Jedro

Kljub upoštevanju pričakovane mere dotrajanosti kot posledice običajne rabe mora tudi rabljena stvar imeti take lastnosti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se stvar sicer uporablja.

Toženec ni uspel izkazati svojih trditev, da je prodal (izročil) vozilo, ki je bilo brezhibno oziroma brez ugotovljenih napak, ter da naj bi bile te posledica tožnikove neprimerne vožnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 13. 9. 2019: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost med pravdnima strankama dne 1. 12. 2016 sklenjene pogodbe o prodaji osebnega vozila Volkswagen Golf 2.0, letnik 2005, identifikacijska št. ... (I. točka izreka), - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval razvezo predhodno omenjene prodajne pogodbe (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 8.134,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni na svoje stroške odstraniti osebno vozilo Volkswagen Golf 2.0, letnik 2005, identifikacijska št. ..., z dvorišča tožnikove stanovanjske hiše na naslovu ... (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.626,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno plačilo dalje (V. točka izreka).

2. Zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da zavrne zahtevek tudi v izpodbijanem delu (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo. Poudarja, da v danem primeru ni šlo za skrite, temveč za očitne napake, ki bi jih lahko tožnik kot kupec pri običajnem pregledu avtomobila opazil. Sodišče je v 6. točki obrazložitve napačno ugotovilo, da je vozilo oglaševal toženčev sin M. D. Slednji je imel na facebooku objavljene zgolj fotografije avtomobila. Prav tako sodišče ni navedlo, da je, preden je tožnik vozilo odpeljal na diagnostiko na pooblaščeni servis A. d.o.o., avtomobil najmanj pregledala (če ne celo popravljala) tudi oseba z imenom S. Sodišče pride samo s seboj v nasprotje, ko najprej zavzame stališče, da je bil toženec pasiven, nato pa je njegovo aktivnost (ko je tožniku ponudil znesek 100,00 EUR za odpravo napak) štelo kot okoliščino, na podlagi katere je sklepalo, da je za napake vedel. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je šlo pri zatrjevanih poškodbah na vodnem hladilniku za skrito napako. Vzrok za razpoko je starostna dotrajanost hladilnika, kar naj bi izhajalo iz ugotovitev izvedenca. Iz fotografije v izvedenskem mnenju naj bi bila razpoka vidna s prostim očesom, zaradi česar ne gre za skrito napako. Dotrajanost vozila ob upoštevanju njegove starosti ne more predstavljati skrite napake. Pritožnik se sklicuje na 459. člen OZ in poudarja, da je imel sporni avto vse običajne lastnosti, kar naj bi izhajalo iz zapisnika o opravljenem tehničnem pregledu z dne 28. 10. 2016. Tožnik se je zavedal, da kupuje rabljeno vozilo, ki je bilo v času nakupa staro 11 let. Zato so ugotovitve sodišča, da navedena razpoka na hladilniku ne zagotavlja več običajne rabe vozila (to je normalne in predvsem varne vožnje), nepomembne. To velja tudi za v zvezi s tem podane ugotovitve izvedenca. Sodišče je v 33. in 34. točki obrazložitve samo navedlo, da bi lahko tožnik pri nakupu oziroma dovolj skrbnem pregledu vozila pokazal večjo skrbnost. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Hkrati je zaključek, da dotrajanost določene stvari predstavlja skrito napako, materialnopravno napačen. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik iztekanja motornega olja pri podtlačni črpalki zavor pri običajnem pregledu ni mogel zaznati. Tožnik je pred nakupom dvakrat videl avtomobil. Če bi motorno olje res „teklo kot zmešano“, kot je navajal tožnik, bi slednji to zagotovo opazil, če ne pred, pa po prepisu vozila. Sodišče se je napačno opredelilo do korespondence po SMS sporočilih med tožnikom in sinom toženca v prilogi A9, da je tožnik navedel „olje iz menjalnika kaplja kot zmešano“. Pritožnik opozarja, da je potrebno ločiti med oljem iz menjalnika in motornim oljem. Sodišče je nenatančno povzelo tožnikove navedbe, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Očitno je po pomoti spregledalo, da je tožnik že pred nakupom poizvedoval o olju v menjalniku (pritožba pojasnjuje, kaj izhaja iz facebook korespondence med tožnikom in tožencem z dne 27. 