR.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 41. člen Pravilnika. Navedena določba se namreč nanaša na povrnitev potnih stroškov. Sodišče je tožnici priznalo kilometrino za potovanje na relaciji B. - C. in nazaj in glede na pritožbene navedbe, potni stroški niso sporni.

8. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje stroške v zvezi s potovanjem na sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 52. člena Pravilnika pravilno odmerilo in priznalo. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče je upoštevalo spletno aplikacijo, iz katerih izhaja, koliko znaša potovanje na relaciji B. - C. in nazaj. Iz spletne aplikacije Razdalje.si izhaja, da znaša potovanje na relaciji od stalnega prebivališča tožnice pa do sedeža sodišča 1 uro in 22 minut oziroma upoštevaje vrnitev 2 uri in 44 minut. Ker je parkirišče v neposredni bližini sodišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da čas potovanja ni presegel 3 ur. Sodna izvedenka v predlogu tudi ni z ničemer obrazložila niti predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je potovanje na sodišče trajalo več kot 3 ure. Zgolj pavšalno navajanje, da naj bi potovanje trajalo 5 ur, nikakor ne pomeni, da je bilo sodišče dolžno takemu predlogu ugoditi. Če je prišlo med potovanjem do zastojev zaradi katerih se je izvedenki potovanje podaljšalo, bi to morala ustrezno obrazložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Z navajanjem novih dejstev šele v pritožbenem postopku je namreč pritožnik prekludiran (337. člen ZPP).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.