Jedro

Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena s preganjanjem zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov oziroma z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta pogoj v primeru tožnice in njenih otrok ni izpolnjen, saj je tožnica izvorno državo zapustila zaradi groženj, ki jih je zaradi zemljiškega spora s sosedi prejel njen brat, pri presoji za upravičenost do subsidiarne zaščite v povezavi s 1. alinejo 28. člena ZMZ-1 pa je tožena stranka ugotovila, da tožnici osebno niso nikoli grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega, in da je imel težave njen brat.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje prosilcev za priznanje mednarodne zaščite, ki trdijo, da so W.B. in mladoletni S.B., V.B. ter Z.B., vsi državljani Pakistana.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzela izjave, ki jih je polnoletna tožnica podala ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru glede razlogov, zaradi katerih s svojimi otroci zaproša za mednarodno zaščito. Povedala je, da so imeli v Pakistanu spor zaradi zemlje in prišlo je do te stopnje, da se je bala za svoje življenje, zaradi česar je zapustila Pakistan s svojim najstarejšim bratom I. in drugimi člani njene širše družine. Povedala je, da so imeli z družino v Pakistanu težave z bogatimi sosedi zaradi zemlje, in sicer so se bali njihovih groženj oziroma smrti. Družina tožnice je lastnica zemljišča v Pakistanu, ki meji na zemljišče druge družine, s katero imajo spor. Sosedje so bogati in so od njih večkrat zahtevali njihovo zemljo. Najprej je sosed pred leti želel samo pot preko njihove zemlje, a tega niso dopustili, nato pa je hotel, da mu zemljo prodajo, vendar tudi na to niso pristali. Pred 15. oziroma 16. leti so sosedje ubili brata tožnice G. Družina tožnikov takrat ni vedela, kdo je storilec in zato dogodka niso prijavili policiji. Pred 6. leti je bil nato napaden tožničin brat O. na poti v trgovino, in sicer so ga štirje napadli s palicami in sekirami, zaradi česar so mu morali zdravniki amputirati ude. Napadalci so imeli zakrite obraze in napadeni brat jih ni prepoznal, zato dogodka niso prijavili policiji, ker niso točno vedeli, kdo so bili storilci. Pred 4. leti je bil napaden tudi tožničin mož H.N., in sicer so ga neznanci napadli in ga zadavili do smrti. Takrat niso vedeli, kdo je storilec, a danes vedo, da so to storili njihovi sosedje, s katerimi imajo spor zaradi zemlje. To so K., njegov brat S. in njihov stric S.D. Pred letom in pol je bil namreč napaden še najmanjši brat S., ko je ponoči spal doma in sta dva neznanca streljala nanj s pištolo ter ga ubila. Tožnikova mama in brat G. sta se takrat prebudila in videla soseda S. in S.D. Družina je tako izvedela, kdo so storilci in policiji so prijavili tri storilce. Policija je prijela samo S., ki je bil zaprt 10 do 15 dni, nato pa je bil izpuščen proti plačilu, saj je njegova družina plačala zanj. Zadeva se je na policiji tako zaključila. Družina je nato odšla k vaškim starešinam in prosili so jih, naj uredijo zadevo, vendar sosed, s katerim imajo spor, ni pristal na rešitev in je zahteval, da mu prodajo zemljo. Sosedje so začeli bratu tožnice I. groziti, da ga bodo ubili, tako kot so ubili njegove brate. Ker se je vsa družina prestrašila, so se pred približno letom dni vsi preselili v mesto Karachi. Ko so zapustili vas, so sosedje prevzeli njihovo hišo in zasedli njihovo zemljo. Med življenjem v Karachiju so bratu I. po telefonu grozili in ker se z družino v Karachiju niso počutili varno, so se dogovorili, da državo zapustijo. V Pakistanu pa so ostali mama, oče in trije bratje, saj niso imeli denarja, da bi odšli vsi.

3. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnica in njeni otroci nedvomno prihajajo iz Pakistana, čeprav njihova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Na podlagi kriterijev za oceno verodostojnosti je ugotovila, da so izjave polnoletne tožnice skladne in da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede stanja v izvorni državi, prav tako pa tožnici ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudila pri utemeljevanju svoje prošnje. Tožnica je po mnenju tožene stranke zaprosila za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, njene izjave pa je mogoče v povezavi z vsemi preučenimi informacijami oceniti za verodostojne oziroma je tožnici z otroki mogoče verjeti.

