Jedro

Pri posegih v osebnostne pravice je pomembno razlikovati med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Tudi pri vrednostnih sodbah, ki so prepoznane kot žaljive, pa mora za sorazmernost posega obstajati zadostna podlaga v dejstvih.

S privolitvijo, da se o tožničinem osebnem življenju piše v javnem mediju, se je tožnica odpovedala popolni zasebnosti. V takšnih okoliščinah njeno pričakovanje zasebnosti ni moglo biti upravičeno. Dejstvo, da članek kot celota ni izpolnil tožničinih pričakovanj, ne more bremeniti toženca. Tudi negativni odzivi javnosti na članek ne sodijo v toženčevo odgovornostno sfero.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 306 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek glede umaknjenega dela tožbe (zahtevka za plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2018 dalje) ustavi (I. točka izreka odločbe), ter razsodilo, da se tožbeni zahtevek za plačilo 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2018 dalje zavrne (II. točka izreka odločbe) in da je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.765,20 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka odločbe).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženčevo breme. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema pritožbene navedbe, pri čemer izpušča obsežno predstavljena stališča pravne teorije.

Tožnica meni, da je napačen zaključek sodišča, da toženčeve izjave niso protipravne. Zmotna je tudi ugotovitev, da gre v postopku zgolj za dokazovanje resničnosti ali neresničnosti mnenj. Gre za škodo, ki je tožnici nastala po objavi članka z naslovom "_Krivoverski ..."_. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec pripadnik rimokatoliške cerkve, ki prav tako izvaja obrede in molitve. Tožencu je zagotovljena pravica do veroizpovedi, tožnici pa ne. Toženčeva izjava ("... _domov pride ponoči: ob pol enih, enih, včeraj je prišla 15 do dveh ... tako je štirikrat na teden. Potem pa sem rekel: zdaj pa je tega malo dost.__"_) izkazuje njegov zaničevalen, manjvrednostni odnos do žensk, žena in mater, ki prihajajo pozno domov. Toženec je situacijo opisal na način, kot da tožnica z udeležbo na delavnicah X. počne nekaj nezaslišanega. Tožnica je aktivna članica (poverjenica) X., zato ne drži, da je toženec za noro označil le delovanje v X., ne pa tudi tožnice. Tožnica dvomi, da toženec pred obiskom delavnice še ni bil dogovorjen z novinarjem. Zakaj bi sicer delavnico snemal. Sodišče se ni opredelilo do samega posega v tožničino zasebnost. Presojalo je le javnost X. in njenih članov. X. je nevladna organizacija, kar pa ne pomeni, da se lahko o osebnem, družinskem in intimnem življenju njenih članov razpravlja v javnih medijih. Sodišče pri tehtanju upravičenosti posegov v pravice ni upoštevalo tožničinih občutkov. Verjelo je tožencu, ni pa presojalo tožničinega zmanjšanega ugleda v družbi. V tej smeri ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko povedale, kakšno mnenje se je po objavi članka ustvarilo o X. in o tožnici kot njeni pripadnici. Tožničino osebno, družinsko in intimno življenje, vključujoč njeno versko prepričanje, ni v javnem interesu.

Z zaključkom, da toženčeve izjave niso protipravne, je sodišče poseglo v tožničino svobodo vesti (v njeno versko svobodo). Vsebina izjav je bila očitno žaljiva (toženec je želel tožnico osramotiti), zato toženčeva svoboda izražanja ne bi smela uživati varstva. Ker tožnica ni javna oseba, je njenim pravicam do zasebnosti, osebnega dostojanstva in svobode vesti treba dati prednost pred toženčevo pravico do svobode izražanja. Sodišče je kršilo tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS2), s stališčem, da je treba zavarovati toženčeve pravice, pa tudi njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).

Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, svojo odločitev pa je le na kratko obrazložilo. Predlagane priče ne bi izpovedale le glede nastanka škode, temveč bi tudi navedle, zakaj so bile toženčeve izjave protipravne. Sodišče tudi ni obrazložilo (razen v kratkem odstavku), zakaj zavrača dokazni predlog za imenovanje izvedenca. Izvedenec bi se lahko opredelil do obsega posledic toženčevih izjav. Sodišče je dopustilo izvedbo dokazov, glede katerih je bil toženec prekludiran (priloge B21 – B23). Na podlagi teh dokazov je ponovno zaslišalo pravdni stranki. Navedba, da vpogledane listine ne bi spremenile odločitve, pomeni, da je sodišče zavzelo stališče v prid toženca še pred zaključkom dokazovanja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi objave časopisnega članka, v katerem so povzete naslednje toženčeve izjave: (1) _Poročena sva deset let, še prej sva bila skupaj sedem let. Dokler ni bilo tega, smo normalno živeli._ (2) _Njej je to predstavila žena mojega kolega, ona je pozneje navdušila sosedo in sestro, veš kako je fajn, so si govorile._ (3) _Žena gre zjutraj v službo, po službi imajo dejavnosti, domov pride ponoči: ob pol enih, enih, včeraj je prišla 15 do dveh … tako je štirikrat na teden. Potem pa sem rekel: zdaj pa je tega malo dost._ (4) _Odšel sem k njim; dogovorjeno je bilo, da vidim, kaj se dogaja. On je za njih prerok in oni klečijo pred njim; hoteli so, da pokleknem tudi jaz, pa nisem hotel … Prepričevali so me, da jim pristopim, zganjali so eksorcizem, to je noro._ Glede povzetih izjav, ki se nanašajo na tožničino aktivno članstvo v društvu X., tožnica trdi, da so žaljive in diskriminatorne, podane z zaničevalnim namenom, in da je toženec z njimi posegel v njene osebnostne pravice.

6. Tožnica z odškodninskim zahtevkom uveljavlja varstvo pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic – tudi pravice do časti in dobrega imena (35. člen URS) in varstvo svobode vesti (prvi odstavek 41. člena URS), toženec pa se sklicuje na pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Omenjene ustavne pravice niso absolutne (neomejene), omejene so s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS). V primeru trka enakovrednih pravic sodišče med njimi vzpostavi ustrezno ravnovesje, oziroma oblikuje pravilo o sobivanju pravic, ki pove, kateri pravici je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.3 Pri posegih v osebnostne pravice (čast in dobro ime4) je pomembno razlikovati med trditvami o dejstvih in mnenji (vrednostnimi sodbami). Obstoj dejstev je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Tudi pri vrednostnih sodbah, ki so prepoznane kot žaljive, pa mora za sorazmernost posega obstajati zadostna podlaga v dejstvih.5 Žaljivost, ki je prva predpostavka protipravnega posega v čast in dobro ime, je pravni standard, vsebino katerega ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera napolni sodišče. Osebnostna sfera posameznika je predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin (179. člen OZ6).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki temelji na zgoraj izpostavljenih materialnopravnih izhodiščih, da sporne izjave objektivno niso žaljive. Razlogi, na katerih temelji ta presoja, so jasni, podprti s prepričljivo dokazno oceno. Članek z naslovom „_Krivoverski ..._“ v ospredje postavlja delovanje verskega društva X., ki se samo predstavlja kot humanitarno društvo, oziroma društvo, ki pomaga ljudem v stiski. Toženec je s spornimi izjavami izrazil svoje mnenje o tem, kako je tožničino udejstvovanje v društvu X. vplivalo na družinsko in partnersko dinamiko, jo spremenilo, pri čemer je mnenje izrazil brez zaničevalnega ali sramotilnega namena v razmerju do tožnice (brez namena njene osebne diskvalifikacije). Svojo in tožničino zasebnost je toženec razgalil izključno v povezavi z delovanjem javnega verskega društva, torej v zvezi s temo, ki brez dvoma zanima širšo družbo. Pri tem ni izpostavil intimnega dela partnerskega odnosa.7 Pri vrednotenju toženčevih izjav je bila pomembna tudi okoliščina, da pravdni stranki v članku nista omenjeni z imenom in priimkom (niti z inicialkami imena in priimka) in da tudi vsebina članka ni taka, da bi lahko zainteresirana javnost zgodbo povezala z njima.

