Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sama po sebi nezakonita zato, ker se je tožnici najprej očitalo krivdno ravnanje (kršitev pogodbenih in drugih obveznosti), odpoved pa je bila podana iz razloga nesposobnosti.

Ugotovitev delodajalca, da delavcu za očitane kršitve ni mogoče očitati krivde, ne pomeni, da gre avtomatično za nesposobnost. Tudi nesposobnost - nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno opravljanja dela iz nekrivdnih razlogov - mora delodajalec dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom ter ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, da je tožnici delovno razmerje (s prekinitvijo) trajalo do 6. 6. 2006 in da ji je tožena stranka za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je odpovedni razlog spreminjala tako, da je bila tožnica na zagovor vabljena zaradi odpovedi iz krivdnega razloga, pogodba pa ji je bila odpovedana iz razloga nesposobnosti. Vzrok za odpoved ni bil samo inventurni rezultat, kot je navedeno v povabilu na zagovor, pač pa gre še za druge vzroke, ki v vabilu na zagovor in pisni obdolžitvi sploh niso navedeni. Tožena stranka zato ni dokazala utemeljenosti razloga odpovedi in ga tudi ni ustrezno obrazložila, zato je odpoved nezakonita. Ob upoštevanju vseh okoliščin pa je sodišče prišlo do zaključka, da bi bilo povsem nesmiselno tožnico vrniti nazaj na delo k delodajalcu, s katerim se ne more dogovoriti niti glede poteka osnovnega delovnega procesa, še manj pa o reševanju kritičnih situacij, ob odnosih s sodelavci, ki mejijo že na sovražnost pa ni mogoče pričakovati, da bi tožnica lahko povsem neobremenjeno in uspešno nadaljevala z delom pri toženi stranki. Zato je zavrnilo zahtevek za reintegracijo, pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) in tožnici prisodilo odškodnino v višini odpravnine, ki bi ji šla, če bi ji delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank deloma ugodilo in prvostopno sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu in glede odločitve o odškodnini. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je sicer, da je bil odpovedni razlog v pisni odpovedi zadostno obrazložen, ker da določba 86. člena ZDR ne pomeni, da bi moral delodajalec obrazložiti konkretne okoliščine, zaradi katerih se odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Iz odpovedi mora biti jasno razvidno le, na kateri pravni podlagi se podaja. Odpoved tudi ni nezakonita zato, ker je tožena stranka tožnico povabila na zagovor zaradi krivdnih razlogov, odpoved pa je podala iz razloga nesposobnosti. Pač pa tožnici v pisni obdolžitvi ni bilo predočeno, da se ji nesposobnost očita tudi zaradi nevzdržnih medsebojnih odnosov in neustreznega oziroma neodgovornega vodenja trgovine. Zato glede teh dveh očitkov odpoved iz razloga nesposobnosti ni zakonita. Glede očitanega manjka pa tožena stranka ni dokazala, da je ta posledica tožničinega nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo in sklep je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče druge stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo zato, ker je na novo presojalo že izvedene dokaze, moralo opraviti. Pritožbeno sodišče za razliko od sodišča prve stopnje meni, da je razlog za odpoved zadostno obrazložen in da odpoved ni nezakonita zato, ker je bila tožnica vabljena na zagovor z očitki, opredeljenimi kot krivdni razlog, odpoved pa je bila podana iz razloga nesposobnosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po drugem odstavku 347. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena ZDSS-1. Poleg tega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je izrek v nasprotju z razlogi v obrazložitvi, ti razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja bi moralo sodišče upoštevati datum izdaje zamudne sodbe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka uveljavlja sicer vse revizijske razloge, toda razlog zmotne uporabe materialnega prava razlaga le v zvezi z uporabo 118. člena ZDR. V tem delu je bila z drugostopnim sklepom prvostopna sodba na pritožbo tožnice razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Ker revizije zoper razveljavitveni sklep ni mogoče vložiti, revizijskih navedb v tem delu ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ugotoviti, ali so sploh podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in nato ponovno odločiti tudi o trajanju delovnega razmerja (torej o datumu prenehanja pogodbe).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje se samo deloma ni strinjalo s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v preostalem pa je dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopnega sodišča potrdilo. Zato v izpodbijani sodbi ni zatrjevanih nejasnosti in neskladij. Pravilnost odločitve pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje tudi ni ponovilo in drugače presojalo na prvi stopnji izvedenih dokazov. Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev obeh sodišč je enaka, sodišče druge stopnje je presodilo le, kakšen pomen imajo oziroma nimajo nekatera dejstva za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugačna materialno pravna presoja, sprejeta na podlagi enakega dejanskega stanja, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Stališče sodišča druge stopnje glede obrazložitve razloga odpovedi, torej glede razlage drugega odstavka 86. člena ZDR, sicer ni pravilno. Toda to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Po navedeni določbi mora delodajalec obrazložiti odpovedni razlog. Ne zadošča, da delodajalec v odpovedi le navede odpovedni razlog, mora ga je tudi pisno obrazložiti. To pa lahko pomeni le, da mora navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti in v sodnem postopku preizkusiti utemeljenost odpovednega razloga. Samo taka obrazložitev delavcu tudi daje možnost učinkovite obrambe oziroma zagovora. Sklicevanje izpodbijane sodbe na odločbo Ustavnega sodišča ni utemeljeno. V zadevi Up-1165/06 (odločba z dne 12. 4. 2007) je šlo za razrešitev položajnega uradnika na podlagi zakonske določbe (petega odstavka 83. člena ZJU), ki omogoča tako razrešitev brez navedbe razlogov za to.

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sama po sebi nezakonita zato, ker se je tožnici najprej očitalo krivdno ravnanje (kršitev pogodbenih in drugih obveznosti), odpoved pa je bila podana iz razloga nesposobnosti. Vendar izpodbijana sodba ne temelji na tej ugotovitvi. To kar je bilo za odločitev bistveno izhaja iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitev delodajalca, da delavcu za očitane kršitve ni mogoče očitati krivde, ne pomeni, da gre avtomatično za nesposobnost. Tudi nesposobnost - nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno opravljanja dela iz nekrivdnih razlogov - mora delodajalec dokazati (prvi odstavek 82. člena ZDR). Mora pa tudi delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR), v spornem času ob smiselni uporabi 177. člena ZDR, torej z vročitvijo pisne obdolžitve (po ZDR-A sedaj izrecno tako, da v pisnem vabilu na zagovor navede obrazložen razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi).

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je tožnici v pisni obdolžitvi (vsebovani v vabilu z dne 25. 10. 2004) očital le inventurni manjko. Najprej, da je do tega prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožnice, v odpovedi pa, da gre za njeno nesposobnost. Vendar tožena stranka ni dokazala, da bi do manjka prišlo zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega opravljanja dela tožnice. Prav ima sodišče druge stopnje, da zgolj ugotovitev inventurnega manjka še ne dokazuje nesposobnosti vodje trgovine. Lahko tudi ali predvsem njega, toda to je treba ugotoviti in dokazati.

Tožena stranka tožnici v pisni obdolžitvi ni očitala nevzdržnih medsebojnih odnosov ter neustreznega oziroma neodgovornega vodenja trgovine – ne iz krivdnih razlogov in ne iz razloga nesposobnosti. Zoper take očitke se zato niti ni imela možnost zagovarjati. Ker tako ravnanje tožene stranke ni v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je v tem delu odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Ker je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.