4. Tožena stranka je povzela, da tožnica vložene prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da jo je strah groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s sosedi. Najprej je presojala upravičenost tožnikov za priznanje statusa begunca in ugotovila, da je iz opisa dogodkov s strani tožnice jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnico oziroma njenim bratom in sosedi, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnica je državo zapustila izključno zaradi groženj s smrtjo, ki jih je prejel njen brat zaradi zemljiškega spora s sosedi, pri čemer je tožena stranka poudarila, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, temveč izključno preganjanju zaradi zakonsko določenih razlogov, česar pa tožnica ni uveljavljala. Navedla je, da dejanj, kot jih je opisala tožnica, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1, in da gre za izključno zasebno zadevo, povezano z njenim bratom in zemljo, ki ni povezana z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer je dodala, da mora med dejanji in razlogi preganjanja obstajati vzročna zveza, ki je tožnica ni zatrjevala in dokazala. Zaradi vsega navedenega po mnenju tožene stranke tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je nato presojala upravičenost do statusa subsidiarne zaščite in preučila določene informacije o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov, z njimi povezanega nasilja in zaščite posameznikov s strani oblasti. Navedla je, da tožnica ni nikjer navajala, da bi ji v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Na osebnem razgovoru je sicer navedla, da se v primeru vrnitve boji, kaj bi se zgodilo v povezavi s sporom s sosedom, vendar njej nikoli niso grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega in tudi ne morejo dedovati zemlje. Težave je imel njen brat. Po mnenju tožene stranke izjave tožnice ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bila vsa dejanja nasilja v resnici izvršena s strani sosedov, ki si želijo polastiti njihove zemlje.

6. Tožena stranka je navedla, da je tožnica povedala, da so uboj najmlajšega brata prijavili policiji in kot dokaz predložila dva dokumenta, policijska zapisnika. Iz policijskega zapisnika iz leta 2013 je moč razbrati, da gre za prijavo kaznivega dejanja po 154. členu (kršitev posestnika oziroma okupatorja zemljišča, na katerem poteka nezakonito zadrževanje), 109. členu (kaznovanje za hujskanje) in 302. členu pakistanskega kazenskega zakonika (kazniva dejanja, ki vplivajo na človeško telo). Policijski zapisnik iz leta 2014 pa se nanaša na kaznivo dejanje po 154. členu kazenskega zakonika in ni mogoče ugotoviti, da gre za dokument, ki je neposredno povezan s tožnico oziroma prijavo smrti njenega družinskega člana. Tožena stranka je ugotovila, da je oblast v primeru storitve kaznivih dejanj nedvomno ukrepala in se ni izogibala kazenskemu pregonu, saj tožnici oziroma njenemu bratu ni odrekla pomoči in je bila pripravljena ukrepati. Glede na to, da so se z družino preselili in pravzaprav ne vedo, kaj se je zgodilo z njihovo zemljo, je po mnenju tožene stranke povsem mogoče, da si jo je zaradi njihove odsotnosti prilastil sosed, s čimer je dosegel to, kar je želel. Zato ni podlage za ugotovitev, da bi tožnici in njenim otrokom ob vrnitvi v izvorno državo v predmestje Karachija, kjer živijo nekateri njihovi družinski člani, grozila smrtna kazen ali usmrtitev v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1. 7. Glede ocene, ali bi tožnikom grozila resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni zatrjevala, da bi bila ona ali njeni otroci izpostavljeni nehumanemu ravnanju. Tožnica po smrti svojega moža ni ostala prepuščena sama sebi, temveč zanjo in za njene mladoletne otroke skrbi in jih preživlja brat I. Po mnenju tožene stranke se tožnica lahko znajde v svoji izvorni državi in si tam skupaj z bratom I., ki zanje skrbi in jih preživlja, uredi življenje. Situacija tožnice in njenih otrok ob vrnitvi v Pakistan ne bi bila v ničemer drugačna od razmer, v katerih živijo številni drugi Pakistanci, pri čemer ne gre spregledati, da v predmestju Karachija še vedno živijo drugi ožji družinski člani tožnikov. Pri tožnikih ne obstajajo nobene posebne osebne okoliščine, ki bi jih razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana, razlogi sočutja ali humanitarnosti pa ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Tožnica ne bo izpostavljena resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj bo vrnjena v izvorno državo skupaj z bratom I. in njegovo družino, v izvorni državi pa ima še mamo in druge brate. Tožena stranka je kljub temu presojala tudi možnost notranje razselitve in navedla, da je Pakistan velika država in da se državljani Pakistana lahko tam svobodno gibljejo ter preselijo v katerikoli drug del države. Ker tožnica v preteklosti ni imela težav s preselitvijo s svojim bratom I. in njegovo družino, takšna možnost obstaja tudi sedaj.

