Jedro

Če sodba nima razlogov o zatrjevanem dejstvu prenehanja obveznosti zaradi izpolnitve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. njenega izreka) razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini zakonitih zamudnih obresti od zneska 28.000,00 SIT od 1.11.1990 dalje do plačila ter od zneska 56.000,00 SIT od dne 14.5.1990 do dne 1.11.1990. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tudi, da mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.540,00 SIT. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je bilo o istovrstnem zahtevku med pravdnima strankama že odločeno s sodbo na podlagi pripoznave Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Grosupljem, opr. št. P 267/90 z dne 22.11.1990, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo 8.475,00 DEM v dinarski protivrednosti po tečaju na dan plačila z obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 1.11.1990 dalje do plačila; zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. odstavku 354. člena, tč. 11, ZPP/77. Tožena stranka je tožeči stranki dne 15.9.1993 izplačala 115.495,00 SIT, dne 14.7.1997 39.308,00 SIT in dne 14.10.1997 410.222,00 SIT. Ker je tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke obračunala na podlagi že navedene pravnomočne sodbe, pa je zaradi razlike med devizno klavzulo in višino zakonitih zamudnih obresti, ki je v času uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko bila v korist devizne klavzule, plačala tožeči stranki celo več kot bi znašale dosojene zakonite zamudne obresti. Zato je z zadnjim plačilom z dne 14.10.1997 terjatev tožeče stranke zaradi plačila v celoti prenehala. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze, ki dokazujejo, da je tožena stranka svojo obveznost do tožeče izpolnila, sicer izvedlo, vendar pa se do njih v razlogih sodbe ni opredelilo. Glede na navedeno sta podana tudi pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 355. členu ZPP/77 in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena, tč. 13, ZPP/77. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži povračilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor. Navaja, da je bilo o istem tožbenem zahtevku med pravdnima strankama že pravnomčono odločeno, zato je upravičena do plačila 8.475,00 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila z obrestmi od 1.11.1990. Ker je dogovor o vlaganju sredstev za pridobitev (dobavo) blaga po leasing pogojih in pristopna izjava z dne 14.5.1990, glede na to, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila v roku, ta pa je bil bistvena sestavina dogovora, razdrt po samem zakonu, je upravičena tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela denar, ki ga je dolžna vrniti, to je od dne 14.5.1990. Upravičena pa je tudi do povračila pravdnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Pritožba je utemeljena. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov je višje sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem obstoja terjatve tožeče stranke utemeljene. Kot je razvidno iz odrezkov za naslovnika in blagajniškega izdatka (priloga A9) je tožena stranka dne 15.9.1993 tožeči stranki plačala znesek 115.495,00 SIT, dne 14.7.1997 znesek 39.308,00 SIT in dne 14.10.1997 znesek 410.222,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 9.3.1999 vpogledalo v navedena dokazila o plačilih tožeči stranki, vendar iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi te dokaze tudi ocenilo ter šele na podlagi take presoje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na to, da izpolnitev predstavlja način prenehanja obveznosti, bi moralo sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni, ko je odločalo o obstoju terjatve tožeče stranke, oceniti tudi te dokaze. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do njih sploh ni opredelilo, je odločilno dejstvo o morebitnem prenehanju terjatve tožeče stranke zaradi plačila ostalo neugotovljeno. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča pa je imelo za posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po 355. členu ZPP/77 in bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77; zato je višje sodišče na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP/77 in 1. odstavka 370. člena ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi predložena dokazila o plačilih, ki jih je tožena stranka med postopkom plačala tožeči stranki, predvsem pa bo moralo ugotoviti ali je dolg tožene stranke do tožeče zaradi plačila morebiti delno ali v celoti ugasnil. Šele na podlagi takšne presoje bo sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke za plačilo obresti. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP/77.