11. 2016). Sodišče je pomanjkljivo ter izrazito v korist tožnika verjelo slednjemu, medtem ko na drugi strani tožencu ne verjame. Pritožnik poudarja, da je predložil zapisnik o opravljenem tehničnem pregledu z dne 28. 10. 2016, in navaja, kaj iz njega izhaja. Sodišče je napačno ocenilo, da je tehnični pregled trajal krajši čas. Pritožba izpostavlja vsebino 15. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil, in pojasnjuje, kaj se ugotavlja in preverja ob tehničnem pregledu. Nadalje omenja, kaj naj bi ob zaslišanju povedal M. B. (Avtokleparstvo B.). Če bi res držalo, da je v štirih dneh po nakupu (5. 12. 2016) „teklo olje kot zmešano“, bi takrat že M. B. moral opaziti kapljanje (solzenje). Tožnik ni priložil morebitnih fotografij madežev od olja ali vode. Sam pa je dokazal, da, ko je bil avtomobil pri njem, nista izpuščala niti olje niti voda, a mu sodišče ni sledilo. Sodišče naj bi razvrednotilo pomen tehničnega pregleda. Izvedenec je domneval, da je olje teklo že pri tožencu samo zato, ker je tožnik zatrjeval, da je pri njem olje že „teklo kot zmešano“. Vendar pa svojega mnenja ne bi smel opreti zgolj na tožnikovo trditev in iz nje izhajati. Pritožba pojasnjuje, kaj izhaja iz SMS korespondence med tožnikom in toženčevim sinom z dne 5. 12. 2016. Zato naj bi bil zaključek sodišča, da je toženec oziroma njegov sin M. D. vedel za iztekanje vode oziroma olja, napačen. Okoliščina, da je toženec izročil vso dokumentacijo tožniku, ki sedaj zatrjuje, da je nima, jasno kaže na to, da je slednji tisti, ki je hotel izigrati toženca. Na to je toženec že opozarjal, a se sodišče do navedenega ni opredelilo. Da je imel tožnik očitno že od samega začetka namen izigrati toženca, izhaja tudi iz SMS korespondence, ki je sodišče ni upoštevalo, čeprav bi jo moralo (pritožba omenja vsebino SMS korespondence med tožnikom in toženčevim sinom). Sodišče je spregledalo, da je bilo obvestilo o skriti napaki datirano dne 7. 12. 2016. Šlo naj bi za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče kot neutemeljeno štelo toženčev ugovor, da se je predmetno vozilo popravljalo, preden je šel tožnik k serviserju A. d.o.o. po predračun. Glede na izvedeni dokazni postopek je očitno vse dokaze napačno presodilo. Ni presojalo, ali je morda ravno tožnikovo popravljanje avtomobila še pospešilo kapljanje olja. Napačna je tudi ocena sodišča, da je tožnik peljal vozilo k mehaniku zgolj zato, da se o ugotovljenih napakah na vozilu podrobneje seznani. Kot je namreč ugotovil izvedenec, sodišče pa spregledalo, je mehanik postavil napačno diagnozo. Neutemeljeno je sledilo tožniku, ki je zatrjeval kapljanje olja iz menjalnika, saj je izvedenec jasno povedal, da olje iz menjalnika sploh ni kapljalo. Nadalje je izvedenec povedal, da pri vodni črpalki ni opazil niti iztekanja hladilne tekočine niti iztekanja motornega olja, ker je vodna črpalka na drugi strani motorja. Tožnik je očitno skušal izigrati toženca, ker sprva očitanih napak avtomobil sploh ni imel. Tožnik je resda predložil predračun pooblaščenega avtoserviserja, toda sodišče ni upoštevalo, da na njem sploh ni žiga niti podpisa pooblaščenega avtoserviserja. Po oceni izvedenca je zgolj zamenjava hladilnika popravilo, ostale predpostavke pa so zgolj vzdrževanje, toženec pa je ob zaslišanju izpovedal, da znesek predračuna predstavlja celo generalko vozila. Sodišče se do tega ni opredelilo. Ob ogledu vozila dne 4. 4. 