8. Tožena stranka je nazadnje ugotovila še, da tožnici in njenim mladoletnim otrokom ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ker v Pakistanu ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov, saj bi sicer mediji o tem množično poročali. Glede na vse navedeno je zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Obrazložila je tudi svoje stališče glede pripomb, ki jih je v zvezi s posredovanimi informacijami glede stanja v izvorni državi podal pooblaščenec tožnikov, in sicer je navedel, da je reševanje zemljiških sporov zamudno, zapleteno in podvrženo korupciji ter ne vodi nikamor, da so tožniki s preselitvijo že poskusili, a to ni bilo uspešno, ter da bi imeli tožniki pri preselitvi lahko težave tudi zaradi svoje narodnosti, saj vlada B. preganja. Tožena stranka je navedla, da pripombe in dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve ter ob tem ugotovila tudi, da tožniki niso uveljavljali preganjanja zaradi etnične pripadnosti niti niso navedli, da bi zaradi tega lahko utrpeli posledice. Po vsem navedenem je tožena stranka zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite in je zato njihove prošnje zavrnila.

9. Tožniki zoper navedeno odločitev vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navajajo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnikom mogoče verjeti, vseeno je pa zavrnila njihove prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar so razlogi v izpodbijani odločbi sami s sabo v nasprotju. V povezavi z zakonskimi pogoji za podelitev statusa begunca izpostavljajo, da je eden izmed razlogov za preganjanje lahko tudi „pripadnost posebni družbeni skupini“, ki jo po njihovem mnenju predstavljajo „revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije“. Policija revnih ljudi noče zaščititi, saj nudi zaščito le tistim, ki imajo denar. Sklicujejo se na Smernice UNHCR, ki določajo, da je lahko razlog preganjanja podan tudi takrat, ko nedržavni subjekti ne preganjajo posameznikov zaradi katere izmed podlag iz Ženevske konvencije, če nezmožnost ali nepripravljenost države zaščititi te posameznike temelji na katerem izmed konvencijskih razlogov.

10. V zvezi z razlogi za podelitev statusa subsidiarne zaščite navajajo, da je tožnica povedala, da grožnja bratu I. pomeni grožnjo celi družini, da je sosed K. grozil, da bo pobil tudi ostale člane družine in da so v Pakistanu v življenjski nevarnosti, ker jim K. ne da miru, zato je protispisen zaključek tožene stranke o tem, da tožnica v svojih izjavah ni nikjer navajala, da bi ji v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Trdijo, da je dokazni zaključek tožene stranke o tem, da izjave tožnikov ne dajejo podlage za ugotovitev, da so bili umori in napadi na družinske člane v resnici izvršeni s strani sosedov, v nasprotju z 10. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP, prosta presoja dokazov), sam s seboj v nasprotju in ne upošteva standarda azilnega prava, da je v dvomu treba odločiti v korist prosilca. Pojasnjujejo, da so družinski člani tožnikov napadalce pri tretjem napadu videli in da so tožniki prejeli grožnje s strani sosedov, tožena stranka pa je izjave tožnikov ocenila za verodostojne, zato je protislovno oziroma neobrazloženo, zakaj tožena stranka v tem delu tožnikom ne verjame. Izjave tožnikov prav tako ne nasprotujejo preučenim informacijam glede izvorne države, da so umori in ugrabitve zaradi zemljiških sporov pogosti oziroma običajni. Ni torej mogoče razumeti dvomov tožene stranke o tem, kdo so v konkretnem primeru storilci napadov, zaključki tožene stranke pa so v nasprotju z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnikom mogoče verjeti. Iz obrazložitve odločbe po mnenju tožnikov nadalje izhaja dvom tožene stranke, da so tožniki umor prijavili policiji. Ti pomisleki niso razumljivi, saj je tožena stranka zapisala, da je tožnikom mogoče verjeti. Tožniki so predložili tudi policijski zapisnik in če tožena stranka meni, da zapisnik ne dokazuje tistega, kar so tožniki zatrjevali, bi jih morala s kontradiktornostmi seznaniti in jim dati možnost, da se do njih opredelijo. Iz zapisnika obenem izhaja, da nima takšne vsebine, kot jo navaja tožena stranka. Osnovna prijava gotovo ni bila podana zaradi ponarejanja dokumentov. Tožbi prilagajo policijski zapisnik iz leta 2013, iz katerega je razvidna prijava umora S. policiji, ter njegov neformalni prevod v angleškem jeziku.

