Jedro

7. ZP-1 ne predpisuje posebej vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo (ZSV), iz obstoječe sodne prakse pa glede obsega presoje in obrazložitve sodbe (izdane v postopku odločanja o vloženi ZSV)1 izhaja, da prvostopno sodišče, ki odloča o vloženi ZSV mora ob smiselni uporabi drugega odstavka člena 167 ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom člena 59 ZP-1 oceniti vse relevantne navedbe vložene ZSV. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 167 ZP-1. Zato je v takih položajih potrebno razlikovati med položajem, ko sodišče v sodbi o ZSV ne presodi vseh navedb zahteve in položajem, ko sodba nima razlogov, ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) vlagateljice, ki je bila vložena zoper plačilni nalog (PN) Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana, opr. št. 5000000937801 z dne 3. 4. 2017 ugodilo in ga tako spremenilo, da je postopek o prekršku ustavilo zaradi nedokazanosti (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1) in s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke člena 154 ZP-1 in predlaga, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba se zavrže. 4. Pritožba v svojih navedbah, ko uveljavlja pritožbeni razlog po 1. točki člena 154 ZP-1 navaja, da je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov razsodilo, da prekršek storilki ni dokazan, ker naj bi storilka vzbudila razumen dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je kot lastnica vozila na kraju storitve prekrška in v času storitve bila tudi voznica. Prvo sodišče po navedbah pritožbe ni sledilo načelu materialne resnice, nepopolno je ugotovilo dejstva in v konkretnem primeru razsojalo samo o tistih dokazih, ki so bili razbremenilni za storilko. Zadovoljilo se je zgolj z zagovorom storilke in njenega moža, ob dejstvu, da oba nista navedla nobenih podrobnosti v zvezi z letovanjem na Šolti pri prijateljih. Kljub temu je sodišče tako izpoved njenega moža štelo za verodostojno, ni pa upoštevalo dejstva, da je ta priča priviligirana, s strani storilke pa tudi ni zahtevalo predložitev nobenega materialnega dokaza, čeprav je storilka v vloženi ZSV sama navedla, da lahko z dokumentacijo dokaže, da je bila na dopustu izven Slovenije (plačila računa na turistično takso...), zato ni zadostilo načelu materialne resnice, saj ni popolno ugotovilo dejanskega stanja ob upoštevanju dejstva, da bi storilka lahko pridobila objektivni dokaz, tako pa se je zadovoljilo zgolj s pričanjem storilke in njenega moža. 5. Nobenega dvoma ni, da je v konkretnem primeru prvostopno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost odločbe (PN) prekrškovnega organa, torej je poslovalo po določbah hitrega postopka o prekršku, v zvezi s katerim glede pritožbenih razlogov v primeru odprave oz. spremembe odločbe prekrškovnega organa velja določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1, torej, je pritožba v takih primerih dopustna iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 54 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten.

6. Pregled spisovnega gradiva res pokaže, da je storilka v vloženi ZSV navedla, da lahko po potrebi tudi z dokumentacijo dokaže, da je bila v času, ko naj bi bil prekršek storjen, na dopustu izven Slovenije, predlagala pa je, da se v zvezi s tem zasliši tudi njenega moža. Sodišče je sprejelo storilkin zagovor (list. št. 6), v katerem storilka sicer ni bila pozvana na predložitev kakršnegakoli dokazila o tem, da se je v tem času nahajala v tujini, enako o tem posebej ni bil povprašan njen mož (zapisnik na list. št. 9). Prvostopno sodišče pa je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, v katerem je dokazno ocenilo le obdolženkin zagovor, izpoved njenega moža in listinsko dokumentacijo, ki jo je priložil prekrškovni organ (fotografijo, iz katere ni razviden voznik vozila) zaključilo, da se je z vsemi temi dokazi storilka razbremenila odgovornosti za očitani prekršek, saj je vzbudila razumen dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je bila storilka, kot lastnica vozila na kraju samem v času storitve prekrška, tudi voznica in torej posledično storilka prekrška.

7. ZP-1 ne predpisuje posebej vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo (ZSV), iz obstoječe sodne prakse pa glede obsega presoje in obrazložitve sodbe (izdane v postopku odločanja o vloženi ZSV)1 izhaja, da prvostopno sodišče, ki odloča o vloženi ZSV mora ob smiselni uporabi drugega odstavka člena 167 ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom člena 59 ZP-1 oceniti vse relevantne navedbe vložene ZSV. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 167 ZP-1. Zato je v takih položajih potrebno razlikovati med položajem, ko sodišče v sodbi o ZSV ne presodi vseh navedb zahteve in položajem, ko sodba nima razlogov, ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 presoja le tiste očitke ZSV, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ, niti sodišče. Zato zatrjevanju pritožbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče pritrditi (kršitev iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče z vsemi navedbami o vloženi ZSV seznanilo, da je dopolnilo ta dokazni postopek, med drugim je vpogledalo tudi dokumentacijo, ki jo je predložil prekrškovni organ (zelo slaba fotografija posnetega vozila!), nato pa zaključilo, da je vložena ZSV utemeljena in postopek o prekršku zaradi nedokazanosti iz prej navedenih razlogov ustavilo. Napravilo je oceno izvedenih dokazov (drugi odstavek člena 133 ZP-1), taka dokazna ocena pa je še zadostna, čeprav je res da se v dokaznem postopku ni ukvarjalo z morebitno predložitvijo objektivnih dokazil o storilkini odsotnosti v tujini. Slednje pa ob dejstvu, da tudi morebitna takšna objektivna dokazila niso odločilnega pomena, na podlagi storilkinega zagovora, izpovedi njenega soproga in zelo slabe fotografije posnetega vozila še zadostno obrazložilo, da obstoji razumen dvom o tem, ali je storilka, ki je lastnica fotografiranega vozila, tudi storilka prekrška. Ker gre torej v konkretnem primeru za očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo materialne resnice, gre torej v takih pritožbenih navedbah za uveljavljanje zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ne pa za bistveno kršitev določb po 8. točki prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar pritožba podkrepi še z očitkom, da sodišče s strani storilke ni zahtevalo dokumentacije o njeni odsotnosti v tujini, kar pa je v sklepu s tretjim odstavkom člena 66 ZP-1 nedopusten pritožbeni razlog iz 3. točke člena 154 ZP-1. 8. Takšna ugotovitev pritožbenega sodišča pa je terjala zavrženje pritožbe kot nedovoljene (prvi odstavek člena 163 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 161 ZP-1).

1 Primerjaj sodbe VS RS IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009 in IV Ips 60/2012 z dne 27. 12. 2012