2019 je izvedenec navedel, da mu servisne knjižice nista mogla posredovati niti tožnik niti toženec. Sam je ob predaji vozila vso dokumentacijo izročil tožniku. To je izrecno navedel v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2019, česar tožnik ni prerekal. Da je toženec imel in ob nakupu tudi izročil vso dokumentacijo, ki se nanaša na avtomobil, izhaja tudi iz ostalih okoliščin. Sodišče naj bi tudi v tem delu zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča, da sta toženec in njegov sin M. D. iztekanje navedenih tekočin opazila in da je toženec skupaj s sinom med drugim redno preverjal tudi področje motorja vozila. Šlo naj bi za golo in nedopustno špekulacijo sodišča. Nikjer ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno v dokaznem postopku, da je toženec redno preverjal tudi področje motorja vozila. Kot je ugotovilo samo, je na puščanje olja toženca opozoril prav tožnik. Prav tako ni upoštevalo okoliščine, da avtomobil sploh ni bil naprodaj. Z vidika materialnega prava je pomembno tudi vprašanje, ali gre za skrito napako, če je napako mogoče opaziti le z dvigom pokrova motorja in pri tem motorja ni potrebno razstaviti. Po mnenju pritožnika so vse tovrstne napake, ki jih je mogoče opaziti, če se dvigne pokrov motorja, očitne. Sodišče je navedlo, da se neizvedeni dokazi zavrnejo, a ni specificiralo, kateri in iz katerega razloga. V skladu s sodno prakso gre v obravnavanem primeru za kršitev določb pravdnega postopka (pritožba omenja sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 19/2014 z dne 9. 12. 2014). Oseba S. je ključna priča, ki bi izpovedala o tem, ali je tožnik popravljal avtomobil, o morebitnih napakah in tudi o tem, ali je ob pregledu avtomobila opazil kakšne napake. Ni šlo za skrite napake in bi jih lahko tožnik (kupec) ob pregledu stvari opazil. Pritožnik poudarja, da za napako ob sklenitvi ni vedel, niti je tožniku ni zamolčal, zaradi česar načelo videno - kupljeno ni nično. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da vozilo sploh ni imelo tistih napak, ki jih je sprva (v dopisu in v tožbi) zatrjeval tožnik. Pritožba navaja, kaj je tožnik zatrjeval v dopisu z dne 7. 12. 2016. Da je bilo vozilo dobro ohranjeno in dobre kvalitete so na zaslišanju izpovedali toženec M. D., R. S., M. B. in N. D. Če so napake res laično zakrite, je še toliko bolj očitno, da ne gre za skrito napako in da bi jih tožnik lahko še toliko prej opazil. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Ker tožencu kot prodajalcu napaka ni bila znana, pogodbeno določilo (načelo videno kupljeno) velja. Napačna je tudi odločitev o stroških. V obravnavanem primeru bi moralo sodišče zaključiti, da je tožnik dolžan kriti stroške toženca v celoti oziroma vsaj 2/3 stroškov. Kot izhaja iz 62. točke obrazložitve sodbe, tožnik v pravdi ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega podrednega zahtevka, pri čemer je prišlo v nasprotje samo s seboj, saj je v 5. točki obrazložitve zapisalo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen, podredni pa le delno. Tožnik je uspel le s tretjino svojega zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakaj poškodbe na vodnem hladilniku in iztekanje motornega olja pri podtlačni črpalki zavor avtomobila, ki ga je toženec prodal tožniku, predstavljata skriti napaki v smislu prvega odstavka 462. člena OZ,1 je sodišče prve stopnje, sklicujoč se prvenstveno na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca in cenilca avtomobilske stroke B. B., natančno in prepričljivo obrazložilo v točkah 35 – 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbenemu zatrjevanju, da je šlo za očitni napaki, ki bi jih lahko tožnik (kupec) pri običajnem pregledu avtomobila opazil, zato ni moč slediti. Oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje (podani v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da je vozilo oglaševal toženčev sin M. D., je v tem oziru (oziroma za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nasploh) nebistveno,2 tudi sicer pa nedopustno novo (tožnik je prav to zatrjeval že v tožbi, toženec pa temu ni oporekal, zaradi česar je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da gre za priznano dejstvo v skladu z 214. členom ZPP3). Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da naj bi avto, še preden ga je tožnik peljal na diagnostiko, pregledala (če ne celo popravljala) tudi oseba z imenom S. Ta trditev je namreč spričo dejstva, da omenjenega dokaza zaradi toženčeve opustitve njegove opredelitve (identifikacije/substanciranja) ni bilo moč izvesti (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ostala neizkazana. Nadalje okoliščina, da naj bi tožniku toženec, kot je to slednji izpovedal (v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa izpostavilo tudi sodišče prve stopnje), za stroške popravila ponudil 100,00 EUR, ni v nobenem (za presojo pravilnosti odločitve pomembnem) nasprotju z ugotovitvijo sodišča o toženčevi pasivnosti, ki jo je obrazložilo z dejstvom, da slednji kljub večkratnim pozivom tožnika vozila ni prišel niti pogledat (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Zakaj predstavlja poškodba na vodnem hladilniku skrito napako (oziroma zakaj je tožnik ni mogel opaziti ob nakupu), je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na ugotovitve izvedenca B. B., prepričljivo pojasnilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.4 Da je razpoko (saj mu je bilo tudi to v zvezi z izdelavo mnenja s strani sodišča prve stopnje naloženo5) opazil izvedenec, pa ne pomeni, da bi jo lahko in moral ob nakupu (in običajnem pregledu) tudi običajno skrben kupec.67 Prav tako okoliščina, da je vzrok napaki (razpoki, zaradi katere izteka hladilna tekočina) dotrajanost8 hladilnika (kot je ugotovil izvedenec), ne pomeni, da zato ni moč govoriti o (skriti) stvarni napaki.9 Da mora imeti tudi rabljena stvar (kljub upoštevanju pričakovane mere dotrajanosti kot posledice običajne rabe take stvari) lastnosti, ki jih mora stvar imeti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se sicer uporablja, kot tudi, da dotrajanosti hladilnika, zaradi katere pride do iztekanja hladilne količine,10 ni moč šteti za običajno lastnost vozila, ki bi jo tožnik mogel in moral pričakovati (sprejeti) ob nakupu rabljenega vozila, je prav tako v 23. in 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 35. – 38. točko obrazložitve), predstavlja stvarno napako v konkretnem primeru razpoka na hladilniku in ne njegova dotrajanost (kot to zmotno navaja pritožba), ki je njen vzrok. Posledično je neprepričljivo tudi označevanje izvedenčevih ugotovitev o okvarah vozila, do katerih bi zaradi iztekanja hladilne tekočine lahko prišlo, kot nerelevantnih. Nedopustno novo, pa tudi sicer presplošno, je pritožbeno pojasnjevanje, da imajo vozila vgrajene različne senzorje oziroma svetlobne lučke, ki opozarjajo na težave, ter da v konkretnem primeru tožnik ni zatrjeval, da bi ga lučke opozarjale. Iz istih razlogov je neupoštevno tudi navajanje, da je šlo za športen avto in da naj bi imel tožnik kar nekaj izkušenj s prodajo vozil, zaradi česar naj bi vedel za bazo Carfax.

7. Zakaj tožnik iztekanja motornega olja pri podtlačni črpalki zavor ob običajnem pregledu vozila ni mogel zaznati, je sodišče prve stopnje (upoštevajoč ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca B. B.) prepričljivo pojasnilo v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba temu zaključku nasprotuje s pojasnjevanjem, da naj bi tožnik avto pred nakupom dvakrat videl ter da je bil prepis opravljen v X., kot tudi (sklicujoč se na korespondenco med tožnikom in toženčevim sinom11) z izpostavljanjem razlike med oljem iz menjalnika in motornim oljem, kar pa je vse ne le že v osnovi hipotetično (neizkazano), ampak v prvi vrsti (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člen ZPP). To velja tudi za sklicevanje na predhodno omenjeno korespondenco, zaradi česar je posledično očitek, da jo je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma da se do nje ni opredelilo, neutemeljen.12 Sodišče prve stopnje je svoje zaključke obrazloženo utemeljilo na podlagi izvedenih dokazov (predvsem ugotovitev izvedenca), medtem ko toženec svojih ključnih trditev ni uspel izkazati. Slednji je v postopku na prvi stopnji (v primerjavi s pritožbenimi) podal skope trditve, ki jih (kot rečeno) ni uspel izkazati. Zato pritožbenemu navajanju, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo, enostransko in izrazito verjelo tožniku (ne pa tožencu), ni moč slediti.

8. Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na zapisnik o opravljenem tehničnem pregledu z dne 28. 10. 2016 in vsebino 15. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil13 (oziroma pojasnjevanje, kaj vse naj bi se pri tehničnem pregledu ugotavljalo/preverjalo), kot tudi na izpovedbo M. B.14 o tem, kaj je in česa ob pregledu ni opazil. Že izvedenec in sodišče prve stopnje sta pojasnila, zakaj predmetne napake niso mogle biti ugotovljene ob tehničnem pregledu15 (glej predvsem 37. in 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), bile pa so ugotovljene (potrjene) s pregledom v postopku angažiranega izvedenca B. B.16 Na drugi strani toženec ni uspel izkazati svojih trditev, da je prodal (izročil) vozilo, ki je bilo brezhibno oziroma brez ugotovljenih napak, ter da naj bi bile le-te posledica tožnikove neprimerne vožnje17 (glej predvsem razloge, podane v 35. in 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje vse navedeno povsem neprepričljivo izzveni tudi pritožbeni očitek o razvrednotenju pomena tehničnega pregleda avtomobila s strani sodišča prve stopnje.

9. Zakaj je lahko zaključilo, da sta bili tožencu (oziroma njegovemu sinu) obe upoštevani skriti napaki znani, je sodišče prve stopnje natančno in argumentirano pojasnilo v točkah 49 – 55 obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženec z izpostavljanjem vsebine SMS korespondence z dne 5. 12. 2016 (med njegovim sinom in tožnikom), ne le da ne prepriča v nasprotno,18 ampak je upoštevaje, da je tožnik že v tožbi izrecno navedel, da je prodajalec (torej toženec19) za napake vedel, tudi sicer (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za (obenem neprepričljivo/presplošno) toženčevo pritožbeno navajanje, da je zaradi tožnikovih besed, da ga bo tožil, ugotovil, da nima smisla odpravljati napake, kot tudi obširno pojasnjevanje,20 da ga je imel tožnik namen od samega začetka izigrati. Ker teh ustreznih (pravočasnih in konkretnih) trditev toženec v postopku na prvi stopnji ni podal (vsebina dokazov pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti), se sodišče prve stopnje do njih ni moglo opredeliti in tudi ni ničesar spregledalo21 (kot to očita pritožba), posledično pa se ni bilo dolžno opredeljevati niti do vsebine dokazov, ki naj bi (po mnenju pritožbe) to izkazovali.

10. Zakaj toženec ni uspel dokazati (tudi sicer šele v vlogi z dne 23. 4. 2019 podanih) trditev, da se je avto popravljal (kar naj bi kazalo na tožnikovo neprimerno uporabo), preden je šel tožnik k serviserju A. d.o.o., je prepričljivo obrazloženo v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba izpostavlja izpovedbo tožnikovega očeta (podano na naroku dne 23. 1. 2019), ko je na vprašanje, ali so potem (ko so videli, da olje pušča) skušali popraviti, odgovoril, da on ne, za sina pa da točno ne ve, in sicer da je slednji nekaj »rihtal«, a da se o tem nista pogovarjala.22 Vendar predhodno omenjena izpoved zaključka o (tožnikovem) popravljanju vozila ne omogoča, medtem ko je navajanje o logičnosti takojšnje odprave oziroma popravila napake hipotetično (posplošeno) in že zato neprepričljivo. Kaj ima okoliščina, da naj bi avtomehanik, h kateremu je tožnik avto peljal, napačno ugotovil (»diagnosticiral«), od kod naj bi točno teklo olje, je v tem oziru (torej, ali se je avto popravljalo ali ne) brezpredmetno. Ker naj bi, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), izvedenec ugotovil, da je hladilna tekočina odtekala zaradi razpoke na hladilniku, pritožbeno navajanje, da slednji iztekanja omenjene tekočine ni opazil pri vodni črpalki, ni (po)jasn(jen)o. Izvedenec je ob zaslišanju dne 13. 9. 