Jedro

V postopku je bilo bistveno vprašanje, kako naj se v največji meri zagotovi korist otroka, ne le glede stikov, pač pa tudi glede dodelitve v vzgojo in varstvo, pa tudi določitev višine preživnine. Gre torej za iskanje ravnovesja med koristmi otroka na eni strani ter zmožnostmi in pravicami staršev na drugi strani. Ob tem se izkaže, da odločitev o stroških, ki bi temeljila na načelu uspeha v pravdi, ne bi bila pravična.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka III izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s predmetno sodbo določilo stike mld. M. K., rojenega 000, z očetom A.K, in sicer do 30. 6. 2016 na vsako drugo soboto od 9.00 do 13.00 ure na domu matere; od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2015 na vsako drugo soboto od 9.00 do 13.00 ure, pri čemer ga oče pride iskat na naslov bivanja matere in ga ob zaključku stika pripelje nazaj; od 1. 1. 2017 na vsako drugo soboto od 9.00 do 19.00 ure, pri čemer ga oče pride iskat na naslov bivanja matere in ga ob zaključku stika pripelje nazaj ter po predhodnem dogovoru med staršema ob upoštevanju koristi in želja mld. M. K. (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem je A. K. zahteval večji obseg stikov in na drugačen način, zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper odločitev o stroških vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da se pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz pritožbe izhaja, da uveljavlja tudi razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da bi moralo sodišče plačilo pravdnih stroškov v celoti naložiti toženi stranki. Izpostavlja določbo 413. člena ZPP, ki sicer določa, da sodišče o stroških v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki presodi po prostem preudarku, kar pa ne pomeni, da lahko sodišče odloča mimo splošnih zakonskih kriterijev. Sodišče bi moralo svojo odločitev v stroškovnem delu natančno obrazložiti. Opozarja, da je moralo sodišče v rešitev zadeve vložiti veliko časa. Angažirana je bila sodna izvedenka J. B., ki je v svojem mnenju navedla zgolj tisto, kar je v vlogah zatrjevala že tožeča stranka. Zato bi moralo sodišče stroške postopka v celoti naložiti v plačilo toženi stranki.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba opozoriti, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi odločilo o stroških celotnega postopka. Prva sodba je bila namreč delno razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (sodba in sklep VSL IV Cp 3186/2013 z dne 11. 12. 2013). Višje sodišče je med drugim razveljavilo tudi odločitev o stroških, zato je moralo sodišče v novi sodbi - poleg ponovne določitve stikov - odločiti še o stroških celotnega postopka. Postopek pa se ni nanašal zgolj na določitev stikov, pač pa tudi na dodelitev mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, ter na določitev preživnine.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je pravilna. Pri tem se je, kot je navedla že tožeča stranka v pritožbi, oprlo na določbo 413. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o stroških odloči po prostem preudarku. Smisel tega pravila je naravnan na specifiko družinskih postopkov in sodišču omogoča upoštevanje vseh okoliščin primera, ter s tem sprejem pravične odločitve. To predvsem pomeni, da sodišče ni zamejeno z merilom uspeha (prim. VSL sklep IV Cp 3089/2011 z dne 12. 10. 2011). Zato so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je izvedeniško mnenje in končna odločitev sodišča glede določitve stikov v marsičem pritrdila njenim navedbam, kar pa bi moralo sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevati. Dejstvo je, da bi lahko postopek po prvotni tožbi sprožila katerakoli od pravdnih strank. V postopku je bilo bistveno vprašanje, kako naj se v največji meri zagotovi korist otroka, ne le glede stikov, pač pa tudi glede dodelitve v vzgojo in varstvo, pa tudi določitev višine preživnine. Gre torej za iskanje ravnovesja med koristmi otroka na eni strani ter zmožnostmi in pravicami staršev na drugi strani. Ob tem se izkaže, da odločitev o stroških, ki bi temeljila na načelu uspeha v pravdi, ne bi bila pravična.

7. Pritožbeno sodišče zato sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v zadostni meri obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločitvi glede stroškov izhajalo prav iz dejstva, da je moralo v postopku iskati največjo otrokovo korist. Ta obrazložitev zadostno pojasni, zakaj uporaba merila uspeha v predmetni zadevi ne bi bila primerna. Pritožbene navedbe, da je odločitev v tem delu premalo obrazložena, so zato neutemeljene.

8. Ob navedenem se izkaže, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem stroškovnem delu pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi povračila pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.