Jedro

Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS). Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači od 1. 3. 2018 do vključno 31. 5. 2024 med plačo oziroma nadomestilom plače, kakršno bi prejemal tožnik za delo na delovnem mestu mojster scene vodja gradnje ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 24.912,27 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 2.613,42 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, čeprav je to predhodno vprašanje, zato je sodba nejasna in se je ne da preizkusiti. Postavilo je izvedenko ekonomske stroke, s čimer je nakazalo, da bo zahtevku ugodilo, če obstaja razlika med izhodiščnim plačnim razredom in prejeto plačo, vendar v sodbi tega ne pojasni. Ker je zahtevek zavrnilo, pri čemer je bilo že iz navedb razvidno, da je prejeta plača višja od izhodiščnega plačnega razreda, je bila postavitev izvedenca nesmiselna in je povzročila nepotrebne stroške. Z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja za izračun razlike med bruto zneskom plače, ki bi jo moral prejeti od aprila 2023 do maja 2024 ob upoštevanju doseženih napredovanj in dejansko prejeto plačo, je prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek, da delovni mesti nista primerljivi, je napačen. Razlika je zgolj v dveh alinejah pri opisu del in nalog, v praksi pa se ti dve nalogi ne izvajata. Edina razlika je zahtevana stopnja izobrazbe, zato je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev v zadevi Pdp 353/2025 je uporabljiva, saj poudarja, da se primerljivost ugotavlja glede na dejansko vsebino dela in ne zgolj zapis v sistemizaciji. S tem, ko je sodišče prve stopnje sledilo stališču vrhovnega sodišča glede plačila za dejansko delo zgolj v višini izhodiščnega plačnega razreda brez upoštevanja napredovanj, je bila tožniku odvzeta pravica iz 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). To je v nasprotju s stališčem, da odpoved kogentnim pravicam ni dopustna (Up-150/22-15). S tem prejme nižjo plačilo kot delavec, ki je formalno zaposlen na istem delovnem mestu (kršitev 14. člena Ustave RS). Le z upoštevanjem napredovanj se zagotovi plačilo za dejansko delo. Sodišče ni vezano na materialnopravna stališča strank, zato bi moralo zahtevku ugoditi vsaj na podlagi določil odškodninskega prava. V tem primeru so stališča vrhovnega sodišča irelevantna. Vrhovno sodišče je tožniku odvzelo možnost, da se zavaruje pred samovoljnim in nezakonitim ravnanjem svojega delodajalca. Prihaja do kršitve 50., 14. in 66. člena Ustave RS. Pravico do enakega plačila na podlagi 14. člena Ustave RS je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi Up-1181/18. Ker ni spoštovana praksa Ustavnega sodišča RS, je podana kršitev 125. in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in ugodi zahtevku oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima jasne razloge za sprejeto odločitev in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, ker je ugotovilo, da je prejemal višje plačilo, kot znaša izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, zato je bilo nepomembno, ali je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Njegov zahtevek v vsakem primeru ne bi bil utemeljen. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega vprašanja, sodba ni nejasna oziroma neobrazložena.

6.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu monter scene mojster, trdil pa je, da je dejansko opravljal delo delovnega mesta monter scene vodja gradnje. Zahteval je, da se mu prizna razlika med že plačano plačo in izhodiščnim plačnim razredom monter scene vodja gradnje, povečano za plačne razrede doseženih napredovanj na delovnem mestu monter scene mojster. Za izračun prikrajšanja je predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je izvedlo tožnikov dokazni predlog in postavilo izvedenko ekonomske stroke, čeprav je na koncu njegov zahtevek zavrnilo, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Prav tako je pri odločitvi upoštevalo izvedensko mnenje. Tako je v točki 13 obrazložitve upoštevalo, da je izvedenka ugotovila, da je bila v celotnem vtoževanem obdobju prejeta plača tožnika višja od plačila, ki bi ga prejel, če bi bil uvrščen v izhodiščni plačni razred monter scene vodja gradnje.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedenki naložiti izračuna prikrajšanja od aprila 2023 do vključno maja 2024, upoštevajoč dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče, zavzeto v zadevah VIII Ips 30/2023 in VIII Ips 14/2025, da plačilo za dejansko opravljeno delo obsega plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda, ne pa tudi napredovanja na formalnem delovnem mesu, zato izvedenki utemeljeno ni naložilo dopolnitve. Sodišče je tisto, ki odloči, kateri dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev se bodo izvedli (prvi odstavek 213. člena ZPP). Dokazov, ki se predlagajo v zvezi z ugotavljanjem nerelevantnih dejstev, ni dolžno izvajati, svojo odločitev mora le ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je tako neutemeljen.