2019 res povedal, da na strani, kjer je vodna črpalka, ni opazil niti iztekanja hladilne tekočine niti iztekanja motornega olja, a je hkrati pojasnil tudi, da je prav tam nekdo zaradi iztekanja motornega olja tesnil, prav tako pa tudi, da takšno izlivanje olja nima nobene zveze z neprimerno (prehitro) vožnjo, kot je to zatrjeval toženec. Enako je pomembno, da toženec same tožnikove trditve o iztekanju olja, nikoli niti ni ustrezno (jasno) prerekal. Zatrjeval je »zgolj«, da je tožniku prodal brezhiben avto in da so zatrjevane okvare posledica tožnikovega neustreznega ravnanja po nakupu. Na drugi strani so vsi ugovori zoper verodostojnost s strani tožnika (že s tožbo) predloženega predračuna podjetja A. d.o.o. z dne 19. 12. 2016 (priloga A4), kot tudi razlaga njegove vsebine, prvenstveno novi in že zato neupoštevni (prvi odstavek 337. člen ZPP).23 Slediti ni moč niti navajanju o neujemanju napak, ki jih je sprva (v dopisu in tožbi) zatrjeval tožnik, z rezultati dokaznega postopka. Tožnik je v tožbi zatrjeval odtekanje olja in omenjal napako semeringa na gredi, v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2017 pa izpostavil, da naj bi šlo za napake na motorju oziroma delih motorja. Ker je šlo pri vprašanju, v zvezi s katerim delom motorja je olje teklo, za presojo, ki zahteva strokovno-tehnično znanje, od tožnika (kot laika) ni bilo moč pričakovati, da bo to lahko sam (pravilno) ugotovil. To je lahko točno lociral (ugotovil) šele v postopku angažirani sodni izvedenec in cenilec avtomobilske stroke (B. B.),24 na kar se je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2019 potem (dopustno) skliceval. Kot je bilo predhodno poudarjeno, toženec sami (s strani tožnika zatrjevani) težavi (napaki) motorja, zaradi katere je iztekalo olje, niti ni jasno (izrecno) oporekal. 11. Toženec poudarja, da naj bi tožniku ob prodaji vozila izročil vso z avtomobilom povezano dokumentacijo, oziroma z neobrazloženim (nekonkretiziranim) navajanjem, češ da naj bi med odločilnimi dejstvi o tem, kar se o njihovi vsebini navaja v razlogih sodbe, in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi, obstajalo nasprotje, očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Katera odločilna dejstva ima točno v mislih, ustrezno ne pojasni. Če ima v mislih svojo trditev iz vloge z dne 23. 4. 2019, ki jo omenja v pritožbi, češ da naj bi tožnik vedel za vse predelave, je bila ta navedba ne le podana prepozno (oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP), ampak je njeno izpostavljanje tudi sicer brezpredmetno, saj je sodišče prve stopnje glede predelav vozila (čeprav naj bi šlo za očitno napako) upoštevaje pogodbeno načelo »videno-kupljeno« zaključilo, da toženec v tem oziru ne odgovarja oziroma je ni upoštevalo (glej 30. - 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 50 – 55 obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno (in obširno) pojasnilo, zakaj je lahko zaključilo, da so bile tožencu (v tej zadevi upoštevne) skrite stvarne napake vozila znane. Tega ni obrazložilo le v 54. točki obrazložitve niti ne gre za golo špekulacijo, kot to neutemeljeno očita pritožba. V tem oziru je izpostavilo sklop posredno relevantnih okoliščin, ki skupaj predstavljajo podlago za tak zaključek. Nadalje je tožnik že v tožbi zatrjeval, da je prodajalec vedel za obstoj napak povezanih z odtekanjem motornega olja in hladilne tekočine, kar z nasprotne strani nikoli ni bilo jasno (izrecno) prerekano, sodišče prve stopnje pa je predvsem v točkah 52 – 54 obrazložitve izpostavilo vse okoliščine, ki to tudi sicer potrjujejo. Kako naj bi bila za to presojo relevantna okoliščina, ki jo pritožba izpostavlja (sodišču prve stopnje pa očita, da jo je spregledalo), da naj bi tožnikov oče grozil toženčevemu sinu in tudi samemu tožencu, ni (po)jasn(jen)o. Prav tako ni pojasnjeno, na katerem mestu naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi za puščanje olja toženec (prvič) izvedel šele od tožnika. Ugotovitev, da mu je tožnik v tem oziru grajal napake vozila (glej npr. 13. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pa takšne (pritožbene) trditve seveda ne utemeljuje.

