Jedro

Takoj, ko so tožniki sprejeli ponudbo, je nastala kontrahirna dolžnost pravnega prednika tožene stranke. Ker je ta ni izpolnil, je tožnikom nastala škoda, ki jo je tožeča stranka dolžna povrniti.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo z dne 20.3.2001 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da je vsakemu od njih tožena družba dolžna plačati odškodnino v višini neizplačanih plač v obdobju od 1.9.1990 do 31.12.1992, ko so bili zaposleni v družbi L. V. Navajajo, da je odškodninska odgovornost tožene družbe podana zato, ker je njen pravni prednik S., ki je bil lastnik L. V., kljub sprejetemu sklepu o interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic, za katerega so tožniki morali porabiti tudi potrdila za manj izplačane neto osnovne plače, in s strani Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj danega soglasja za izdajo privatizacijskih zadolžnic za premalo izplačane neto plače za čas od 1.9.1990 do 31.12.1992, preprečil izpolnitev te obveznosti. Navajajo, da je to storil tako, da je kot 100 % lastnik družbe T. R. dosegel odločitev, da se terjatve te družbe do L. V. konvertirajo v kapital L. V., s čimer je družba T. R. pridobila 55,4 % delež, nato pa preostale svoje terjatve do L. V. prodal družbi S., ki je tako pridobila 5,7 % delež osnovnega kapitala L. V. Tožniki so navedli, da so se zaradi sprejetih sklepov o interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic odrekli zahtevkom za izplačilo manj izplačanih neto plač in so svoje pravice investirali v pravico do nakupa delnic svojega podjetja, pravna prednica tožene družbe pa jih je z izbiro drugačnega načina privatizacije izigrala.

2. Sodišče prve stopnje je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Poudarjajo, da jim tožena stranka nikdar ni pojasnila, zakaj ni realizirala sklepa o interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic, saj bi morala tožnike, če so bile kakršnekoli pomanjkljivosti na njihovi strani, na to pravočasno opozoriti. Sicer pa bi morala razloge za opustitev kontrahirne dolžnosti tožnikom sporočiti takoj, ko je ugotovila, da pogodbe ne bo sklenila. Poudarjajo, da so predlagali pridobitev listin in zaslišanje prič, tako v zvezi z obstojem odškodninske obveznosti kot v zvezi z višino škode, pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Navajajo, da po določbi 183. člena ZOR odškodninsko odgovarja tisti, ki je po zakonu dolžan skleniti pogodbo, pa je na zahtevo zainteresirane osebe ne sklene. Poudarjajo, da ima v tem primeru oškodovanec na izbiro, ali zahteva, naj se pogodba sklene, ali pa zahteva povrnitev škode. Zato je po njihovem mnenju napačna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženke ni podana, niso zahtevali sklenitve pogodbe po sodni poti. Tožniki tudi navajajo, da ji s tem, ko je toženka 6.4.1995 sprejela sklep, da se družba L. V. privatizira z 20 % interno razdelitvijo delnic in 40 % notranjim odkupom, to postal obvezen način privatizacije, zaradi česar tožena stranka ni več mogla izbrati drugega načina privatizacije. Tožniki poudarjajo, da so se že v letu 1995 odločili, da bodo zbrali potrdila iz naslova neizplačanih plač in odkupili delež družbe do višine zbranih potrdil (največ 60 % obstoječega družbenega kapitala). Takrat njihovi zahtevki iz naslova neizplačanih plač niso bili zastarani in so bili iztožljivi. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je prišlo do zmanjšanja njihovega premoženja prav za višino neizplačanih plač. Tožniki poudarjajo, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izkazali vseh elementov odškodninske odgovornosti. Navajajo, da je bil z dne 9.11.1995 izdanim soglasjem ministrstva za interni odkup delnic izpolnjen zadnji pogoj za sklenitev ustrezne pogodbe, vendar do tega ni prišlo, ker je toženka izbrala drugačen način privatizacije. Menijo, da je nesprejemljiva odločitev sodišča prve stopnje, da bi morali dokazati, kaj bi se v verigi hipotetičnih primerov in različnih pogojev dejansko zgodilo z delnicami, ki bi jih pridobili z odkupom. Tožniki predlagajo, naj višje sodišče na podlagi listin v spisu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi in toženki naloži tudi povračilo njihovih pravdnih stroškov.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožniki od toženke zahtevajo plačilo odškodnine zaradi kršitve obveznosti sklenitve pogodbe po tedaj veljavnem 183. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR), popolnoma enako določbo pa vsebuje tudi sedaj veljavni Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) v 162. členu. Obveznost skleniti pogodbo lahko temelji na zakonu ali na (pred)pogodbi. Kadar zakon za določeno osebo določa obveznost skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba po prvem odstavku 27. člena ZOR zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene. Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS, št. 71/94 do 110/02, v nadaljevanju ZPPOLS) v drugem odstavku 10. člena določa, da sta interna razdelitev in notranji odkup obvezna načina privatizacije po ZPPOLS, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS (zaposleni, bivši zaposleni, upokojeni delavci) sprejmejo ponudbo sklada o odkupu delnic v okviru interne razdelitve oziroma notranjega odkupa.