8.Sodišče prve stopnje z upoštevanjem stališč iz zadev VIII Ips 30/2023 in VIII Ips 14/2025 ni sprejelo razlage, ki bi imela za posledico odpoved kogentno priznani pravici do ustreznega plačila za opravljeno delo iz 44. člena ZDR-1.

9.Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS).

9.Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.

10.Tudi, če je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal dela monterja scene vodja gradnje, je za tako opravljeno delo že prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu monter scene mojster. Za to namreč ni pravne podlage.

10.Sprejeta odločitev tako ni v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim v zadevi Up-150/22-15, da se delavec ne more odpovedati svojim kogentnim pravicam iz delovnega razmerja.

11.Ker za upoštevanje napredovanj, ki jih je dosegel tožnik v okviru delovnega mesta monter scene mojster, pri plačilu za morebitno opravljeno delo delovnega mesta monter scene vodja gradnje ni pravne podlage, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi. Neutemeljen je tudi pavšalni in nekonkretizirani pritožbeni očitek o posegu v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS.

12.Sodišče prve stopnje ni napačno ugotovilo dejanskega stanja, ko je zaključilo, da delovni mesti monter scene mojster in monter scene vodja gradnje nista primerljivi. Nesporno je, da opis del in nalog obeh delovnih mest ni identičen, razlikujeta se v dveh nalogah, prav tako se za obe delovni mesti zahteva različna stopnja izobrazbe, uvrščeni sta v različne tarifne razrede. Iz izpodbijane sodbe nadalje še izhaja, da se za obe delovni mesti zahteva različen obseg delovnih izkušenj, za monterja scene vodje gradnje se zahteva tudi več znanja. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da delovni mesti nista primerljivi. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 353/2025, kjer je bilo ugotovljeno, da sta tako nižje kot višje vrednoteni delovni mesti imeli enak opis del in nalog, za njuno zasedbo se je zahtevala ista stopnja izobrazbe. Stališča iz citirane zadeve glede na bistveno različno dejansko stanje niso uporabljiva v tej zadevi.

13.Ker delovni mesti nista primerljivi, ne prihaja do neenakega obravnavanja, ker se pri ugotavljanju, ali je tožnik že prejel plačilo za zatrjevano opravljeno delo monterja scene vodja gradnje, ni upoštevalo njegovih napredovanj na delovnem mestu monter scene mojster. Gre za dve različni delovni mesti tako po opisu del in nalog, kot po zahtevnosti in zahtevani stopnji izobrazbe ter izkušenj, zato ne prihaja do neenake obravnave, ker se pri plačilu za višje vrednoteno delo ne upoštevajo napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Očitek o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS in pravice do varstva dela iz 66. člena Ustave RS zaradi neupoštevanja napredovanj, je tako neutemeljen. Prav tako so neutemeljene s tem povezane pritožbene navedbe, da tožniku zaradi sprejetega stališča ni bilo zagotovljeno sodno varstvo pred ravnanjem delodajalca. Tožnikov zahtevek ni bil utemeljen, kar pa ne pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo.

14.Odločitev o neupoštevanju napredovanj, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pri plačilu za višje vrednoteno delo, ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1181/18. Citirana odločba je obravnavala povsem drugačno dejansko stanje (kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS zaradi načina izračuna plače, ki je bil odvisen le od tedenske neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti brez upoštevanja značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je preko določitve letnega števila ur neposredne pedagoške obveznosti povezan tudi s trajanjem študijskega programa), zato tožnik s sklicevanjem na odločitev v tej zadevi ne more utemeljiti kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS.

15.Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, ki bi bilo v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-150/22-15 in Up-1181/18, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 22. in 125. člena Ustave RS.

16.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) pripada: 750 točk za odgovor na pritožbo in 15 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 559,98 EUR.

-------------------------------

1Skladno s prvim odstavkom 16. člena ZSPJS je javni uslužbenec lahko napredoval na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka istega člena je lahko napredoval v napredovalnem obdobju (vsaka tri leta) za en ali dva plačna razreda, če je izpolnjeval predpisane pogoje. Pogoj za napredovanje glede na prvi odstavek 17. člena ZSPJS je bil, da je bila izkazana delovna uspešnost, ki se je ocenjevala glede na rezultate dela; samostojnost, ustvarjalnost in natančnost; zanesljivost; kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela; ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.

2Prim tč. 16 sodbe in sklepa VIII Ips 30/2023, tč. 12 sodbe VIII Ips 15/2025.