Jedro

Taksna obveznost je nastala s predložitvijo spisa pravdnemu sodišču. Vendar pa to ne pomeni, da zato, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je z vložitvijo ugovora postal tožba, umaknjen pred tem trenutkom, tožeča stranka ne bi bila dolžna plačati sodne takse za redni postopek. Zaradi umika tožbe ni bila dolžna plačati celotne takse, temveč le eno tretjino te takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 23.12.2013. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče na podlagi ugovora tožene stranke 6.9.2013 razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v dovolitvenem delu in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Po izdaji tega sklepa in po prejemu sklepa o ugovoru (12.9.2013) je tožeča stranka 18.9.2013 podala umik predloga za izvršbo.

5. Ob takem dejanskem stanju ni pravilna pritožbena trditev, da bi moralo že izvršilno sodišče izdati sklep o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopek. Že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi se namreč začne pravda med strankama. O umiku predloga za izvršbo bi izvršilno sodišče lahko odločalo le v primeru, da bi ga prejelo pred ugovorom. Kadar pa ga prejme po vložitvi ugovora, je ta umik treba obravnavati kot umik tožbe po 1. odstavku 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), h kateremu je potrebno soglasje dolžnika – sedaj tožene stranke, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa (odločbe III Ips 200/2008, VSL II Cp 2802/2011 in II Cpg 409/2011, VSK II Ip 64/2009 in II Ip 744/2009). V obravnavani zadevi ga je prejelo tudi po izdaji sklepa o ugovoru, s katerim je tudi odločilo o odstopu zadeve pravdnemu sodišču, zato tudi iz tega razloga ni smelo odločati o umiku.

6. Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da je taksna obveznost nastala s predložitvijo spisa pravdnemu sodišču (2. točka 1. odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Vendar pa to ne pomeni, da zato, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je z vložitvijo ugovora postal tožba, umaknjen pred tem trenutkom, tožeča stranka ne bi bila dolžna plačati sodne takse za redni postopek. Res zaradi umika tožbe ni bila dolžna plačati celotne takse, temveč le eno tretjino te takse (tar. št. 1112 taksne tarife ZST-1), kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. To plačilo predstavlja zakonsko predpisano odmeno za obravnavanje zadeve pred pravdnim sodiščem, ki je moralo izvesti postopek, predpisan za umik tožbe, vključno z izdajo sklepa o ustavitvi postopka. zaradi navedene določbe 2. točke 1. odstavka 5. člena ZST-1 pa je plačilo te taksne obveznosti sodišče upravičeno zahtevati šele po prejemu spisa.

7. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno odgovorilo na navedbe tožeče stranke, ki jih je podala že v ugovoru in jih ponavlja tudi sedaj v pritožbi. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.