Jedro

V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14.4.2005 (Ur.l. RS št. 46/05) morajo sodišča pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe poleg verjetnega nastanka škode upoštevati še kriterij verjetnosti obstoja zatrjevane pravice, kar pomeni, da je potrebno tehtanje tako teže škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnosti obstoja pravice, ki preprečujejo izvršbo in sicer tako, da ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabi ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, torej nastanka škodljivih posledic. Če pa tretji verjetno izkaže, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, za ugoditev predlogu za odlog zadostuje že blažji preizkus verjetnega izkaza obsoja pravice, ki preprečuje izvršbo (I. odstavek 64. člena ZIZ).

Izrek

Pritožbi tretjega se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tretjega (1. točka izreka) in tudi njegov predlog za odlog izvršbe (točka 2. izreka).

Zoper odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga tretjega za odlog izvršbe (2. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožil tretji ter predlagal spremembo sklepa sodišča prve stopnje v tem delu in ugoditev njegovemu predlogu za odlog. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zapisalo, da naj bi tretji v predlogu za odlog izvršbe navedel, da bi mu v primeru prodaje stanovanja ostal na voljo odškodninski zahtevek, s katerim bi nastalo škodo lahko nadomestil, saj pritožnik takšnih navedb ni podal, ampak je nasprotno navedel, da bi v primeru dražbe nepovratno izgubil lastninsko pravico, ki ima močnejšo naravo in pravni status kot zgolj denarna terjatev, denarni znesek pa ne bi mogel popolnoma nadomestiti izgube lastništva. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je interpretiralo zakonski pojem nenadomestljive škode, ko je zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ne gre za nenadomestljivo škodo, saj ima tretji na voljo odškodninski zahtevek. S tem, ko je ZIZ uzakonil možnost odloga izvršbe, je jasno, da pravica do odškodnine ne izključuje odloga, tretji ima namreč zoper upnika vedno možnost vložiti odškodninski zahtevek. Pravilni pomen 73. člena ZIZ je ta, da je odlog izvršbe mogoč, če odškodninski zahtevek tretjemu ne bi mogel nadomestiti izgube in v tej zadevi je tretji obstoj te zahteve izkazal. Uspeh izterjave odškodninskega zahtevka zoper upnika, ki je fizična oseba, je vprašljiv, poleg tega pa tudi denarni zahtevek ne bi mogel nadomestiti lastništva stanovanja, kar predstavlja nenadomestljivo škodo. Tretji je tako izkazal, da bi s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljive škodo, s pravnomočno sodbo pa je dokazal tudi, da je lastnik predmetne nepremičnine, zato bi bilo potrebno njegovemu predlogu ugoditi. S tem pa upnik tudi ne bi pretrpel nobene škode oziroma vsaj ne večje škode od tiste, ki bi jo v primeru nadaljevanja izvršbe utrpel tretji.

Upnik je odgovoril na pritožbo in v njej nasprotoval pritožbenim navedbam tretjega.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o predlogu tretjega oprlo na določilo I. odstavka 73. člena ZIZ, ki določa, da sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. V skladu s takšnim določilom lahko sodišče predlogu tretjega ugodi, če oceni, da bi le ta s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo škodo. Nenadomestljiva škoda kot odložitveni pogoj je pravni standard, zapolnjevanje njegove vsebine pa predmet presoje v vsakem konkretnem primeru. Stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje, je sicer v skladu z dosedanjim stališčem sodne prakse, da realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj ni tista škoda, ki bi bila lahko podlaga za odlog izvršbe, torej sama prodaja nepremičnine na dražbi in izguba lastninske pravice sama po sebi ni nenadomestljiva škoda. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je z odločbo, sprejeto na seji dne 14.4.2005, ki je bila dne 9.5.2005 objavljena v Uradnem listu RS št. 46 (stran 4676-4680), ugotovilo neskladje zgoraj citiranega I. odstavka 73. člena ZIZ z Ustavo RS, ker obstoječa ureditev, ko tretji z veliko verjetnostjo izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino), ne more doseči odloga izvršbe. Zaradi navedenega je ugotovilo, da I. odstavek 73. člena ZIZ ni v skladu s I. odstavkom 23. člena Ustave RS, saj prestavlja takšna ureditev nedopusten poseg v pravice tretjih, ki ni sorazmeren z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe. Zakonodajalcu je zato naložilo, da ugotovljeno neskladje opravi v roku pol leta od objave odločbe v Uradnem listu ter odločilo, da do odprave takšne nedoslednosti sodišče o predlogu tretjega za odlog izvršbe odloča na način, ki izhaja iz 22. točke obrazložitve navedene odločbe. In sicer morajo sodišča pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe poleg verjetnega nastanka škode upoštevati še kriterij verjetnosti obstoja zatrjevane pravice, kar pomeni, da je potrebno tehtanje tako teže škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnosti obstoja pravice, ki preprečujejo izvršbo in sicer tako, da ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabi ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, torej nastanka škodljivih posledic. Če pa tretji verjetno izkaže, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, za ugoditev predlogu za odlog zadostuje že blažji preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo (I. odstavek 64. člena ZIZ).

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila sprejeta pred izdajo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, spregledalo in o predlogu tretjega za odlog izvršbe ni odločilo v skladu z napotili v njem, zato je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo obeh kriterijev, ki sta v skladu s takšno odločbo, odločilna za presojo utemeljenosti predloga tretjega za odlog izvršbe, torej poleg verjetno izkazanega nastanka škode tudi verjetnosti obstoja pravice tretjega, ki preprečuje izvršbo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo ugoditvi pritožbi in razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe, torej 2. točke izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju razlogov odločbe Ustavnega sodišča pretehtati na eni strani izkazano stopnjo verjetnosti pravice tretjega, ki preprečuje izvršbo ter na drugi strani ustrezno težo nastanka škodljivih posledic ter tako presoditi utemeljenost predloga za odlog izvršbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker niso bili priglašeni.