13. Ker je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, katerim toženčevim dokaznim predlogom in tudi zakaj jim ni bilo moč slediti, je pritožnikov očitek, da tega ni storilo, neutemeljen. Brezpredmetno je tudi toženčevo pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bila z njegove strani predlagana priča »S.« (oziroma »Š.«) pomembna, saj je (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ni bilo možno zaslišati iz razloga, ker slednji (kot je bil to sicer dolžan) ni sporočil podatkov (priimek in naslov), ki bi omogočili identifikacijo in vabljenje priče.25 Razlogi za neizvedbo omenjenega dokaza so v celoti na njegovi strani.

14. Neupravičeno se toženec pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev z navajanjem, da tožnik s primarnim (ugotovitvenim) in (oblikovalnim) delom podrednega zahtevka26 ni uspel. Zahtevka, s katerima ni uspel, v konkretnem primeru za presojo tožnikovega uspeha nista bila ključna, ampak sta to dajatvena zahtevka, s katerima pa je slednji v celoti uspel (glej III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe). Ugotovitev sodišča prve stopnje v 62. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom podrednega zahtevka, zaradi katerega niso nastali nobeni stroški, je pravilna in ni v nobenem nasprotju z ugotovitvijo v 5. točki obrazložitve (kot to očita pritožba) o neutemeljenosti primarnega ter delni utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in jo v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP). Z ozirom na to, da s pritožbo ni bil uspešen, toženec sam nosi stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Bistveno je, da je toženec tožniku vozilo prodal (da je bila torej sklenjena kupoprodajna pogodba). 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Glede iztekanja motornega olja pri podtlačni črpalki zavor pa (prav tako sklicujoč se na ugotovitve omenjenega izvedenca) v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno pojasnjevanje, da, če jo je ob dvigu pokrova motorja moč opaziti, ne gre za skrito, ampak očitno napako, je ne le presplošno in neprepričljivo (sploh iz razloga, ker so bile ugotovljene napake v konkretnem primeru pomembne zaradi samega iztekanja tekočin), ampak tudi sicer novo. Novo, pa tudi sicer neprepričljivo, je nadalje (s tem povezano) navajanje, da je, če so napake res laično zakrite, še toliko bolj očitno, da ne gre za skrito napako in da bi jih tožnik lahko še toliko prej opazil. 5 Glej sklep z dne 12. 2. 2019. 6 Sama zgornja leva fotografija na strani 5 izvedenskega mnenja z dne 5. 4. 2019, ki jo izpostavlja pritožba, tudi sicer ne prikazuje vodnega hladilnika, ampak (kot je pojasnjeno v samem izvedenskem mnenju) zgornji del motorja. 7 Sodišče prve stopnje v 33. in 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tožniku premajhne skrbnosti pri pregledu vozila ni očitalo nasploh, ampak v zvezi z izvršenimi predelavami (vozila), ki pa glede zaznavnosti predstavljajo povsem drugo kategorijo kot napake, za katere toženec (kot je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno) odgovarja. 8 Stvarno napako v konkretnem primeru predstavlja razpoka na hladilniku in ne njegova dotrajanost (kot to izhaja iz pritožbe), ki je njen vzrok (kar je izrecno izpostavljeno v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Še manj je v tem oziru prepričljivo pritožbeno sklicevanje na zapisnik o opravljenem tehničnem pregledu z dne 28. 10. 2016 (glej tudi ugotovitve podane v 37. in 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). 10 In ki v konkretnem primeru ne zagotavlja več običajne rabe vozila, to je normalne in predvsem varne vožnje (glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 11 Ki naj bi po pritožnikovem mnenju izkazovala tudi, da je tožniku izročil vso potrebno z avtomobilom povezano dokumentacijo. 12 Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve tudi sicer ni bistveno, da je tožnik, kot izhaja iz SMS sporočila z dne 5. 12. 