7. Toženka ni oporekala trditvam tožnikov, da je pravni prednik toženke Sklad 6.4.1995 sprejel sklep o privatizaciji L. V., da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj dne 4.11.1995 dalo soglasje za izdajo zadolžnic za premalo izplačane neto plače od 1.9.1990 do 31.12.1992, da je bil dne 20.1.1996 objavljen razpis s pozivom za odkup poslovnega deleža podjetja z interno razdelitvijo delnic do višine 20 % vseh delnic in z notranjim odkupom do višine 40 % vseh delnic, da so delavci sprejeli ponudbo sklada in je organ upravljanja L. V. od 20.1. do 20.3. 1996 zbral potrdila od 377 upravičencev. Vse to izhaja tudi iz dopisa J. Š. iz Slovenske razvojne družbe Sindikatu L. (A 357). Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena ZPPOLS, kar pomeni, da je Sklad RS po zakonu imel kontrahirno dolžnost (1).

8. Tožniki so zatrjevali, da jim je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženke nastala škoda v višini zneska premalo izplačanih plač, ker: - zaradi sprejetega sklepa o privatizaciji niso pravočasno s tožbo zahtevali izplačila zneska premalo izplačanih plač, tako da so jim terjatve zastarale; - bi jim morala toženka omogočiti nakup delnic v višini zneska premalo izplačanih plač.

9. Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da so po tedaj veljavni pravni ureditvi delavci lahko zahtevali izplačilo zneska premalo izplačanih plač le v primeru, če so dokazali, da jim je delodajalec plače znižal v nasprotju z določbami kolektivnih pogodb in zakona (2). Če pa je delodajalec delavcem plače znižal v skladu z določbami kolektivnih pogodb in zakona, pa so delavci lahko izdana potrdila uporabili le v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in niso mogli zahtevati gotovinskega izplačila zneska premalo izplačanih plač. Do (delnega) poplačila terjatev bi lahko v tem primeru prišli le v morebitnem stečajnem postopku (3). Postopek s potrdili, ki so bila podlaga za sodelovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetja, je bil določen z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93). Z izdanimi potrdili je delodajalec le potrdil, da so delavci prejemali nižje dohodke od izhodiščnih, ne pa tudi, da je bilo znižanje nezakonito.

10. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so delavci lahko sodelovali pri interni razdelitvi delnic in notranjem odkupu delnic le, če je bilo njihovo znižanje zakonito, če pa je bilo njihovo znižanje nezakonito pa so kljub izdanim potrdilom lahko zahtevali le gotovinsko izplačilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v primeru nezakonitega znižanja plač kontrahirne dolžnosti toženke sploh ni bilo. To ne drži. Sklad RS je imel kontrahirno dolžnost takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena ZPPOLS, torej, ko so delavci sprejeli ponudbo. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 do 31/00, v nadaljevanju ZLPP) pa je nato v 25.a členu omogočal, da podjetje lahko opravi interno razdelitev delnic ter vplačila delnic za notranji odkup delnic tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo kolektivne pogodbe dejavnosti, za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1.1.1993. Tudi v primeru, ko so bila delavcem izdana potrdila o znižanih plačah, pa je bilo znižanje nezakonito, so se delavci lahko odločili, da bodo sodelovali pri interni razdelitvi delnic in notranjem odkupu in ne bodo zahtevali gotovinskega izplačila.

11. Toženka je trdila, da je odškodninski zahtevek tožnikov zastaran, ker bi ga morali uveljavljati v petih letih od zadnje premalo izplačane plače, kar je bilo v decembru 1992. Sodišče prve stopnje je temu ugovoru zastaranja sledilo, pritožniki pa imajo prav, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna. Tožniki namreč ne trdijo, da jim je toženka škodo povzročila z neizplačilom plače, ampak s tem, ko z njimi ni sklenila pogodbe o prodaji delnic na podlagi izdanih potrdil. Po 376. členu ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Tožniki zatrjujejo, da jim je nastala škoda, ko je toženka izpeljala drugačno obliko privatizacije, in je kršila svojo obveznost iz 10. člena ZPPOLS in nikakor ne z neizplačilom plač. Drugih trditev za utemeljenost ugovora zastaranja pa toženka ni podala.