11. Tožniki navajajo, da to, da so se sosedje polastili njihove zemlje, ne daje podlage za zaključek, da je njihova ogroženost prenehala, saj grožnje sosedov niso prenehale. Tožena stranka obenem sklepa, da se lahko tožniki preselijo v Karachi, a se ne opredeli do navedb tožnikov, da bi jih sosedje tudi tam našli in jim grozili. Ogroženi so tudi ostali družinski člani tožnikov, a niso imeli denarja za pobeg. Tožniki pojasnjujejo, da se umori družinskih članov tožnikov niso zgodili le v domači vasi.

12. Tožena stranka je po mnenju tožnikov nepravilno sklepala, da polnoletna tožnica ni ogrožena, ker je ženska. Pri tem ni upoštevala posebnega kulturnega vidika Pakistana, kjer so ženske v popolni odvisnosti od moških in ne morejo živeti samostojno. Vdove brez zaščite moškega so potisnjene na rob družbe in izpostavljene zlorabam, tožena stranka pa tega sploh ni presojala.

13. Tožniki v zvezi z zaščito domače oblasti grajajo zaključek tožene stranke, da jim policija ni odrekla pomoči. Povedali so namreč, da je policija storilca proti plačilu podkupnine izpustila na prostost, I.B. pa celo pretepla, ko je poizvedoval o zadevi. Navedbe tožnikov so skladne z informacijami o izvorni državi, ki potrjujejo vprašljivo učinkovitost državnega aparata v zvezi z nasiljem zaradi zemljiških sporov. Glede možnosti notranje razselitve pa tožniki označujejo kot pavšalen zaključek tožene stranke o tem, da ta možnost obstaja. Navajajo, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnikov, da bi jih preganjalci našli kjerkoli in da sploh ni presojala, ali imajo tožniki v tem delu države dostop do zaščite. Izpostavljajo, da je treba pri presoji možnosti notranje razselitve ugotavljati, ali lahko prosilec v drug del države varno in zakonito potuje in ima dostop do tega dela države, tožena stranka pa je v zvezi s tem upoštevala le splošne okoliščine in ne tudi osebnih okoliščin tožnikov. Tožena stranka tudi ni presojala, ali se od tožnikov lahko razumno pričakuje, da se bodo v drugem kraju nastanili, niti ni presojala možnosti ekonomskega preživetja tožnikov v drugem kraju ter jih sploh ni vprašala, kako so v Karachiju živeli. Na možnost življenja v tem kraju je le sklepala, ker so tam že živeli, tožniki pa v tožbi pojasnjujejo, da so živeli v šotorskem naselju, brez možnosti ustvarjanja dohodka, kar predstavlja nevarnost za mladoletne otroke. Tožena stranka glede tega ni pridobila nobenih informacij o izvorni državi. Upoštevala pa ni niti navedb pooblaščenca tožnikov, da notranja razselitev ne bi bila možna tudi zaradi etnične pripadnosti tožnikov, saj vlada baloche preganja.

14. Tožniki so dodatno v tožbi navedli internetne vire, ki dokazujejo, da so žrtve nasilja zaradi zemljiških sporov tudi ženske in da so vdove v Pakistanu potisnjene na rob preživetja.

15. Tožniki predlagajo, naj sodišče opravi glavno obravnavo in zasliši polnoletno tožnico ter izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom prizna status begunca oziroma podredno status subsidiarne zaščite, podredno pa predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

16. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

19. Po oceni sodišča je odločitev tožene stranke glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita, pri čemer je mogoče slediti utemeljitvi, kot jo je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke, dodatno pa navaja in poudarja še naslednje:

20. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)(1) pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Za presojo, ali je prosilec upravičen do mednarodne zaščite, je med drugim pomembna ugotovitev, da je prosilca utemeljeno strah, da bi bil sam preganjan zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov, oziroma da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v določeno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