2016 (priloga A9), na katerega se sklicuje pritožba, menil, da olje teče iz menjalnika. Ključno je, da je uspel izkazati svojo trditev o iztekanju olja, ki naj bi bilo povezano z napako na motorju oziroma njegovih delih. Tudi sicer tega toženec (kot rečeno) v postopku na prvi stopnji ni izpostavljal. 13 Uradni list RS, št. 44/2013, s kasnejšimi spremembami. 14 Samo pojasnjevanje, kaj je oziroma bi moral M. B. ob pregledu opaziti, je tudi sicer hipotetično in novo ter že iz teh razlogov brezpredmetno (neupoštevno). Glede na naravo obeh relevantnih napak in način, kako jih je lahko tožnik po mnenju izvedenca ugotovil, neprepričljivo izzveni tudi (posplošeno) pritožbeno navajanje, da naj bi toženec in priče (M. D., R. S., M. B. in N. D.) izpovedali, da je bilo vozilo dobro ohranjeno in dobre kvalitete. 15 Zaradi česar ni prepričljivo niti pritožbeno izpostavljanje, češ da naj bi izvedenec ob zaslišanju navedel, da naj bi toženca, če bi olje začelo iztekati, ob tehničnem pregledu opozoril. Ob tem, da ni (po)jasn(jen)o, na katerem mestu naj bi izvedenec to izpovedal v zvezi z motornim oljem (na strani 3 prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja z dne 13. 9. 2019 je to, kar izpostavlja pritožba, omenjal v zvezi s hladilno tekočino), je v tem oziru še pomembneje njegovo pojasnilo (glej stran 4 in 11 prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja z dne 13. 9. 2019), da se je iztekanje olja glede na maso tesnjenja stopnjevalo. Najprej naj bi se začelo samo solziti, nato iztekati v manjši količini in po določenem številu kilometrov iztekati vedno več (glej tudi 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 16 Ki svojih zaključkov o iztekanju olja nikakor ni naredil le na podlagi tožnikove izjave (kot to neutemeljeno očita pritožba), ampak nedvomno (tudi) na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj, kar ne-nazadnje potrjuje zadnji del izjave, ki jo omenja pritožbe (glej 11. stran prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja z dne 13. 9. 2019), in sicer da v tako veliki količini (olje) ne more spustiti naenkrat. 17 Iz vseh teh razlogov je nebistveno pritožbeno izpostavljanje, da tožnik v zvezi z madeži od olja ali vode ni predložil fotografij. Obstoj napak (oziroma iztekanje tekočin) namreč v zadostni meri izkazujejo (že) drugi dokazi. 18 Kar podobno velja za hipotetično (neizkazano/neprepričljivo) pritožbeno pojasnjevanje, da glede na to, da naj bi izvedenec avto pregledal šele dne 4. 4. 2019 (in da naj bi olje teklo) ter upoštevaje dinamiko njegovega iztekanja, že dne 5. 12. 2016 olje ni teklo. 19 Ki tega (izrecno) v postopku na prvi stopnji niti ni zanikal. 20 Skupaj s poudarjanjem, da je tožniku izročil dokumentacijo. 21 Enako velja za v tem okviru podane trditve (s katerimi pritožnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil pri odpravi napak pasiven), da sta se tožnik in toženčev sin dogovarjala, da bo ogled avtomobila potekal 9. 12. 2016, a da je že naslednji dan tožencu sporočil, da gre k odvetniku in da ga bo tožil. 22 Glej 10. in 11. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 1. 2019. 23 Ker jih toženec ni pravočasno podal v postopku na prvi stopnji, se ni moglo sodišče prve stopnje v tem oziru do česarkoli opredeljevati (niti se ni bilo dolžno opredeljevati do izpovedbe toženca glede zneska predračuna, saj vsebina dokaza potrebnih trditev ne more nadomestiti). Izvedenec B. B. je ob komentiranju predračuna na naroku dne 13. 9. 2019 obrazložil, katere postavke pomenijo vzdrževanje (servisiranje) in katere popravilo, ne pa tudi, da je do vsega tega dejansko prišlo, kot bi bilo moč razumeti iz pritožbenih navedb. 24 Ki je ugotovil, da olje izteka pri podtlačni črpalki zavor in pri počenem ohišju senzorja odmične gredi. 25 Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje. 26 S katerim je tožnik uveljavljal razvezo pogodbe, do katere pa je v skladu s 3. točko prvega odstavka 468. člena OZ prišlo že z njegovo enostransko pisno izjavo o odstopu z dne 21. 12. 2016 (glej 14., 16. in 60. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).