12. Prav tako tudi ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki sami prekinili vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem toženke in škodo, ker sami niso pravočasno sodno uveljavljali izplačila zneska premalo izplačanih plač. Tožniki namreč zatrjujejo, da niso začeli sodnega postopka, ker so se zanašali na to, da bo toženka zakonsko kontrahirno dolžnost izpolnila. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožniki lahko zahtevali plačilo odškodnine le, če bi pred tem s tožbo po 27. členu ZOR zahtevali sklenitev pogodbe. Pritožniki imajo prav, da ima v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti, prizadeta stranka po 183. členu ZOR dve možnosti: - da vztraja pri sklenitvi pogodbe in ta zahtevek uveljavlja sodno, ali pa - da zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve obveznosti sklenitve pogodbe (4).

Tako je pravilno njihovo stališče, da lahko zahtevajo plačilo odškodnine, čeprav niso sodno zahtevali sklenitve pogodbe.

13. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki tisti, ki bi morali dokazati, da bi po nakupu delnic te ohranile najmanj vrednost v višini premalo izplačanih plač. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ob ugotovitvi, da je toženka kršila kontrahirno dolžnost – dala je ponudbo za odkup poslovnega deleža podjetja z interno razdelitvijo delnic do višine 20 % vseh delnic in z notranjim odkupom do višine 40 % vseh delnic – in ob ugotovitvi, da so bila potrdila, ki bi jih delavci lahko uporabili za nakup teh delnic, izdana prav v višini zneska premalo izplačanih plač, je pravilna ugotovitev, da so tožniki uspeli dokazati, da bi morali po določbi 10. člena ZPPOLS postati lastniki delnic v takšni vrednosti. Toženka je ugovarjala, da bi tožniki z nakupom 60 % deleža postali lastniki prezadolžene družbe in bi skozi odpis terjatev v breme kapitala te deleže izgubili. Vendar je glede tega dejstva dokazno breme na toženki in ne na tožnikih.

14. Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. V nadaljevanju bo potrebna tako obsežna dopolnitev dokaznega postopka, da bi višje sodišče, če bi tako obsežno dopolnitev opravilo samo, po oceni višjega sodišča z onemogočenjem pritožbenega preizkusa v tem delu poseglo v procesne pravice pravdnih strank. Zato je višje sodišče na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) izjemoma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati odškodninski zahtevek po obeh trditvenih podlagah. Tožniki so najprej zatrjevali, da jim je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženke nastala škoda v višini zneska premalo izplačanih plač, ker zaradi sprejetega sklepa o privatizaciji niso pravočasno sodno uveljavljali svojih terjatev. Tožniki zatrjujejo, da jim je delodajalec nezakonito znižal plače in bi zato lahko iztožili gotovinsko plačilo v sodnem postopku in so v zvezi s tem tudi predlagali, naj toženka predloži sklepe in listine, ki so bili podlaga znižanju plač (list. št. 89). Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem postopku v tej smeri dopolniti dokazni postopek in oceniti, ali so tožniki izkazali, da bi v sodnem postopku, če bi bila tožba vložena pred potekom zastaralnega roka, z zahtevkom uspeli.

16. Tožniki so še zatrjevali, da jim je nastala škoda v višini zneska premalo izplačanih plač tudi zato, ker bi jim morala toženka omogočiti nakup delnic v višini zneska premalo izplačanih plač. V zvezi s to trditveno podlago pravilna uporaba pravila o dokaznem bremenu, kot že rečeno, narekuje sklep, da je glede na ugovore toženke na njej dokazno breme o tem, da bi tožniki z nakupom 60 % deleža postali lastniki prezadolžene družbe in bi skozi odpis terjatev v breme kapitala te deleže izgubili, tako da jim zaradi ravnanja toženke škoda ni nastala. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju oceniti, ali je toženka to dejstvo dokazala. Sodišče prve stopnje pa bo moralo odgovoriti tudi na ugovor toženke, da tožniki glede na tedaj veljavne predpise za odkup delnic ne bi mogli porabiti vseh potrdil za manj izplačane plače (list. št. 109) in da je zato škoda nižja od zatrjevane.

17. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.

(1) Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 601/2001. Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 520/97 in II Cp 1701/98. (2) Glej odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, opr. št. Pdp 1828/2001. (3) Glej odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, opr. št. Pdp.

(4) D. Jadek Pensa v Komentarju Obligacijskega zakonika, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 917 in 918.