8. Da namena, kakršnega mu pripisuje tožnica, toženec ni imel, izhaja že iz same vsebine izjav in njihove sporočilnosti. Okoliščina, da je dogajanje na delavnici X., ki se je je udeležil po vztrajnem prigovarjanju tožnice, snemal, ne izkazuje, da je imel z novinarjem že vnaprejšnji dogovor, še manj, da je imel (z na delavnici zbranimi informacijami) namen blatiti tožničin ugled. Toženec ni tožnici očital nič nemoralnega, izpostavil je le njeno pogosto odsotnost zaradi sodelovanja na delavnicah društva. Četudi se je tožnica (kot ženska, žena in mati) počutila razžaljeno, osramočeno, ponižano ali manjvredno, to še ne pomeni, da so bile sporne izjave objektivno žaljive (žaljive v očeh povprečnega bralca), oziroma da je bilo toženčevo ravnanje protipravno. Ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva. Odločilno je, kaj sporni zapisi sporočajo povprečnemu bralcu. In sporočilnost spornih izjav v kontekstu celotnega članka je taka, kot trdi toženec: gre za opis občutkov moža in očeta v odnosu do žene in matere, ki je pod močnim vplivom društva X. spremenila svoj sistem vrednot, posledično pa tudi odnos do moža in družine.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da se o osebnem življenju članov X. v javnih medijih sploh ne bi smelo razpravljati. V članku so poleg toženčevih izjav povzete izjave drugih oseb,8 tudi izjave tožnice, ki se je pred objavo članka odzvala na poziv novinarja, da predstavi svojo plat zgodbe (prilogi B2, B3).9 Tožnica je povsem odkrita glede svojega članstva v društvu, nanj je ponosna. Z namenom, da bi bilo društvo X. v članku prikazano na način, kot društvo doživlja sama, je tudi sama razgalila svoje družinsko in partnersko življenje. S privolitvijo, da se o njenem osebnem življenju piše v javnem mediju, se je odpovedala popolni zasebnosti. V takšnih okoliščinah njeno pričakovanje zasebnosti ni moglo biti upravičeno. Dejstvo, da članek kot celota ni izpolnil tožničinih pričakovanj (že sam naslov članka razkriva, da novinar v njem ni zavzel nevtralnega, še manj naklonjeno stališče do društva X.), ne more bremeniti toženca. Tudi negativni odzivi javnosti na članek ne sodijo v toženčevo odgovornostno sfero. Velja poudariti še en pomemben vidik. Kot poverjenica in podpredsednica društva (ne zgolj pasivna članica ali simpatizerka), ki se tudi v svojih zapisih o osebnem življenju na spletni strani društva izpostavlja z imenom in priimkom (priloga B10), je bila tožnica dolžna prenesti kritiko na račun društva, katerega vrednote in načela je ponotranjila.