21. V obravnavani zadevi je po prepričanju sodišča za odločitev bistvena ugotovitev tožene stranke, da se je polnoletna tožnica v svojih izjavah med razlogi, zaradi katerih je s svojimi mladoletnimi otroci zapustila državo in zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, sklicevala in opirala na grožnje, ki jih je dobil njen brat I., ne pa ona ali njeni otroci. V prošnji je sicer navedla, da je sosed K. grozil po telefonu, da bo ubil brata I. in da je bila to hkrati grožnja celi družini, ter na začetku osebnega razgovora povedala, da se je v izvorni državi bala za svoje življenje, vendar pa je iz njenih izjav tekom osebnega razgovora, kjer je bila o razlogih za zapustitev Pakistana podrobneje zaslišana, povedala, da je grožnje prejel njen brat, ne pa ona sama ali njeni otroci. Tako je povedala, da so se vsi člani družine, potem ko so izvedeli, da naj bi napade na njihove sorodnike storili sosedje, zbali, da se to ne bo nikoli nehalo. Povedala je, da če izgubijo I., ki najbolj skrbi za družino, bo za vse njih hudo. Na vprašanje, ali so njej osebno kdaj grozili, je izrecno odgovorila, da njej osebno niso grozili in da ženskam ne grozijo. Pojasnila je, da se sosedje na očeta, ki je lastnik zemljišča, niso spravili, ker se spravijo na mlade, na otroke in ženske pa ne. Nazadnje pa je navedla še, da jih bo v primeru, če se bodo kot družina prisiljeni vrniti, sosed K. ubil, pri čemer je takoj zatem navedla, da ne ve, ali bo ubil tudi ženske, moške pa zagotovo. Po presoji sodišča je iz izjav tožnice razvidno, da je zatrjevane grožnje s strani sosedov prejel zgolj njen brat, ne pa tudi tožnica sama ali njeni mladoletni otroci. Tožba sicer navaja, da je tožnica izjavila, da tovrstne grožnje bratu pomenijo hkrati grožnjo celi družini, vendar pa je po prepričanju sodišča po celostni analizi in presoji tožničinih izjav mogoče zaključiti, da sosedje njej osebno ali njenim mladoletnim otrokom niso grozili in da ne obstaja nevarnost, da bi jim grozili ob vrnitvi v izvorno državo, saj ženskam in otrokom ne grozijo. Na takšno presojo ne morejo vplivati v tožbi navedeni internetni viri, ki naj bi dokazovali, da so žrtve nasilja zaradi zemljiških sporov v Pakistanu tudi ženske in otroci, saj samo dejstvo, da je v splošnem mogoče, da do tovrstnega nasilja prihaja, še ne pomeni, da se je to zgodilo oziroma se bo zgodilo tožnici in njenim otrokom, tožnica pa s svojimi izjavami ni uspela dokazati, da bi bila groženj deležna sama oziroma da obstaja tveganje, da jih bo deležna v prihodnje. Tudi sicer gre pri predloženih dokazih za nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-1), saj jih je pooblaščenka tožnikov prvič navedla šele v tožbi in ni pojasnila, zakaj niso bili navedeni že v postopku izdaje upravnega akta.

22. Glede na obrazloženo je razvidno, da na podlagi izjav tožnice ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje, saj tožnica sama ali njeni otroci niso bili tisti, zoper katere so bile usmerjene zatrjevane grožnje sosedov, prav tako ni mogoče šteti, da pri tožnici obstaja utemeljen strah, da bi bila ona oziroma njeni otroci preganjani zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov, saj je grožnje prejel njen najstarejši brat I. in se celotna družina boji, da bi se kaj zgodilo njemu. Iz enakega razloga pri tožnici in njenih otrocih ni mogoče zaključiti, da bi bili ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem za resno škodo po 1. alineji 28. člena ZMZ-1, ki jo predstavlja nevarnost smrtne kazni ali usmrtitve, saj grožnje s smrtjo, kot že navedeno, niso bile usmerjene zoper tožnico in njene otroke, temveč zoper najstarejšega brata I. 23. Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena s preganjanjem zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov oziroma z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta pogoj v primeru tožnice in njenih otrok ni izpolnjen, saj je tožena stranka pri presoji upravičenosti do statusa begunca pravilno ugotovila, da je tožnica izvorno državo zapustila zaradi groženj, ki jih je zaradi zemljiškega spora s sosedi prejel njen brat, pri presoji za upravičenost do subsidiarne zaščite v povezavi s 1. alinejo 28. člena ZMZ-1 pa, da tožnici osebno niso nikoli grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega, in da je imel težave njen brat. 24. Glede na to, da tožniki niso bili naslovniki groženj sosedov in da ne obstaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi jim sosedje grozili v prihodnje, ker ženskam in otrokom ne grozijo, je pravilna odločitev tožene stranke o tem, da tožniki pogojev za podelitev statusa begunca ne izpolnjujejo. Ob upoštevanju, da tožnici in njenim otrokom ne grozi nikakršno preganjanje, ni potrebno ugotavljati, kakšna je podlaga preganjanja, ali zanje v izvorni državi obstaja notranja zaščita in ali zanje obstaja možnost notranje razselitve, čeprav je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavljala tudi to.

25. Iz enakega razloga je nadalje pravilna ugotovitev tožene stranke o tem, da tožniki ob vrnitvi v Pakistan ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1 (smrtna kazen ali usmrtitev), saj grožnje s smrtjo niso usmerjene zoper njih in jim torej usmrtitev s strani sosedov kot nedržavnih subjektov ne grozi. Tudi v tem delu ni potrebno dodatno ugotavljanje, ali za tožnike v izvorni državi obstaja notranja zaščita in ali zanje obstaja možnost notranje razselitve, saj sploh ni izkazano, da bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem usmrtitve, zaradi katerega bi zaščito potrebovali.

26. Pravilna je po oceni sodišča tudi ugotovitev tožene stranke o tem, da tožnica in njeni otroci ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi), saj ni izkazano, da bi pri tožnikih obstajale takšne okoliščine, ki bi jih razlikovale od ostalega prebivalstva Pakistana, prav tako pa v izvorni državi ob vrnitvi tožnica ne bo sama, saj se tam nahajajo še njeni trije bratje, oče in mama, s katerimi je živela že pred odhodom iz izvorne države, zanjo pa tudi sicer skrbi brat I., ki jo preživlja. Navedbe pooblaščenke tožnikov, da so vdove v Pakistanu potisnjene na rob družbe in izpostavljene številnim zlorabam, ter s tem povezani predloženi internetni viri predstavljajo nedopustno tožbeno novoto v skladu z 52. členom ZUS-1, saj jih je pooblaščenka prvič navedla šele v tožbi in ni pojasnila, zakaj niso bile navedene že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica se tekom postopka izdaje upravnega akta ni sklicevala na to, da bi bila kot vdova izpostavljena slabšim življenjskim pogojem kot drugi prebivalci Pakistana, poleg tega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica z otroki v izvorni državi ni bila in ne bo sama, saj se tam nahajajo še drugi moški družinski člani, zaradi česar niso relevantne tožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni upoštevala posebnega kulturnega vidika Pakistana in dejstva, da so ženske tam v popolni odvisnosti od moških in ne morejo živeti samostojnega življenja, saj tožnica očitno mednje ne sodi.

27. Tožba ugotovitev tožene stranke o tem, da tožniki ob vrnitvi v Pakistan ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ne izpodbija, glede na vse obrazloženo pa je tudi po oceni sodišča pravilna odločitev tožene stranke o tem, da tožniki pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite ne izpolnjujejo.

28. Ker ni razlogov za utemeljen strah tožnikov pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpijo resno škodo, ni potrebna presoja, ali imajo tožniki dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, zaradi česar tožbeni ugovori v tej smeri niso relevantni.

29. Sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošenj tožnikov za mednarodno zaščito pravilna ter na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Glavne obravnave skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj je bilo dejansko stanje med tožniki in toženo stranko sicer sporno, vendar so stranke navajale zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih po določbi 52. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma predlagana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev. Pri tem je upoštevalo, da je imela polnoletna tožnica že pred upravnim organom tako ob podaji prošnje kot ob opravi osebnega razgovora možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in so njene navedbe razvidne iz listin upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo in utemeljeno, kako bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

opomba (1) : V obravnavani zadevi so tožniki vložili prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 11. 2015, ko je veljal Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ). Dne 24. 4. 2016 je stopil v veljavo nov ZMZ-1, ki v 125. členu določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi določb ZMZ, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1, pri čemer se v primeru, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena ZMZ. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti določbe ZMZ-1, za postopke sodnega varstva pa 74. in 75. člen ZMZ.