10. V zadnji sporni izjavi je toženec opisal, kar je zaznal kot udeleženec na delavnici društva. Enako kot druge sporne izjave je sodišče prve stopnje tudi to izjavo štelo za toženčevo mnenje, ki ima podlago v dejstvih, ki jih tožnica v pritožbi ne zanika (da člani društva A. A. štejejo za preroka, da pred njim pokleknejo in da se je na delavnici izvajal eksorcizem, v smislu obreda oziroma molitve). Toženec je dogajanje na delavnici označil kot noro, iz nobene besede ali besedne zveze pa ni razbrati, da tudi tožnico šteje za noro. Kot je prepričljivo povedal ob zaslišanju, je bil po delavnici v šoku, ker ni pričakoval takšne skrajnosti. Po delavnici je poiskal novinarja B. B., ki je informacije o delovanju društva zbral tudi iz drugih virov. Sam tudi ni imel vpliva na vsebino članka. Toženec tožničine vere ni označil za krivoverstvo, niti ni X. štel za (krivoverski) kult ali sekto. S tem, ko je izrazil mnenje, da mu zaradi tožničine predanosti načelom in vrednotam društva družina in partnerski odnos razpadata, toženec v nobenem smislu ni posegel v tožničino versko svobodo (ni je diskriminiral na podlagi njenih verskih prepričanj), torej v njeno svobodo, da svoja verska prepričanja prosto prakticira.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega posega v njeno zasebnost. Pravica do zasebnosti je osebnostna pravica,10 zato se vsi argumenti, na katerih sloni presoja, da toženec ni ravnal protipravno (da ni posegel v tožničine osebnostne pravice, oziroma v njeno osebnostno sfero), nanašajo tudi na zatrjevani poseg v zasebnost. 12. Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. O tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dovolj izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje prič in imenovanje izvedenca (razlogi so podani v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki bi lahko izpovedale o nastali škodi, niti imenovalo izvedenca, velja poudariti, da se po ugotovitvi, da toženec ni ravnal protipravno, sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z drugimi elementi odškodninskega delikta (131. člen OZ). Ali ima določeno ravnanje elemente protipravnosti, je pravno vprašanje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovor na to vprašanje iskati s pomočjo zaslišanja predlaganih prič.

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo procesno pravilno (skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP), ko je toženčeve navedbe iz tretje pripravljalne vloge in vlogi priložene dokaze (priloge B21 – B23), štelo za pravočasne. Toženec se je s podanim trditvenim in dokaznim gradivom odzval na tožničine navedbe iz tretje pripravljalne vloge, ki mu je bila vročena na naroku 14. 4. 2021, ter s tem uresničil svojo pravico do kontradiktornega postopka. Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, je bila obravnava preložena na kasnejši datum zaradi vloge, ki jo je na naroku predložila tožnica, torej zaradi ravnanja tožnice. Odločitev o ponovnem zaslišanju pravdnih strank na naroku 7. 7. 2021 je temeljila na pravočasno predloženih dokazih. Ker je dokaze izvedlo (vpogled prilog B21 – B23), ocena sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če jih ne bi izvedlo (in bi se dokazna ocena opirala le na prepričljivo toženčevo izpoved), ni nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena, kot smiselno očita pritožnica.

14. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, niti kršitev iz 22. in 23. člena URS. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 306 EUR (500 točk oziroma 300 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/1 OT,11 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT). Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov za konferenco s stranko (100 točk) in pregled sodbe (100 točk), ker sta obe storitvi del storitve po tar. št. 21/1 OT, ne samostojni odvetniški storitvi. Priznane stroške mu mora tožnica plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014. 4 V pojmu čast in dobro ime se prepletata zavest o lastni vrednosti in veljava človeka v očeh drugih ljudi (notranja in zunanja čast). 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 22/2021 z dne 1. 9. 2021. 6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 7 Splošno pravilo je, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi drugih oseb ali javnim interesom (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-50/99 z dne 14. 12. 2000). 8 Članek povzema izjave toženca, tožnice, tožničine sestre, drugih članov X., C. C., D. D. z ljubljanske nadškofije in E. E. z zagrebške nadškofije. 9 V članku je povzeta njena izjava: "… Ko sem spoznala človeka, ki mu je močno mar za vsako dušo, za vsakega človeka tega sveta, A. A., sem se šele začela zavedati, v kakšnem sranju živim, in to zaradi svojega neznanja ...", ter njen opis moža kot "zabitega človeka jeze". 10 URS v 35. členu osebnostne pravice opredeljuje z generalno klavzulo, ki je ponazorjena s tipičnimi primeri osebnostnih pravic (pravica do telesne in duševne celovitosti, pravica do zasebnosti). 11 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembo.